Jedro

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo po enajstem odstavku 86. člena KZ-1, saj je ugotovilo, da obsojeni v celoti ni izpolnil nalog v okviru dela v splošno korist oziroma v pomembnem delu ni izpolnjeval navodil v okviru varstvenega nadzora oziroma se izmikal stiku s svetovalcem ali drugače kršil obveznosti iz dela v splošno korist, ko je z napadenim sklepom odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obsojenega P.Š. se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter petega v zvezi s prvim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da se kazen 6 mesecev zapora, ki je bila obsojenemu P.Š. izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 49997/2016 z dne 12. 9. 2018, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je v obsegu 5 mesecev in 9 dni zapora.

2. Zoper tak sklep sta se pritožila zagovornika obsojenega: - odvetnica M.B.F. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo šteje kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje oziroma napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo; in

- odvetnik M.H. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zagovornica obsojenega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ko navaja, da obsojenemu ni bil vročen poziv za izjavo o opravljanju dela v splošno korist, s čimer meri na kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obsojenemu P.Š. poziv na izjavo o opravljanju dela v splošno korist, skupaj s Poročili Probacijske enote M., bil vročen dne 12. 7. 2019. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je bil poziv na izjavo poslan tako obsojenemu kot zagovornici, okoliščina, da je zagovornici bil poziv na izjavo poslan dne 11. 9. 2019, na kar opozarja pritožnica, pa ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve, saj je bistvenega pomena, da sta poziv na izjavo sprejela tako obsojeni kot zagovornica. Dejstvo, da je obsojeni zagovornici zagotovil, da bo pojasnilo na sodišče poslal sam, pa tega ni storil, ne predstavlja okoliščine, ki bi narekovala vrnitev zadeve v prejšnje stanje, za kar se v pritožbi neuspešno zavzema zagovornica. Povsem nejasne pa so pritožbene navedbe zagovornice, da je menila, da obsojenega v tej fazi postopka ne zastopa, saj je to povsem v nasprotju s pooblastilom, s katerim je prevzela zastopanje obsojenega dne 10. 7. 2017. Glede na navedeno pritožba zagovornice ki se sklicuje na nesporazum med njo in obsojenim ter trdi, da obsojeni poziva za izjasnitev ni prejel in je zato prišlo do napačne vročitve, ne more biti uspešna. Zagovornica je kot pooblaščenka obsojenega imela možnost vpogleda v kazenski spis in se seznaniti z njegovo vsebino, zato so njene navedbe, da ne pozna natančnih dejstev povsem neupoštevne.

5. Sicer pa je že sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pojasnilo, da je tako obsojencu kot zagovornici poslalo dopisa za izjasnitev in glede na to ravnalo v skladu z načelom kontradiktornosti, ko ju je pozvalo, da se v roku 3 dni lahko izjavita o navedbah v priloženih poročilih Probacijske enote M., kakor tudi o razlogih za neizpolnjevanje nalog, za kar morata sodišču posredovati ustrezna dokazila. Prav tako pa sta bila poučena, da če se v danem roku ne bosta izjavila, bo sodišče odločilo o izvršitvi kazni zapora zaradi kršitve obveznosti iz dela v splošno korist na podlagi podatkov, ki se nahajajo v sodnem spisu. Obsojenec in zagovornica pa izjave oziroma odgovora nista podala. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi poročil Probacijske enote M., da obsojenec ni v celoti opravil dela v splošno korist iz razlogov izključno na njegovi strani, ki jih navaja v točkah 6 in 7 napadenega sklepa, na te razloge pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, sprejelo pravilno odločitev. Sodišče prve stopnje namreč ni imelo nobenih razlogov, da bi dvomilo v vsebino poročil. 6. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo po enajstem odstavku 86. člena KZ-1, saj je ugotovilo, da obsojeni v celoti ni izpolnil nalog v okviru dela v splošno korist oziroma v pomembnem delu ni izpolnjeval navodil v okviru varstvenega nadzora oziroma se izmikal stiku s svetovalcem ali drugače kršil obveznosti iz dela v splošno korist, ko je z napadenim sklepom odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Zagovornica, ki v pritožbi skuša prepričati, da razlog za neopravo dela ni na strani obsojenega, ne more biti uspešna, saj je sodišče prve stopnje imelo podlago za svojo odločitev v poročilih Probacijske enote M.. Možnost podati izjavo na poziv sta tako obsojeni kot zagovornica imela, pa te možnosti nista izkoristila, kot že navedeno.

7. Zagovornik obsojenega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je sicer v pritožbi ne konkretizira, saj ne navaja katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. S trditvijo, da se obsojeni ni izjasnil oziroma odgovoril na poziv sodišča zato, ker mu je njegova zagovornica povedala, da odgovora ne more podati zaradi pomanjkanja časa, pa meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Takšne navedbe zagovornika so sicer v nasprotju z navedbami zagovornice obsojenega, ki izhajajo iz zgoraj obrazloženega, po oceni pritožbenega sodišča pa ne predstavljajo kršitve kontradiktornosti, kot to smiselno izhaja iz pritožbe zagovornika. Obsojenemu je bila namreč dana možnost, da na poziv poda izjavo, pa te možnosti ni izkoristil, kakor tudi ne njegova zagovornica. Zato v pritožbi zagovornika smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP ni podana.

8. Prav tako zagovornik, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, torej kršitev kazenskega zakona, tega pritožbenega razloga ne konkretizira, niti obrazlaga, tako da iz njegove pritožbe ni mogoče razbrati katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja.

9. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Kot že navedeno sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi ni ugotovilo zmotno oziroma nepravilno. Pravilno je namreč ocenilo poročila Probacijske enote M., iz katerih izhaja, da je bil obsojeni vključen v opravljanje dela v splošno korist v dveh različnih izvajalskih organizacijah in od naloženih 360 ur opravil le 41 ur dela, obe izvajalski organizaciji pa sta sodelovanje z obsojenim prekinili zaradi njegovega nesodelovanja in neprimernega odnosa do dela. Najprej je obsojenec opravljal dela v R. dvorec R., kjer je opravil 16 ur dela v splošno korist, na kar je dogovor o delu izvajalec zaradi neprimernega vedenja obsojenca prekinil, in ga vključil v delo pri novem izvajalcu M., društvo za socialno vključenost, kjer je obsojenec opravil le 25 ur dela, zaradi njegovega nesodelovanja pa je tudi ta izvajalec prekinil dogovor o opravljanju dela v splošno korist. Iz poročil obeh izvajalcev, ki jih sodišče prve stopnje navaja v razlogih napadenega sklepa pod točko 7, na te razloge pa se v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče, pa izhajajo podrobne okoliščine, ki potrjujejo pravilni zaključek sodišča prve stopnje, da obsojeni ni v celoti opravil dela v splošno korist zaradi razlogov, ki so izključno na njegovi strani. Zato zagovornik, ki takšne ugotovitve sodišča prve stopnje skuša omajati z navedbo, da obsojeni dela ni opravil zaradi slabega zdravstvenega stanja in težav v komunikaciji z izvajalci in da je sicer zaposlen, ne more biti uspešen, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi poročil PE, v katera utemeljeno ni podvomilo, iz teh poročil pa med drugim izhaja, da se obsojenec ni držal dogovorov, da ni redno prihajal na delo in da ni bil voljan delati, čeprav je bilo delo prilagojeno okoliščinam na katere se sklicuje zagovornik. Sicer pa obsojeni, kljub temu, da mu je sodišče dalo možnost in ga pozvalo, da se izjavi o razlogih za neizpolnjevanje nalog, ter da svoje navedbe podkrepi tudi z ustreznimi dokazili, tega ni storil. Obsojenčeva ravnanja, ki izhajajo iz poročil PE, ko sta obe izvajalski organizaciji prekinili sodelovanje z obsojencem zaradi njegovega nesodelovanja in neprimernega vedenja, kot že navedeno, pa je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, ko je navedlo, da obsojenčev odnos do dela ni bil takšen, kot bi se pričakovalo in pomeni kršitev dogovora o opravljanju dela v splošno korist. Zato zagovornik, ki se ponovno zavzema za alternativno prestajanje zaporne kazni ne more biti uspešen.

10. Pritožbeno sodišče še navaja, da je obsojeni, kateremu je bila izrečena zaporna kazen nadomeščena z delom v splošno korist, bil poučen oziroma opozorjen na posledice v primeru, da dela v splošno korist ne bi opravljal, pa je kljub temu kršil obveznosti iz dela v splošno korist na način, kot je to ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje v napadenem sklepu, kar kaže na to, da mu ni mogoče zaupati, da bo nadaljnje izvrševanje kazni zapora na tak način uspešno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se obsojenemu v obsegu neopravljenega dela izvrši kazen zapora 5 mesecev in 9 dni.

11. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornika niti v preostalem ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornikov odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da mora obsojeni v skladu s členom 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP plačati sodno takso v višini 30,00 EUR, ki je odmerjena v skladu z Zakonom o sodni taksi in Taksno tarifo.