Jedro

V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena ZOdv (do višjega plačila za delo odvetniku) so v primeru zastopanja po uradni dolžnosti, ali v primeru nudenja brezplačne pomoči, nični. Zato znašajo stroški tožnika v tem postopku polovico zneska, kot bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi. Le stroški v tej višini so tožniku dejansko nastali in zato le ti stroški predstavljajo potrebne pravdne stroške tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

OBRAZLOŽITEV:

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v višini 68,85 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude osemdnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da naloži toženi stranki, naj povrne vse stroške postopka. Navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen, saj z njim toženo stranko razbremenjuje polovice vseh stroškov postopka, ki znašajo 137,70 EUR. Toženi stranki bi moralo naložiti povračilo vseh navedenih stroškov ne glede na peti odstavek 17. člena ZOdv. V nasprotnem primeru bi vsaka stranka, katere nasprotna stranka ima pravico do BPP, prihranila polovico pravdnih stroškov. Namen BPP in navedene določbe je, da država prihrani pri plačilu izvajalcev BPP, ne pa, da pri tem obogati oziroma prihrani nasprotna stranka, ki je spor izgubila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (3. točka) navedlo, da je tožnik v sporu v pretežnem delu uspel, z zavrnjenim delom pa posebni stroški niso nastali, zato mu mora tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške postopka. Tožniku je sodišče prve stopnje na podlagi Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.) in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15) priznalo stroške v skupni višini 137,70 EUR. Ker pa je bila tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje dodeljena brezplačna pravna pomoč za zastopanje, je po odločitvi sodišča prve stopnje na podlagi 17. člena ZOdv upravičen do povrnitve polovice priznanih stroškov, tj. do zneska 68,85 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti na račun sodišča prve stopnje.

6. Tožnik v pritožbi nasprotuje odločitvi, da je tožena stranka dolžna povrniti le polovico priznanih stroškov, in meni, da bi morala tožena stranka povrniti priznane stroške v celoti. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv je namreč odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi; morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena ZOdv (do višjega plačila za delo odvetniku) pa so v primeru zastopanja po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pomoči nični. Upoštevaje navedeno določbo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znašajo stroški tožnika v tem postopku 68,85 EUR, torej polovico zneska, kot bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi. Le stroški v tej višini so tožniku dejansko nastali in zato le ti stroški predstavljajo potrebne pravdne stroške tožnika1. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, pritožba pa neutemeljena.

7. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

8. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Enako stališče izhaja tudi iz sklepa pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 956/2016 z dne 5. 1. 2017, in iz judikatov višjih sodišč v zadevah opr. št. II Cp 872/2016, I Cp 1307/2016 in I Cp 2339/2015.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v višini 68,85 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude osemdnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da naloži toženi stranki, naj povrne vse stroške postopka. Navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen, saj z njim toženo stranko razbremenjuje polovice vseh stroškov postopka, ki znašajo 137,70 EUR. Toženi stranki bi moralo naložiti povračilo vseh navedenih stroškov ne glede na peti odstavek 17. člena ZOdv. V nasprotnem primeru bi vsaka stranka, katere nasprotna stranka ima pravico do BPP, prihranila polovico pravdnih stroškov. Namen BPP in navedene določbe je, da država prihrani pri plačilu izvajalcev BPP, ne pa, da pri tem obogati oziroma prihrani nasprotna stranka, ki je spor izgubila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (3. točka) navedlo, da je tožnik v sporu v pretežnem delu uspel, z zavrnjenim delom pa posebni stroški niso nastali, zato mu mora tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške postopka. Tožniku je sodišče prve stopnje na podlagi Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.) in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15) priznalo stroške v skupni višini 137,70 EUR. Ker pa je bila tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje dodeljena brezplačna pravna pomoč za zastopanje, je po odločitvi sodišča prve stopnje na podlagi 17. člena ZOdv upravičen do povrnitve polovice priznanih stroškov, tj. do zneska 68,85 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti na račun sodišča prve stopnje.

6. Tožnik v pritožbi nasprotuje odločitvi, da je tožena stranka dolžna povrniti le polovico priznanih stroškov, in meni, da bi morala tožena stranka povrniti priznane stroške v celoti. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv je namreč odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi; morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena ZOdv (do višjega plačila za delo odvetniku) pa so v primeru zastopanja po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pomoči nični. Upoštevaje navedeno določbo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znašajo stroški tožnika v tem postopku 68,85 EUR, torej polovico zneska, kot bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi. Le stroški v tej višini so tožniku dejansko nastali in zato le ti stroški predstavljajo potrebne pravdne stroške tožnika1. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, pritožba pa neutemeljena.

7. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

8. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Enako stališče izhaja tudi iz sklepa pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 956/2016 z dne 5. 1. 2017, in iz judikatov višjih sodišč v zadevah opr. št. II Cp 872/2016, I Cp 1307/2016 in I Cp 2339/2015.