Jedro

Vsake kršitve pogodbe ni treba sankcionirati z najhujšo posledico: z ničnostjo pogodbe, pač pa so za kršitev pogodbe predvidene različne druge sankcije, kot izpodbojnost, odškodnina, znižanje kupnine ...

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnice) zahtevala ugotovitev, da je ničen: del tretjega člena prodajne pogodbe z dne 26. 4. 1990, ki sta jo sklenila prodajalec I. d. d., L., in kupec J. P., ki se nanaša na pravico trajne souporabe zemljišča, ki temu objektu služi za normalno uporabo; in

IV. točka dogovora z dne 7. 4. 1998, ki sta ga sklenila J. P. in I. d. d., L. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v roku 8 dni plačati tožnicam 18,353.885,16 tolarjev z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnice so se pritožile, toda sodišče druge stopnje je njihovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča so tožnice pravočasno vložile revizijo. Uveljavljajo revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP in predlagajo razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uvodoma opozarjajo, da sodbi globoko posegata v pomembna moralna načela, saj ekskulpirata investitorja, ki je bil neopravičeno obogaten s prodajo črne gradnje na ne-odkupljenem tujem zemljišču. Uveljavljajo bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ker imata sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti, saj sodišči nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih. V sodbi sodišča druge stopnje na 3. strani manjka navedba, da je tožnica uveljavljala pridobitev pravice trajne souporabe zemljišča…. Poleg tega ne drži trditev, da je prvo sodišče na straneh 6 in 7 sodbe izčrpno razložilo, zakaj določilo iz 3. člena Prodajne pogodbe ni nično. Poudarja, da je prodajalka sklenila nemoralno pogodbo, ker je prodala prepovedano črno gradnjo na tujem zemljišču izven prometa, s čimer je grobo posegla v javni interes. V zvezi z nepravilno uporabo materialnega prava se sklicujejo na 458. člen ZOR, oziroma na 438. člen OZ in trdijo, da na ne-odkupljenem (tujem) zemljišču poteka edina dovozna pot. Pojasnjujejo, da tožnice niso zatrjevale, da s funkcionalnim zemljiščem ne bi bilo mogoče razpolagati v pravnem prometu (kakor navaja sodišče prve stopnje na 5. strani razlage sodbe), temveč da je „izven prometa konkretna prodaja funkcionalnega zemljišča brez potrebnih dovoljenj na zemljišču, ki ga investitor“ ni nikoli odkupil. Dodajajo, da je v času sklenitve pogodbe veljal ZTLR, ki med stvari uvršča tudi nepremične stvari. Sodišču druge stopnje očitajo, da ni res, da tožnice niso pojasnile, kaj naj bi izpovedal priča A. Z., saj iz opozoril na glavni obravnavi dne 26. 9. 2007 in iz pritožbe jasno izhaja, da je (bil) priča direktor in član nadzornega sveta toženke, da pozna okoliščine v zvezi s problematiko funkcionalnega zemljišča in je podpisal poravnavo v podobni zadevi, tako da bi sodišče v ponovljenem postopku lahko pravilno presodilo navedbe tožnic.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. V obravnavanem primeru gre za spor o ničnosti dela tretjega člena prodajne pogodbe z dne 26. 4. 1990 in IV. točke dogovora z dne 7. 4. 1998. Obligacijska razmerja sedaj ureja Obligacijski zakonik (OZ)(2) ki v 1060. členu določa, da se za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, določila tega zakona ne uporabljajo. Zato je treba uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).(3) Ta zakon v splošnem delu ureja nastanek obveznosti, njihove učinke in prenehanje, v posebnem delu pa ureja posamezne vrste pogodb (tudi prodajno). Pri nastanku obveznosti (II. Poglavje ZOR) zahteva, da mora biti dopusten in mogoč predmet obveznosti ter njegova podlaga (46.-53. člen), da morata biti stranki sposobni skleniti pogodbo (54.-59. člen), da morata imeti pravo voljo (60.-66. člen) in da mora biti posel sklenjen v ustrezni obliki (67.-73.člen). Kadar ena od predpisanih predpostavk ni izpolnjena ali ima napako, posel ni veljaven. V zvezi z neveljavnostjo ZOR v 4. odseku v členih 103.-110. loči izpodbojnost in ničnost. Ničnost pogodbe je najhujša sankcija, ki je predvidena za najhujše kršitve ustave, prisilnih predpisov in moralnih načel in če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Zato ni treba vsake kršitve pogodbe sankcionirati z najhujšo posledico: z ničnostjo pogodbe, pač pa so za kršitev pogodbe predvidene različne druge sankcije.

7. Tožnice navajajo, da je bila prodaja v 3. členu prodajne pogodbe z dne 26. 4. 1990 nična, kolikor se nanaša na pridobitev pravice trajne souporabe zemljišča, na katerem stoji objekt, ter zemljišča, ki temu objektu služi za normalno uporabo. V zvezi s predmetom pogodbe ZOR v 47. členu določa, da je pogodba nična, če je predmet pogodbe nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Podobno je določeno v posebnem delu pri prodaji v 458. členu ZOR (na katerega se sklicujejo tožnice), ki določa ničnost prodajne pogodbe, če je stvar, za katero gre pri pogodbi, izven pravnega prometa. Toda promet z nepremičninami je dopusten in pri zgradbi se prodaja tudi zemljišče, na katerem stoji (v prejšnji zakonodaji se je prodajala pravica uporabe), in zemljišče, ki služi temu objektu za normalno rabo. Zato ni utemeljena trditev, da je predmet prodajne pogodbe na splošno nedopusten ali izven prometa.

8. V obravnavanem je za zgradbo oziroma poslovni prostor, ki je bil prodan pravnemu predniku tožnic, investitor pridobil vsa ustrezna dovoljenja in tožnice ne navajajo, da bilo z njim kaj narobe in da ga ne bi mogle uporabljati. Sklicujejo se le na ureditev okolice, za katero naj bi bilo ob sklenitvi prodajne pogodbe pravilno izdano lokacijsko dovoljenje, a so se pozneje spremenile razmere in so nekatere parcele prešle v zasebno last. Zato določila v času sklenitve prodajne pogodbe niso bila nična, pa tudi če bi toženka res prodajala tujo stvar, zakon ne predvideva sankcije ničnosti, temveč izpodbojnost, v 460. členu ZOR pa omogoča kupcu, ki je kupil tujo stvar, da razdre pogodbo in zahteva odškodnino.

9. Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo tudi v zvezi z zahtevkom za ugotovitev ničnosti IV. točke dogovora z dne 7. 4. 1988. Dogovarjanje in poravnava v zvezi z denarnimi pravicami in obveznostmi so dovoljeni in določilo, v katerem se prejemnik plačila odpoveduje uveljavljanju nadaljnjih zahtevkov, je običajno. Če je v obravnavanem primeru toženka vedela, da mirno reševanje problematike pasaž skozi objekt M. 4 in 6 ne bo uspešno in je pravnega prednika tožnic zapeljala v zmoto, je mogoče govoriti o napaki volje pri sklepanju tega posla. Toda tudi če je toženka res prevarala pravnega prednika tožnic, je za tako ravnanje v 65. členu ZOR predvidena sankcija, ki omogoča zahtevek za razveljavitev pogodbe in morebitno odškodnino, ne pa ničnosti pogodbe.

10. Na podlagi navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da je za kršitve pogodb, ki jih uveljavljajo tožnice, v ZOR predvidena sankcija izpodbojnosti pogodb in je treba zahtevati razveljavitev v določenem roku. Roki za vložitev zahtevka za razveljavitev pogodbe so določeni v 117. členu ZOR in znašajo eno leto od dneva, odkar se je zvedelo za razlog izpodbojnosti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je od dneva prejema dopisa 25. 5. 2001, do vložitve tožbe 31. 12. 2003 zakonsko določeni rok potekel. 11. Sodišči tudi nista storili očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Če je sodišče druge stopnje na tretji strani izpustilo besedo „pravice“, stavek ni nerazumljiv. Je pa pravilno pojasnilo, da se sklicuje na razloge sodišče prve stopnje, tudi tista na straneh 6 in 7, v katerih je sodišče izčrpno in razumljivo razložilo, da zakon za zatrjevane kršitve toženke ne predvideva najhujše sankcije: ničnosti, katere uveljavljanje po 110. členu ZOR ni vezano na rok. Predmet prodajne pogodbe in dogovora ni izven prometa, so pa v zvezi s pogodbami mogoči določeni zahtevki, ki so vezani na rok, katerega so tožnice zamudile. Glede zaslišanja priče A. Z. revizijsko sodišče ugotavlja, da po drugem odstavku 213. člena ZPP sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo. Tudi če je sprejelo dokazni sklep, lahko izvedbo nekaterih dokazov opusti, če izvedeni dokazi zadoščajo za ugotovitev dejstev, ki so pomembna za odločbo. Sodišče prve stopnje je pregledalo številne listine, iz katerih je na podlagi svojega pravnega znanja in splošnega izkustva lahko dovolj popolno in zanesljivo ugotovilo dejansko stanje, zato zaslišanje priče, ki bi izpovedovala na podlagi teh listin, ne bi prispevalo k drugačni odločitvi.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo. Ker revizija ni bila uspešna, tožnice niso upravičene do povrnitve stroškov za revizijo (165. člen v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001-97/2007. Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-87/2000.s