Jedro

Dejanske ugotovitve, kdaj bi se tožnica upokojila, ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti (onkraj razumnega dvoma). Sodišče pri presoji upošteva okoliščine, ki jih je ob odločanju mogoče predvideti z zadostno stopnjo verjetnosti. Treba je torej presoditi, ali je večja verjetnost, da bi se tožnica upokojila ob izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ali pa bi z delom še nadaljevala in do kdaj.

Pri možnosti upokojitve ob izpolnjenosti minimalnih pogojev gre za pravico zavarovanca, ki jo lahko izkoristi ali pa ne in je zato ni mogoče brezpogojno razlagati v oškodovančevo breme pri odločitvi o odškodninski renti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. I. in II. spremeni tako, da se v tem delu pravilno glasi: „Tožena stranka Z. d.d., je dolžna tožeči stranki S.D. plačati znesek 33.973,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska, in sicer: - od 578,73 EUR od 5.7.2008 dalje, - od 605,73 EUR od 5.8.2008 dalje, - od 659,14 EUR od 5.9.2008 dalje, - od 659,14 EUR od 5.10.2008 dalje, - od 675,34 EUR od 5.11.2008 dalje, - od 675,34 EUR od 5.12.2008 dalje, - od 675,34 EUR od 5.1.2009 dalje, - od 707,74 EUR od 5.2.2009 dalje, - od 707,74 EUR od 5.3.2009 dalje, - od 707,74 EUR od 5.4.2009 dalje, - od 707,74 EUR od 5.5.2009 dalje, - od 707,74 EUR od 5.6.2009 dalje, - od 707,74 EUR od 5.7.2009 dalje, - od 707,74 EUR od 5.8.2009 dalje.

- od 707,74 EUR od 5.9.2009 dalje, - od 707,74 EUR od 5.10.2009 dalje, - od 707,74 EUR od 5.11.2009 dalje, - od 707,74 EUR od 5.12.2009 dalje, - od 707,74 EUR od 5.1.20010 dalje, - od 718,06 EUR od 5.2.2010 dalje, - od 709,08 EUR od 5.3.2010 dalje, - od 709,08 EUR od 5.4.2010 dalje, - od 709,08 EUR od 5.5.2010 dalje, - od 709,08 EUR od 5.6.2010 dalje, - od 709,08 EUR od 5.7.2010 dalje, - od 718,87 EUR od 5.8.2010 dalje, - od 718,87 EUR od 5.9.2010 dalje, - od 718,87 EUR od 5.10.2010 dalje, - od 718,87 EUR od 5.11.2010 dalje, - od 718,87 EUR od 5.12.2010 dalje - od 718,87 EUR od 5.1.2011 dalje, - od 727,97 EUR od 5.2.2011 dalje, - od 727,97 EUR od 5.3.2011 dalje, - od 727,97 EUR od 5.4.2011 dalje, - od 727,97 EUR od 5.5.2011 dalje, - od 727,97 EUR od 5.6.2011 dalje, - od 727,97 EUR od 5.7.2011 dalje, - od 727,97 EUR od 5.8.2011 dalje, - od 727,97 EUR od 5.9.2011 dalje, - od 727,97 EUR od 5.10.2011 dalje, - od 727,97 EUR od 5.11.2011 dalje, - od 727,97 EUR od 5.12.2011 dalje, - od 727,97 EUR od 5.1.2012 dalje, - od 727,97 EUR od 5.2.2012 dalje, - od 727,97 EUR od 5.3.2012 dalje, - od 727,97 EUR od 5.4.2012 dalje, - od 727,97 EUR od 5.5.2012 dalje, - od 727,97 EUR od 5.6.2012 dalje, vse do plačila, v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe.

II. Tožena stranka Z. je dolžna tožeči stranki S.D. od 1.6.2012 namesto mesečne rente v znesku 391,27 EUR določene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 45/96 z dne 12.5.1998 plačevati mesečno rento v znesku 522,89 EUR do vsakega petega dne v vsakem naslednjem mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od petega dne v naslednjem mesecu dalje do plačila.“, v tč. IV. pa se spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15-ih dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.302,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.“

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožeča stranka S.D. je dolžna toženi stranki Z. d.d. povrniti njene pritožbene stroške v znesku 843,00 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki namesto zneska 391,27 EUR določenega s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 45/96 z dne 12.5.1998 plačati za čas od 1.6.2008 do 31.5.2012 zapadlo rento v skupni višini 36.951,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska rente dalje. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki namesto omenjenega zneska rente od 1.6.2012 dalje plačevati mesečno rento v znesku 789,15 EUR, do petega dne v vsakem naslednjem mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožeči plača pravdne stroške v znesku 5.721,42 EUR.

2. Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka v obdobju od 1.6.2008 do 31.5.2012 prejela 36.951,76 EUR premalo. To pa pomeni, da ji mora tožena stranka navedeni znesek plačati poleg tistih zneskov rente, ki je bila določena s prejšnjo sodbo, ne pa namesto prejšnje rente tako kot je odločilo prvostopenjsko sodišče. Znesek že dosojene rente v višini 391,27 EUR mesečno bi moralo sodišče upoštevati tudi pri določitvi rente za čas od 1.6.2012. Tako, da mora tožena stranka plačevati tožeči stranko od navedenega dne 1.180,42 EUR rente. Izpodbijana sodba je glede na navedeno nepravilna in nezakonita. Zato je narobe ocenjen tudi uspeh pravdnih strank. Pri odločitvi o stroških je sodišče tožnici priznalo bistveno prenizek odstotek uspeha. Navaja, da se je sodišče v pravdi ukvarjalo s temeljem tožbenega zahtevka, pri odločanju o njegovi višini pa niso nastali posebni stroški.

3. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivosti v sodbi, ki jih je v pritožbi navedla tožeča stranka (razen pritožbene kritike odločitve o stroških postopka) štelo za očitno pisno pomoto in sodbo popravilo tako, da je v izreku pod tč. 1 črtalo zapis „namesto zneska 391,27 EUR, določenega s pravnomočno sodbo z dne 12.5.1998, opr. št. III P 45/96 Okrožnega sodišča v Ljubljani“, v točki 2 izreka sodbe ter v ustreznem delu obrazložitve, pa je navedbo zneska 789,15 EUR nadomestilo z zneskom 1.180,42 EUR. Navedene „pisne pomote“ je sodišče odpravilo s popravnim sklepom P 1382/2011-III-160 z dne 28.11.2012. 4. Tožena stranka je proti sodbi in popravnemu sklepu, za katerega meni, da je nezakonit, saj bistveno spreminja sodbo in povečuje njeno obveznost, vložila pravočasni pritožbi, s katerima uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. V obeh pritožbah z identičnim tekstom navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da bi se tožnica upokojila šele s 1.6.2012, ko bi ji po določbah Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) prenehala pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje. ZPIZ-1 v 36. členu določa minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ki jih je tožnica upoštevaje 398. člen ZPIZ izpolnila 1.6.2008. To sta edino upoštevna pogoja, ki omogočata uveljavitev pravice do starostne pokojnine. Poudarja, da ZPIZ-1 ne pozna in ne uporablja termina polna pokojnina, zato ni jasno, kaj je sodišče prve stopnje mislilo s tem pojmom. V tem delu je sodba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Meni, da je logično, življenjsko pričakovano in običajno, da se zaposleni upokojijo, ko izpolnijo vse pogoje za starostno pokojnino. To potrjuje tudi statistika, ki jo navaja izvedenka finančne stroke. Pravico do upokojitve po izpolnitvi obeh pogojev za starostno upokojitev izkoristi velika večina zaposlenih. Sodišče je zmotno ocenilo, da je po povprečnem, rednem in običajnem teku stvari mogoče zaključiti, da bi tožnica delala še 4 leta, pri tem pa je sodišče prezrlo mnenje izvedenke, ki je pojasnila, da je bila povprečna starost prejemnic pokojnin, ki jim je bila v letu 2008 priznana pravica do starostne pokojnine, 57 let in sedem mesecev, kar je celo manj kot je tožnica dopolnila na dan 1.6.2008. Podredno se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna od 1.6.2012 dalje plačevati tožeči stranki mesečno rento v enakem znesku kot je zadnja mesečna obveznost tožene stranke, ki jo je sodišče izračunalo pri zapadli renti v času, ko naj bi tožnica še delala. Sodišče hkrati ugotavlja, da bi se tožnica s 1.6.2012 upokojila, v nadaljevanju pa tega dejstva ne upošteva. Ne upošteva tudi splošno znanega dejstva, da so pokojnine nižje od plač in da bi tudi tožnica prejemala nižjo pokojnino kot plačo. Ocena sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da bi bila tožničina pričakovana pokojnina nižja od plače je zato nepravična. Posledično je napačna odločba, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 1.6.2012 dalje plačevati mesečno rento v znesku 1.180,42 EUR. Navaja še, da je sodišče prve stopnje za izračun mesečne rente vzelo višji neto plačo kot izhaja iz izvedenskega mnenja. Izrecno se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v prejšnjem sojenju (sodba P 3223/2009-III z dne 2.7.2010 v zvezi s sodbo tega sodišča II Cp 4777/2010 z dne 18.5.2011) ugotovilo, da so se spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bila tožnici s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 45/96 z dne 12.5.1998 določena renta v znesku 391,27 EUR in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati za čas od 1.3.2001 do 31.5.2008 razliko med omenjeno rento in zvišano rento v skupnem znesku 40.931,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V ponovljenem postopku je bil predmet presoje tožbeni zahtevek na zvišanje rente za čas po 1.6.2008. Za navedeno obdobje je tožena stranka trdila, da tožnica ne bo trpela negativnih posledic prikrajšanja med zneskom pravnomočno določene rente in zneskom družinske pokojnine na eni strani ter plačo, ki bi jo dosegla kot predmetna učiteljica – svetovalka, če ne bi bilo škodnega dogodka, ki ga je povzročil zavarovanec tožene stranke. Zatrjevala je namreč, da bi tožnica s 1.6.2008 izpolnila minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 36. členu v zvezi s 398. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), saj bi navedenega dne izpolnila tako starostni pogoj (56 let) kot tudi pogoj pokojninske dobe (36 let in devet mesecev), pokojnina pa je manjša od plače oziroma dosega le njen odstotni del. Svojo trditev je utemeljevala tudi z ugotovitvijo izvedenke finančne stroke mag. M.G., iz katerega izhaja, da je povprečna starost prejemnic pokojnin, ki jim je bila v letu 2008 priznana pravica do starostne pokojnine, znašala 57 let in sedem mesecev, to pa je celo manj, kot je tožnica dopolnila na dan 1.6.2008 (58 let, en mesec in 25 dni).

8. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da bi bila tudi po izpolnitvi minimalnih pogojev za upokojitev še vedno zaposlena, zato ji tudi v obdobju po 1.6.2008 pripada renta v višini razlike med že pravnomočno določeno rento in družinsko pokojnino ter plačo, ki bi jo prejemala kot predmetna učiteljica svetovalka. To utemeljuje s konkretnimi trditvami o svojih osebnih značilnostih in visokih delovnih navadah, ki kažejo na to, da bi kljub izpolnitvi minimalnih pogojev za upokojitev še vedno delala dokler je to po zakonu možno in s splošnimi objektivnimi trditvami o tem, da se upokojijo takoj, ko je mogoče, predvsem delavci, ki delajo v težjih delovnih pogojih, ne pa pedagoški delavci - učitelji, ki delajo še vrsto let po izpolnitvi upokojitvenih pogojev, posebej sedaj, ko se razlika med plačami in pokojninami povečuje v škodo pokojnin.

9. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje za presojo v tej zadevi, pravilen pa je tudi uporabljeni dokazni kriterij. Pritrditi je treba prvostopenjskemu sodišču, da dokazne ocene v obravnavani zadevi ni mogoče graditi drugače, kot na hipotetičnih predvidevanjih, ki jih lahko sodišče opravi le z razlago življenjsko logičnega sosledja dogodkov, pri tem pa upošteva človeka z lastnostmi, kot jih zatrjuje tožeča stranka in splošna znana dejstva. Presoja sodišča tako lahko temelji le na predvidevanjih, na oceni, izhajajoč pri tem iz normalnega, običajnega teka stvari (primerjaj 182. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Dejanske ugotovitve, kdaj bi se tožnica upokojila, zato ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti (onkraj razumnega dvoma). Ta je v takšnem primeru izključen. Sodišče pri presoji upošteva okoliščine, ki jih je ob odločanju mogoče predvideti z zadostno stopnjo verjetnosti. Treba je torej presoditi, ali je večja verjetnost, da bi se tožnica upokojila ob izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ali pa bi z delom še nadaljevala in do kdaj.

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da gre pri možnosti upokojitve ob izpolnjenosti minimalnih pogojev za pravico zavarovanca, ki jo lahko izkoristi ali pa ne in je zato ni mogoče brezpogojno razlagati v oškodovančevo breme pri odločitvi o odškodninski renti. Pravilen je tudi njegov zaključek, da okoliščina, da je bila v letu 2008 povprečna starost žensk v primeru izpolnitve pogoja za starostno pokojnino 57 let in sedem mesecev, ne potrjuje dejstva, da bi se tudi tožnica takrat dejansko upokojila. Navedeno povprečje bi bilo pravnorelevantno, če bi šlo za podatek o povprečni starostni upokojitvi predmetnih učiteljic (takšnega podatka nobena od strank ni navajala). Verjetneje je zato, da bi se tožnica kot predmetna učiteljica oziroma kot zaposlena z višjo izobrazbo in z visokimi delovnimi navadami upokojila kasneje, posebej ob dejstvu, ki ga je ugotovila izvedenka finančne stroke, da se višine pokojnin znižujejo oziroma, da je razpon med pokojninami in plačami vedno večji na škodo pokojnin. Ker se višina starostne pokojnine, ki se odmerja od pokojninske osnove v odstotku glede na dopolnjeno pokojninsko dobo nad 38 let z vsakim dodatnim letom povečuje, bi to nedvomno pomenilo za tožnico stimulacijo za nadaljnje delo oziroma zaposlitev tudi v primeru, ko izpolni minimalne pogoje za starostno upokojitev, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Glede na navedeno ter neprerekane tožničine trditve o njenih delovnih navadah, je verjetnejša tožničina trditev, da bi delala „dokler bi bilo to po zakonu možno“. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da bi bila tožnica tudi po 1.6.2008 še vedno v delovnem razmerju, in sicer do 31.5.2012. Glede na določilo prvega odstavka 188. člena Zakona uravnoteženju javnih financ (ZUJF) bi ji kot javni uslužbenki takrat prenehala veljati pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje, saj bi izpolnjevala pogoje za starostno upokojitev v skladu s 36. členom ZPIZ-1. Dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da bi se upokojila s 1.6.2012, tožnica v pritožbenem postopku ne prereka.

11. Sodišče prve stopnje je zato pravilno tudi za obdobje od 1.6.2008 do 31.5.2012 ugotavljalo razliko med dohodki, ki bi jih imela tožnica, če do nezgode ne bi prišlo in dejanskimi prejemki. Utemeljen pa je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče pri navedenem izračunu uporabilo napačne podatke o neto plači. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo podatke o neto plači učitelja z visokošolsko izobrazbo (tabela 2 tretje dopolnitve izvedenskega mnenja) namesto podatkov o neto plači predmetnega učitelja z višjo izobrazbo (tabela 1 tretje dopolnitve izvedenskega mnenja). Tožeča stranka je namreč v tožbi navajala, da bi dosegla najmanj položaj predmetnega učitelja z višjo izobrazbo, z nazivom svetovalca, ne pa z visoko izobrazbo. Svoje tožbene trditve je temeljila tudi na podatkih o plači predmetnega učitelja z višjo izobrazbo (dopis OŠ z dne 29.5.2001). Tudi zato ji je bila prisojena renta že od njenega 21-ega leta starosti, ko bi se zaposlila. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče opravilo izračun rente, ki bi jo tožnica morala prejemati poleg že pravnomočno prisojene na podlagi upoštevanja podatkov o plači učitelja - svetovalca z višjo izobrazbo. Dobljeni zneski so razvidni iz izreka te sodbe in jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega zneska dalje do plačila.

12. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bo tožnica trpela negativne posledice prikrajšanja med plačo, ki bi jo imela tožnica, če do nezgode ne bi prišlo in dejanskimi prejemki, zgolj do 31.5.2012. Glede na neprerekano dejstvo bi se namreč 1.6.2012 upokojila. Toženka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da so pokojnine nižje od plač in kot dokaz predlagala poizvedbe, ki naj jih sodišče opravi pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. To je v dopisu ponudilo parametre za izračun pokojnine, ki jo je izvedenka finančne stroke tudi opravila. Tako iz njenih ugotovitev izhaja, da bi, upoštevaje višjo izobrazbo, tožnica prejemala starostno pokojnino v višini 1.008,92 EUR (str. 3 izvedenskega mnenja z dne 27.3.2012). Razlika med dejanskimi prejemki in navedeno pokojnino bi tako znašla 131,62 EUR. Zato je pritožbeno sodišče za čas po 1.6.2012 že pravnomočno določeno rento v znesku 391,27 EUR zvišalo za navedeni znesek (skupno 522,98 EUR).

13. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožene stranke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti v tč. I tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še zapadle zneske rente za čas od 1.6.2008 do 31.5.2012 v skupnem znesku 33.973,05 EUR, za čas od 1.6.2012 pa ji je dolžna plačevati rento v skupnem znesku 522,89 EUR (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V preostalem delu je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. V obravnavani zadevi ni razlogov za ločeno presojanje uspeha v pravdi po temelju in po višini, ki ga sodna praksa uporablja pri presoji klasičnih odškodninskih primerov, kjer sta sporna tako temelj kot višina odškodninske tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je skupno vrednost spornega predmeta ocenilo na 234.317,18 EUR glede na zadnjo spremembo tožbe. Tožnica je uspela z zneskom 40.931,11 EUR ter 33.973,05 EUR ter za čas od 1.6.2012 z zvišanim zneskom rente za 131,62 EUR. Tožničin skupen uspeh je mogoče ovrednotiti z zneskom 78.457,79 EUR (40.931,11 EUR + 33973,05 EUR + 3.553,24 EUR (27 mesecev X 131,63 EUR)), kar predstavlja njen 33,48 % uspeh. Od stroškov, ki jih je prvostopenjsko sodišče odmerilo v znesku 7.780,17 EUR, ji tako pripada 2.604,80 EUR pravdnih stroškov. Toženki glede na njen 66,52 % uspeh pripada od stroškov, ki jih je prvostopenjsko sodišče odmerilo v znesku 454,84 EUR, znesek 302,55 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.302,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Glede na navedeno je bilo treba ugoditi tudi pritožbi tožene stranke zoper stroškovno odločitev. Tožničina pritožba zoper stroškovno odločitev se tako izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi izpodbijano odločitev (353. člen ZPP).

15. Glede na toženkin delni uspeh v pritožbenem postopku ji pripada tudi sorazmerne del pritožbenih stroškov. Toženka je zahtevala zgolj povrnitev stroška sodne takse za pritožbo v znesku 1.686,00 EUR, ki ji ga je pritožbeno sodišče priznalo v polovičnem znesku (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Toženkin uspeh glede zvišanja rente za čas do 31.5.2012 je 9,3 %, za čas od 1.6.2012 dalje pa 88 % oziroma skupaj približno 50 %.