Jedro

Za pravilno odločitev o temelju odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1 sodišče prve stopnje ni zadosti raziskalo okoliščin v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Predvsem ni raziskalo, na podlagi katere izredne odpovedi je tožniku prenehalo delovno razmerje, torej katera izmed dveh izrednih odpovedi je dejansko učinkovala ter tudi ni ugotavljalo, ali je bila podana zakonito - po vsebini in na način, kot to zahtevajo določbe 111. člena ZDR-1. Slednje je namreč pogoj za priznanje odpravnine in odškodnine v posledici izredne odpovedi delavca. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede točke 3/II, 4/II izreka in izpodbijani del sklepa (točka III in IV izreka) razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (točka 1/II in 2/II izreka) potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom in sodbo postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na plačilo 944,00 EUR s pp (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki: 1. iz naslova stroškov dela za julij 2015 izplačati znesek 43,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2015 dalje do plačila; 2. iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 obračunati 395,36 EUR, odvesti predpisani davek ter izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 dalje do plačila; 3. iz naslova odpravnine izplačati 207,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2015 dalje do plačila; 4. iz naslova odškodnine obračunati 1.100,50 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2015 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške 479,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev (III. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso 130,00 EUR, ki bi jo morala plačati tožeča stranka, če ne bi bila oproščena plačila sodne takse, na račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ..., referenca ... (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo in del sklepa, ki se nanaša na stroške postopka, se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da je tožena stranka izredno odpoved prejela 28. 7. 2015. Tudi tožnik sam je potrdil obstoj izredne odpovedi z dne 22. 7. 2015, na podlagi katere ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanja. O tej izredni odpovedi sta izpovedali tudi priči. Izredne odpovedi ni mogoče podati dvakrat. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožbeni zahtevek bi se moral glasiti tudi na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 23. 7. 2015 do 28. 7. 2015. Vztraja, da tožnik julija 2015 ni prišel na delo niti en dan, saj je imel odrejen dopust in ne more biti upravičen do povračila stroškov malice in potnih stroškov. Tožena stranka glede plačila odpravnine in odškodnine opozarja, da je odločitev o tem odvisna od predhodnega vprašanja, ali je tožnik izredno odpoved podal na zakonit način. Če bi bilo ugotovljeno, da jo je podal že 22. 7. 2015, potem predpostavke za plačilo odpravnine in odškodnine ne morejo biti izpolnjene. Tožena stranka je tožniku že izplačala odpravnino, pri čemer je upoštevala kot osnovo bruto plačo brez dodatkov. Tožena stranka meni, da ne obstoji kontinuiteta med toženo stranko in družbo, pri čemer sodišče tudi ni navedlo iz katere pravne podlage je izhajalo pri ugotavljanju te kontinuitete. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, da je glede odločitve o stroških prehrane in prevoza za julij 2015 ter sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 pravilno uporabilo materialno pravo in tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ne pa tudi glede odločitve o odpravnini in odškodnini namesto odpovednega roka v posledici tožnikove izredne odpovedi.

5. Za pravilno odločitev o temelju odpravnine in odškodnine po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1 namreč sodišče prve stopnje ni zadosti raziskalo okoliščin v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Predvsem ni raziskalo, na podlagi katere izredne odpovedi je tožniku prenehalo delovno razmerje, torej katera izmed dveh izrednih odpovedi, ki se nahajata v spisu (z dne 22. 7. 2015 ali 27. 7. 2015), je dejansko učinkovala ter tudi ni ugotavljalo, ali je bila podana zakonito – po vsebini in na način, kot to zahtevajo določbe 111. člena ZDR-1. Slednje je namreč, kot pravilno navaja pritožba, pogoj za priznanje odpravnine in odškodnine v posledici izredne odpovedi delavca.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi po nepotrebnem izpostavilo kot sporen datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ter tudi napačno ugotovilo datum prenehanja delovnega razmerja 29. 7. 2015. Iz odjave iz zavarovanja pod B3 namreč jasno izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 23. 7. 2015, s tem da tožnik tudi ni vtoževal obstoja delovnega razmerja za čas po tem datumu, torej datum prenehanja delovnega razmerja ne more biti sporen. Vseeno pa navedeni datum kaže v smer, za katero se zavzema pritožba, da je izredna odpoved z dne 22. 7. 2015 relevantnejša kot pa je to ocenilo sodišče prve stopnje, ki je pripisalo večji pomen kasnejši izredni odpovedi z dne 27. 7. 2015. V zvezi s tem pritožba pravilno opozarja, da izredne odpovedi ni mogoče učinkovito podati dvakrat. 7. Vseeno pa pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi se moral tožbeni zahtevek glasiti tudi na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 23. 7. 2015 do 28. 7. 2015, saj za to ni nobenega razloga. To, da se tožnikov obrestni zahtevek iz naslova odpravnine in odškodnine veže na datum 29. 7. 2015, ni v ničemer pomembno za odločitev o glavni stvari in tudi ne za presojo zakonitosti odpovedi. Celo če bi sodišče ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi izredne odpovedi z dne 22. 7. 2015 prišla s plačilom odpravnine in odškodnine v zamudo že pred 29. 7. 2015, to ne bi bilo pomembno niti za odločitev o obrestih, saj sodišče ne sme soditi preko zahtevka.

8. Zaradi navedenih razlogov se pritožbi glede odločitve o odpravnini in odškodnini ugodi in se sodba v tem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da dopolni dokazni postopek v nakazani smeri. Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila izredna odpoved, na podlagi katere je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zakonita, potem mora pri odločanju o višini teh dveh terjatev glede vprašanja kontinuitete delovnega razmerja med toženo stranko in tožnikovim prejšnjim delodajalcem upoštevati tretji odstavek 108. člena ter peti odstavek 94. člena ZDR-1, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Ker je po prvem odstavku 108. člena ZDR-1 osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, se pritožba napačno zavzema za odmero odpravnine na način, da se kot osnova upošteva le plača, brez dodatkov.

9. Pritožba ni obrazložena v delu, ki se nanaša na sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 - očitno v posledici pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka že v postopku na prvi stopnji tej obveznosti plačila ni ugovarjala. Pritožbeno sodišče tako v okviru preizkusa po uradni dolžnosti v zvezi s tem delom izpodbijane odločitve ugotavlja zgolj še to, da je odločitev materialnopravno pravilna (131. in 161. člen ZDR-1).

10. Tožena stranka s pritožbo neutemeljeno izpodbija dosojeni znesek 43,74 EUR iz naslova stroškov prehrane in prevoza za tri dneve dela v juliju 2015. Neuspešno se namreč zavzema za upoštevanje okoliščine, da je imel tožnik za navedeni mesec predvideno koriščenje letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je oblikovalo pravilno dokazno oceno, ko je na podlagi izpovedi tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke ugotovilo, da je tožnik v juliju 2015 vendarle prišel na delo, saj je tudi sam zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da dopušča možnost, da je njegov oče naročil tožniku, da naj pride delat. Slednje ima torej večjo težo kot zgolj predvideno koriščenje letnega dopusta. Glede dosojene višine stroškov za julij 2015 pritožba nima določnih navedb, tako da pritožbeno sodišče znova po uradni dolžnosti ugotavlja zgolj še to, da je odločitev materilanopravno pravilna (130. člen ZDR-1).

11. Ker torej glede odločitve o stroških prevoza in prehrane za julij 2015 ter regresa za letni dopust z leto 2015 niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. V posledici delne razveljavitve izpodbijane sodbe, ker torej še ni znan končni uspeh strank v tem sporu, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (III. in IV. točka izreka), ki se nanaša na stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP), s tem da se tudi odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).