Jedro

Tožnica svoje trditve, da je dolg plačala dvakrat, ne more dokazati, dokler obstoji pravnomočna odločba, iz katere izhaja, da je dolg v trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost, še vedno obstajal. Vse dokler ta sodba obstoji, mora za sodišče in stranke veljati, da prvega plačila ni bilo.

Od vestnega dolžnika je mogoče pričakovati, da bo pravočasno ugovarjal, da je dolg že plačal. Izredna pravna sredstva odpirajo dovolj možnosti, da se odpravijo nezakonitosti in krivice, do katerih lahko pride v rednih pravnih postopkih.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v osmih dneh plačati tožeči stranki 6.423.660,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2003 do plačila in povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.“ Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 3.394,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe tožeči stranki.

Obrazložitev

1. Sodišče prve je odločilo, da je dolžan toženec plačati 6.423.660,80 SIT (26.805,46 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2003 dalje in ki prenehajo teči, ko dosežejo glavnico.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo. Tožnica ne zahteva vračila prvega, pač pa vračilo drugega zneska. Bila bi upravičena kvečjemu do zneska na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 3456/94 z 9. 10. 1997. Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (v ponovnem sojenju) I Pd 9/2001 z 28. 5. 2001 velja in je pravna podlaga za drugo plačilo. Tožnica bi morala že v delovnem sporu ugovarjati, da je terjatev enkrat že plačala.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da tožena stranka z revizijo izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, na katero se sklicuje stranka. Tožena stranka je bila neupravičeno obogatena. Pridobitelj je bil nepošten.

5. Revizija je utemeljena.

6. Ugotovljeno dejansko stanje je naslednje: Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo I Pd 3456/94 z 9. 10. 1997 odločilo, da mora tožnica (v delovnem sporu toženka) tožencu (v delovnem sporu tožniku) plačati 728.642,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi; Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom I 98/06277-0001-3 s 4. 5. 1998 na toženčev predlog dovolilo izvršbo za izterjavo glavnice 605.444 SIT in 2.000 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa (vse na podlagi sodbe z 9. 10. 1997); tožnica je 10. 11. 1998 tožencu plačala 607.454 SIT (plačilo glavnice in 2.000 SIT stroškov izvršbe); Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom I 98/06277-0001 z 18. 11. 1998 dovolilo izvršbo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti (na podlagi sodbe z 9. 10. 1997); tožnica je 8. 12. 1998 tožencu plačala 1.851.324,08 SIT, kar je predstavljalo plačilo zakonskih zamudnih obresti; Višje delovno in socialno sodišče je sodbo I Pd 3456/94 z 21. 10. 1999 razveljavilo glede plačila 728.642,50 SIT; Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je (v ponovnem sojenju) s sodbo I Pd 9/2001 z 28. 5. 2001 tožnici naložilo v plačilo 605.444 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, enakimi kot v sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani I 98/06277-0001 z 18. 11. 1998; Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom I 2001/14284 z 28. 1. 2002 dovolilo izvršbo za izterjavo iste glavnice in istega zneska obresti, kot v prej omenjenih sklepih I 98/06277-0001-3 s 4. 5. 1998 in I 98/06277-0001 z 18. 11. 1998; ugovor dolžnice (sedaj tožnice), da je obveznost že poravnala, je s sklepom z 20. 5. 2003 zavrnilo; tožnica je 17. 6. 2003 plačala tožencu 6.423.660,80 SIT, kar predstavlja celotno glavnico, zakonske zamudne obresti in izvršilne stroške; toženec je prejel dvakratno plačilo istega dolga.

7. Tožnica s tožbo zahteva vrnitev tistega, kar je izpolnila na podlagi izvršilnega naslova (pravnomočne sodbe), zaradi okoliščin, ki so obstajale že pred trenutkom, na katerega se nanaša pravnomočnost, in bi jih bilo zato mogoče uveljavljati že v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (v delovnem sporu). Sodišči prve in druge stopnje sta se postavili na stališče, da tožnica ima to pravico, ne glede na objektivne in časovne meje pravnomočnosti in ne glede na redna in izredna pravna sredstva (v delovnem sporu). Dolg naj bi ugasnil s prisilnim poplačilom na temelju izvršilnega naslova, s tem pa naj bi prvo plačilo postalo brez pravnega temelja, toženec pa naj bi bil neupravičeno obogaten, ker naj bi dobil svojo terjatev dvakrat plačano. Revizijsko sodišče takšnemu stališču ne more pritrditi. Tožnica je imela v delovnem sporu v skladu z drugim odstavkom 362. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP) možnost na prvem naroku nove glavne obravnave (ko je pritožbeno sodišče sodbo v delovnem sporu razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje) navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze (ob izpolnjevanju ostalih pogojev iz 286. člena ZPP). Ker naj bi dejstvo, da je tožnica dolg že plačala nastalo po prvem naroku v prejšnjem delovnem sporu, vendar še pred zaključkom zadnje glavne obravnave v drugem (ponovljenem) postopku v delovnem sporu, bi bil praviloma pogoj nekrivde izpolnjen (primerjaj 286. člen ZPP). Ali je tožnica navedeno dejstvo plačila ugovarjala v ponovljenem postopku v delovnem sporu, vendar tega ni mogla dokazati, ali dejstva plačila ni ugovarjala, revizijsko sodišče iz podatkov spisa ni moglo ugotoviti. Bistvena v zadevi je ugotovitev, da je sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (v ponovnem sojenju) I Pd 9/2001 z 28. 5. 2001 postala pravnomočna. Kot takšno jo je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, časovno in po vsebini omejeno. Ustanova pravnomočnosti zagotavlja pravno utrjenost sodnih odločb in je nujna za pravno varnost. Idealno je, če se pravnomočnost razteza na pravno odločitev, pri kateri sta tako dejanska kot pravna podlaga pravilni. Če te skladnosti ni, je načelo pravne varnosti močnejše od načela dejanske in pravne pravilnosti.(1) Na ta način je treba restiktivno – in favorem rei iudicatae – razlagati tudi določbo 212. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, v nadaljevanju ZOR). Tožnica s svojim zahtevkom ne more uspeti, če trdi, da je dolg prvič plačala že pred trenutkom, na katerega se nanaša pravnomočnost. Vrnitev zaradi dvakratnega plačila dolga bi lahko zahtevala le tedaj, če bi do obeh plačil prišlo po trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost, torej po koncu glavne obravnave (v ponovljenem sojenju) na prvi stopnji.(2) Pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 9/2001 z 28. 5. 2001, ki ugotavlja, da dolg še vedno obstoji (da še ni plačan), je v tem postopku prejudicialnega pomena. Tega, kar izhaja iz pravnomočne odločbe, sodišče ne more prosto presojati, ampak mora šteti za resnično. Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočne odločbe, ni dopusten nasprotni dokaz.(3) Tožnica svoje trditve, da je dolg plačala dvakrat, ne more dokazati, dokler obstoji pravnomočna odločba, iz katere izhaja, da je dolg v trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost, še vedno obstajal. Vse dokler ta sodba obstoji, mora za sodišče in stranke veljati, da prvega plačila ni bilo. Tožnica bi morala ugovor, da je njena obveznost z izpolnitvijo že prenehala, uveljavljati pravočasno v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, in sicer najkasneje (ob izpolnjevanju ostalih pogojev) do konca glavne obravnave, po kateri je sodišče izdalo sodbo I Pd 9/2001 z 28. 5. 2001(4). Od vestnega dolžnika je mogoče pričakovati, da bo pravočasno ugovarjal, da je dolg že plačal. Revizijsko sodišče po razpoložljivih podatkih spisa ne more ugotoviti, kako in s kakšnimi ugovori se je v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani branila tožnica (v tistem sporu toženka), vendar poudarja, da pravo za takšne primere dopušča, da se proti pravnomočnim odločbam vlagajo izredna pravna sredstva (obnova postopka v delovnem sporu), če so podani tehtni razlogi, ki izredno sredstvo utemeljujejo.(5) Izredna pravna sredstva odpirajo dovolj možnosti, da se odpravijo nezakonitosti in krivice, do katerih lahko pride v rednih pravnih postopkih. Obogatitveni zahtevek pa je treba zaradi neutemeljenosti zavrniti.

8. Ker sta sodišči druge in prve stopnje napačno uporabili določbo 212. člena ZOR, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (380. člen ZPP). Zaradi spremembe sodb sodišč druge in prve stopnje pa je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 165.člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Stroški toženca, odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 67/2003, 70/2003) znašajo na prvi stopnji -1.240,36 EUR, na drugi stopnji 1.027,71 EUR, v postopku z revizijo pa 1.126,04 EUR. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 3.394,11 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe tožeči stranki.

Op. št. (1): Primerjaj Pavčnik M., Teorija prava, 2007, s. 458. Op. št. (2): Primerjaj Wedam -Lukić D., Dvakratno plačilo dolga (ali pomeni spoštovanje pravnomočnosti res utrditev nepravičnega stanja), Pravnik, let. 41 (1981), št. 8-10, s. 426. Op. št. (3): Primerjaj Wedam -Lukić D., Pravnomočnost in dvakratno plačilo dolga, Zbornik znanstvenih razprav – XLIV. Letnik, s. 133. Wedam -Lukić D., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, s. 167-168. Op. št. (4): Primerjaj sodbo II Ips 217/2006 z 2. 10. 2008 in sklep 468/2003 s 26. 2. 2004. Op. št. (5): Primerjaj Strajnar Z., Neupravičena pridobitev, Pravosodni bilten, št. 2/03.