19. 4. 2021

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Jože Pirjevec, Sežana, ki ga zastopajo Brane Sluga, David Sluga in Mateja Cigan, odvetniki v Ljubljani, na seji 19. aprila 2021

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 484/2019 z dne 14. 11. 2019 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper drugi stavek I. točke izreka in II. točko izreka sodbe Višjega sodišča v Celju št. Cp 39/2019 z dne 11. 7. 2019 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV P 2348/2015 z dne 14. 3. 2018 se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je tožil Boštjana M. Turka (v nadaljevanju – avtor) in založbo Prava Smer, d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju – izdajatelj) zaradi, po njegovem mnenju, spornih zapisov v članku "Referenti in Renegati", ki je bil 13. 6. 2011 objavljen v tedniku Reporter. Pritožnik je od obeh tožencev zahteval: (a) prenehanje nadaljnjega kršenja osebnostnih pravic, predvsem z navedbami, da je renegat in da je svoje ime poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski; (b) javno opravičilo v tedniku Reporter, in (c) nerazdelno plačilo 6.000 EUR odškodnine. Od izdajatelja je zahteval še umik spornega članka s spletne strani tednika Reporter.

2.Okrajno sodišče je vse tožbene zahtevke zavrnilo. V zadevi je prepoznalo kolizijo človekovih pravic pritožnika iz 34. in 35. člena Ustave s pravico tožencev do svobode izražanja iz 39. člena Ustave.[1] Ocenilo je, da v članku ne gre za navajanje preverljivih dejstev, pač pa za vrednostno sodbo o konkretnem pritožnikovem ravnanju. Avtor naj bi obsojal pritožnikovo uporabo poitalijančenega imena še precej časa po padcu fašističnega režima, ko naj za to več ne bi bilo zunanjih razlogov. Ta očitek naj bi bil vrednostna sodba. Sodišče je sicer štelo zapis, da je pritožnik svoje ime poitalijančil, za "netočno zapisan". Vendar naj ga ne bi bilo mogoče razumeti dobesedno. S poitalijančenjem naj bi avtor označeval sprejetje tuje kulture oziroma kulturne identitete. Okrajno sodišče je poudarilo, da je pritožnik javna oseba, znan zgodovinar, ki se je tudi javno vključil v politično delovanje v Sloveniji. Tako naj bi mogel pričakovati, da bo dinamika spreminjanja njegovega osebnega imena vzbudila zanimanje javnosti, še posebej, ker naj bi pritožnik izhajal iz območja, na katerem se je izvajala italijanska raznarodovalna politika prav prek spreminjanja imen v poitalijančeno različico. Okrajno sodišče je poudarilo, da morajo biti javne osebe pripravljene na medijsko kritiko in da bi pritožnik mogel pričakovati tudi negativne odzive. Svoboda izražanja naj bi zajemala tudi izjave in ocene, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo – še toliko bolj glede javnih oseb.

3.Okrajno sodišče meni, da je tudi navedba iz članka, da je pritožnik na svojem zgledu potrdil "pravilnost" fašistične raznarodovalne politike, vrednostna ocena ravnanja pritožnika, ki jo je treba razumeti v kontekstu zgodovinsko-političnega dogajanja v prostoru, kjer je pritožnik živel in deloval. Vrednostna ocena naj bi bil tudi zapis, da je pritožnik vstopil v nenavaden tip renegatstva. In sicer v smislu očitka izneverjenja določenemu prepričanju v povezavi z dejstvom, da naj pritožnik imena ne bi spremenil v izvorno slovensko obliko takoj, ko je to bilo mogoče. Avtorjevo pisanje je sodišče razumelo kot poziv k javni razpravi o zadevi, ki je v širšem javnem interesu: da se zavzame vrednostno stališče do spreminjanja ali ohranjanja v poitalijančeni različici imen, ki so bila izvorno slovenska, vse v ustreznem zgodovinskem kontekstu.

4.Avtor naj bi zadostno preveril dejstva glede uporabe italijanske verzije pritožnikovega imena. Okrajno sodišče je za podane vrednostne ocene videlo zadostno dejstveno podlago. Ne glede na ostrino in celo morebitno objektivno žaljivost zapisanih besed ni našlo podlage za odrekanje tožencema varstva svobode izražanja. Njuno ravnanje naj ne bi bilo protipravno. Okrajno sodišče je opozorilo, da pretirane in žaljive izjave niso varovane le, če je njihov izključni namen žalitev oziroma sramotitev prizadete osebe. V spornem članku pa naj zaničevalni namen ne bi bil razviden ali celo izključno prisoten.

5.Višje sodišče je deloma ugodilo pritožbi pritožnika zgolj v stroškovnem delu. Sicer je pritrdilo izidu tehtanja kolizije pravic iz sodbe prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem, da je lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir ali zasmehovanje. Sprejelo je oceno, da iz načina izražanja v spornem članku ni razviden zaničevalni namen oziroma da ni v ospredju žalitev oziroma blatenje pritožnika. Višje sodišče je izrecno potrdilo vse glavne zaključke sodišča prve stopnje, med drugim tudi glede statusa pritožnika kot javne osebe, utemeljenega zanimanja javnosti za temo spreminjanja njegovega osebnega imena, potrebe po smiselnem razumevanju avtorjevega očitka o poitalijančenju imena, članka kot načina obsojanja pritožnikove (pre)dolge uporabe italijanske različice imena ter dojemanja očitkov o renegatstvu kot vrednostne sodbe. Za vrednostne sodbe avtorja naj bi bila podana zadostna dejstvena podlaga; avtorju naj dejstev glede poitalijančenja imena pri pritožniku ne bi bilo nujno potrebno dodatno preverjati.

6.Višje sodišče je zavrnilo sklicevanje pritožnika na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-407/14 z dne 14. 12. 2016 (Uradni list RS, št. 2/17, in OdlUS XXI, 37) in zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo celoten kontekst prispevka (in ne le v tožbenem zahtevku izpostavljeni del) in ga pravilno razumelo kot obsojanje pritožnika zaradi dolgoletne uporabe poitalijančenega imena, čeprav bi ga po zatrjevanju avtorja lahko že spremenil v slovensko obliko. Ob podani dejstveni podlagi za vrednostno nabite trditve in brez izključnega namena žalitev oziroma sramotitev pritožnika, naj ravnanja avtorja ne bi bilo mogoče opredeliti kot protipravnega. Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije zoper sodbo Višjega sodišča.

7.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča in zoper sodbo Višjega sodišča (v zavrnilnem delu) v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča. Zatrjuje kršitve 22., 34. in 35. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Navaja, da je zmotno stališče, da je zapis, da je pritožnik sam poitalijančil svoje ime, vrednostna sodba. Bil naj bi tipična dejstvena navedba in to neresnična – pritožnik naj bi imel italijansko ime in priimek od rojstva. To naj bi bilo v postopku celo nesporno. Iz te neresnične trditve naj bi bila izpeljana zelo žaljiva vrednostna sodba, da je pritožnik s tem potrdil pravilnost fašistične raznarodovalne politike. Ta naj ne bi imela nikakršne, kaj šele zadostne, dejstvene podlage. Pritožnik obširno poudarja nesprejemljivost te trditve, kolikor se nanaša nanj kot na zavednega zamejskega Slovenca in prepričanega antifašista. Primerjava neresničnega početja pritožnika z ravnanjem fašističnega režima naj bi dosegla najvišjo stopnjo zavržnosti. Pritožnik trdi, da gre za primerjavo z neprimerljivim zlom fašizma, ki to zlo perfidno minimalizira. Navaja, da članka glede očitka poitalijančenja imena ni mogoče razumeti drugače, kot se dobesedno glasi.

8.Pritožnik meni, da izpodbijani sodbi nista v skladu s sodno prakso, pri čemer se sklicuje posebej na odločbe Ustavnega sodišča (št. Up-407/14 in nekatere druge). Navaja, da ni razloga, da bi fašizem obravnavali mileje kot nacizem, in opominja, da bi moral biti glede varstva pravice do časti in dobrega imena obravnavan bolj ugodno od profesionalnega politika. Avtor članka naj ne bi bil novinar, pač pa politični agitator, ki medij zlorablja za zasebna obračunavanja. Pred spornim napadom naj avtor ne bi bil izzvan; branil naj ne bi nikakršnega javnega interesa znotraj javne debate. Sodbe ESČP, ki branijo pravico do tudi zelo ostrega političnega izražanja, naj ne bi bile uporabne za primer, ko notorno žaljivi politični agitator z uporabo neresničnih dejstev zelo žaljivo napade priznanega znanstvenika in antifašista. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča in ESČP naj bi izhajalo, da je bolj silovit odziv mogoč predvsem tedaj, ko je pisec k takemu odzivu tako ali drugače izzvan zaradi nedemokratičnega oziroma nestrpnega ravnanja poznejšega oškodovanca. Sporni članek po mnenju pritožnika pomeni surov napad nanj ad personam, ne pa kritike njegovega dela. Pritožnik pojasnjuje, kakšni formalni razlogi so dolgo časa obstajali za njegovo nadaljevano uporabo italijanskega imena in priimka. Opozarja, da so v spornem članku še druge žaljive trditve, do katerih naj se sodišči ne bi opredelili.

B.

9.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

10.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sodbi Višjega in Okrajnega sodišča sprejel v obravnavo (2. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodbama kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, zlasti pravici iz 34. in 35. člena Ustave.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: namestnica predsednika senata dr. Dunja Jadek Pensa ter člana dr. Rajko Knez in dr. Špelca Mežnar. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Dunja Jadek Pensa Namestnica predsednika senata

[1]Pri razlagi katere je upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi z 10. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

2.Okrajno sodišče je vse tožbene zahtevke zavrnilo. V zadevi je prepoznalo kolizijo človekovih pravic pritožnika iz 34. in 35. člena Ustave s pravico tožencev do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Ocenilo je, da v članku ne gre za navajanje preverljivih dejstev, pač pa za vrednostno sodbo o konkretnem pritožnikovem ravnanju. Šlo naj ne bi za kritiko osebnosti pritožnika "nasploh". Avtor naj bi obsojal pritožnikovo uporabo poitalijančenega imena še precej časa po padcu fašističnega režima, ko naj za to več ne bi bilo zunanjih razlogov. Ta očitek naj bi bil vrednostna sodba. Sodišče je sicer štelo zapis, da je pritožnik svoje ime poitalijančil, za "netočno zapisan". Vendar naj ga ne bi bilo mogoče razumeti dobesedno. S poitalijančenjem naj bi avtor označeval sprejetje tuje kulture oziroma kulturne identitete. Okrajno sodišče je poudarilo, da je pritožnik javna oseba, znan zgodovinar, ki se je tudi javno vključil v politično delovanje v Sloveniji. Tako naj bi mogel pričakovati, da bo dinamika spreminjanja njegovega osebnega imena vzbudila zanimanje in odziv javnosti, še posebej, ker naj bi pritožnik izhajal iz območja, na katerem se je izvajala italijanska raznarodovalna politika prav prek spreminjanja imen v poitalijančeno različico. Okrajno sodišče je poudarilo, da morajo biti javne osebe pripravljene na medijsko kritiko in da je pritožnik mogel pričakovati tudi negativne odzive na dolgoletno uporabo italijanske različice imena. Svoboda izražanja naj bi zajemala tudi izjave in ocene, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo – še toliko bolj glede javnih oseb.

3.Okrajno sodišče meni, da je tudi navedba iz članka, da je pritožnik na svojem zgledu potrdil "pravilnost" fašistične raznarodovalne politike, vrednostna ocena ravnanja pritožnika, ki jo je treba razumeti v kontekstu zgodovinsko-političnega dogajanja v prostoru, kjer je pritožnik živel in deloval. Vrednostna ocena naj bi bil tudi zapis, da je pritožnik vstopil v nenavaden tip renegatstva. In sicer v smislu očitka izneverjenja določenemu prepričanju, ker naj pritožnik imena ne bi spremenil v slovensko obliko takoj, ko je to bilo mogoče.

4.Avtor naj bi zadostno preveril dejstva glede uporabe italijanske verzije pritožnikovega imena. Okrajno sodišče je za podane vrednostne ocene videlo zadostno dejstveno podlago in v njih ni zaznalo namena zaničevanja ali žaljenja pritožnika. Članek naj bi bil osredotočen na ravnanje pritožnika, ne pa na blatenje oziroma sramotitev njegove osebnosti. Avtorjevo pisanje je razumelo kot poziv k javni razpravi v širšem javnem interesu o vrednotenju problematike spreminjanja ali ohranjanja v poitalijančeni različici izvorno slovenskih imen, vse v ustreznem zgodovinskem kontekstu. Ne glede na ostrino in celo morebitno objektivno žaljivost zapisanih besed ni našlo podlage za odrekanje tožencema varstva svobode izražanja. Njuno ravnanje naj ne bi bilo protipravno. Okrajno sodišče je poudarilo, da so vrednostne sodbe pretirane le, če so podane brez vsakršne dejanske podlage. Opozorilo je, da pretirane in žaljive izjave niso varovane le, če je njihov izključni namen žalitev oziroma sramotitev prizadete osebe.

5.Višje sodišče je deloma ugodilo pritožbi pritožnika zgolj v stroškovnem delu. Sicer je pritrdilo izidu tehtanja kolizije pravic iz sodbe prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir ali zasmehovanje. Sprejelo je oceno, da iz načina izražanja v spornem članku ni razviden zaničevalni namen, oziroma, da je v ospredju ravnanje pritožnika, ne pa žalitev oziroma blatenje njegove osebnosti. Višje sodišče je izrecno potrdilo vse glavne zaključke sodišča prve stopnje, med drugim tudi glede statusa pritožnika kot javne osebe, utemeljenega zanimanja javnosti za temo spreminjanja njegovega osebnega imena, potrebe po smiselnem razumevanju avtorjevega očitka o poitalijančenju imena, članka kot načina obsojanja pritožnikove (pre)dolge uporabe italijanske različice imena ter poziva k širši razpravi o zadevi javnega interesa in dojemanja očitkov o renegatstvu kot vrednostne sodbe. Za vrednostne sodbe avtorja naj bi bila podana zadostna dejstvena podlaga; avtorju naj ne bi bilo nujno treba dodatno preverjati dejstev glede poitalijančenja imena pri pritožniku.

6.Višje sodišče je zavrnilo sklicevanje pritožnika na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-407/14 z dne 14. 12. 2016 (Uradni list RS, št. 2/17, in OdlUS XXI, 37) in zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo celoten prispevek (in ne le v tožbenem zahtevku izpostavljeni del) in ga pravilno razumelo kot obsojanje pritožnika zaradi dolgoletne uporabe poitalijančenega imena, čeprav bi ga po zatrjevanju avtorja lahko že spremenil v slovensko obliko. Ob podani dejstveni podlagi za vrednostno nabite trditve o temi, za katero obstaja javni interes, in brez izključnega namena žalitev oziroma sramotitev pritožnika, naj ravnanja avtorja ne bi bilo mogoče opredeliti kot protipravnega. Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije zoper sodbo Višjega sodišča.

7.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča in zoper sodbo Višjega sodišča (v zavrnilnem delu) v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča. Zatrjuje kršitve 22., 34. in 35. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Navaja, da je zmotno stališče, da je zapis, da je pritožnik sam poitalijančil svoje ime, vrednostna sodba. Bil naj bi tipična dejstvena navedba in to neresnična – pritožnik naj bi imel italijansko ime in priimek od rojstva. To naj bi bilo v postopku celo nesporno. Iz te neresnične trditve naj bi bila izpeljana zelo žaljiva vrednostna sodba, da je pritožnik s tem potrdil pravilnost fašistične raznarodovalne politike. Ta naj ne bi imela nikakršne, kaj šele zadostne, dejstvene podlage. Pritožnik obširno poudarja nesprejemljivost te trditve, kolikor se nanaša nanj kot na zavednega zamejskega Slovenca in prepričanega antifašista. Primerjava neresničnega početja pritožnika z ravnanjem fašističnega režima naj bi dosegla najvišjo stopnjo zavržnosti. Pritožnik trdi, da gre za primerjavo z neprimerljivim zlom fašizma, ki to zlo perfidno minimalizira. Navaja, da članka glede očitka poitalijančenja imena ni mogoče razumeti drugače, kot se dobesedno glasi.

8.Pritožnik meni, da izpodbijani sodbi nista v skladu s sodno prakso, pri čemer se sklicuje posebej na odločbe Ustavnega sodišča (št. Up-407/14 in nekatere druge). Navaja, da ni razloga, da bi fašizem obravnavali mileje kot nacizem, in opominja, da bi moral biti glede varstva pravice do časti in dobrega imena obravnavan bolj ugodno od profesionalnega politika. Avtor članka naj ne bi bil novinar, pač pa politični agitator, ki medij zlorablja za zasebna obračunavanja. Pred spornim napadom avtor naj ne bi bil izzvan; branil naj ne bi nikakršnega javnega interesa znotraj javne debate. Sodbe ESČP, ki branijo pravico do tudi zelo ostrega političnega izražanja, naj ne bi bile uporabne za primer, ko notorno žaljivi politični agitator z uporabo neresničnih dejstev zelo žaljivo napade priznanega znanstvenika in antifašista. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča in ESČP naj bi izhajalo, da je bolj silovit odziv mogoč predvsem tedaj, ko je pisec k takemu odzivu tako ali drugače izzvan zaradi nedemokratičnega oziroma nestrpnega ravnanja poznejšega oškodovanca. Sporni članek po mnenju pritožnika pomeni surov napad nanj ad personam, ne pa kritike njegovega dela. Pritožnik pojasnjuje, kakšni formalni razlogi so dolgo časa obstajali za njegovo nadaljevano uporabo italijanskega imena in priimka. Opozarja, da so v spornem članku še druge žaljive trditve, do katerih naj se sodišči ne bi opredelili.

9.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-76/20 z dne 19. 4. 2021 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper drugi stavek I. točke izreka in II. točko izreka sodbe Višjega sodišča v Celju št. Cp 39/2019 z dne 11. 7. 2019 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV P 2348/2015 z dne 14. 3. 2018. Ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 484/2019 z dne 14. 11. 2019 ni sprejelo v obravnavo. Ustavno sodišče je navedlo, da bo izpodbijani sodbi preizkusilo zlasti z vidika morebitnih kršitev pritožnikovih človekovih pravic iz 34. in 35. člena Ustave. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Celju. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor toženima strankama. Avtorju je bila ustavna pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovoril. Ustavno sodišče izdajatelju ni moglo vročiti ustavne pritožbe. Kot izhaja iz podatkov Poslovnega registra Slovenije, ki ga vodi Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, je bil izdajatelj dne 8. 7. 2019 izbrisan iz sodnega registra brez likvidacije in je s tem prenehal obstajati kot pravni subjekt (440. in 441. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16 – ZFPPIPP).

B. – I.

10.Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-417/16 z dne 18. 3. 2021 (Uradni list RS, št. 65/21) ugotovilo, da sta bili pritožniku s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 44250/2011 z dne 18. 2. 2016 (v nadaljevanju kazenska sodba) kršeni pravici iz 34. in 35. člena Ustave. Kazenska sodba je oprostilna sodba v kazenski zadevi, v kateri je bil pritožnik zasebni tožilec, avtor pa obtoženec za kaznivo dejanje razžalitve po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr. in 39/09 – KZ-1). Pritožnik kot zasebni tožilec je avtorja obtožil storitve kaznivega dejanja razžalitve, ki naj bi ga ta storil s tem, da je v reviji Reporter objavil članek "Referenti in Renegati", in v članku zapisal nekatere za pritožnika žaljive trditve in ocene.

11.Vrhovno sodišče je s kazensko sodbo ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti avtorjevega zagovornika in je avtorja oprostilo storitve očitanega kaznivega dejanja, ker naj dejanje, za katero je bil obtožen, po zakonu ne bi bilo kaznivo dejanje. Avtor naj v članku ne bi podajal dejstev, zato naj preverjanje resničnosti navedb po naravi stvari ne bi bilo možno. Šlo naj bi predvsem za vrednostno sodbo konkretnega ravnanja pritožnika (dolgoletnega in postopnega spreminjanja osebnega imena iz italijanščine v slovenščino). Pritožnik naj bi bil kot znani zgodovinar in politično aktiven posameznik javna oseba, in naj bi mogel pričakovati, da bo to njegovo ravnanje vzbudilo zanimanje javnosti in njen (tudi kritičen) odziv. Navedb v članku, da je pritožnik svoje ime poitalijančil, naj ne bi bilo mogoče razumeti dobesedno. Iz vsebine spornih navedb naj ne bi bil razviden namen zaničevanja.

12.Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-417/16, 10. in 11. točka obrazložitve, navedlo, da Vrhovno sodišče v kazenski sodbi ni odločalo le o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje razžalitve in o kazenski odgovornosti avtorja. Odločalo je tudi o koliziji človekovih pravic pritožnika (pravici do dostojanstva in do varstva časti in dobrega imena iz 34. in 35. člena Ustave) ter avtorja (svoboda izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave) in je začrtalo vsebinske meje teh v kolizijo vpletenih človekovih pravic. Obsodba za kaznivo dejanje razžalitve namreč nujno pomeni presojo sodišča o koliziji navedenih človekovih pravic.

13.Ustavno sodišče je v 35. točki obrazložitve odločbe št. Up-417/16 ocenilo, da Vrhovno sodišče v kazenski sodbi ni ustavnoskladno ovrednotilo posameznih meril oziroma okoliščin obravnavanega primera, zaradi česar pritožnikovih pravic iz 34. in 35. člena Ustave ni ustrezno zavarovalo in jima pripisalo zadostne, ustavnoskladne teže. Odločilo je, da sta bili s kazensko sodbo ti pritožnikovi človekovi pravici prekršeni. Bistvene razloge za to stališče je podalo v 21. do 34. točki obrazložitve navedene odločbe.

B.– II.

14.Pritožnik svojo ustavno pritožbo opira predvsem na stališče, da sta sodišči z zavrnitvijo njegovih zahtevkov proti avtorju in izdajatelju, svobodo izražanja tožencev, kakor je bila uveljavljena z objavo članka "Referenti in Renegati" v tedniku Reporter dne 13. 6. 2001, prekomerno zavarovali na račun pritožnikovih pravic do osebnega dostojanstva in do časti in dobrega imena (34. in 35. člen Ustave).

15.Vrhovno sodišče je v kazenski sodbi sporni članek "Referenti in Renegati" ovrednotilo s tako rekoč enakimi razlogi in argumenti kot sodišči v pravdnem postopku, ki sta izdali sodbi, izpodbijani s to ustavno pritožbo (glej 11. točko obrazložitve te odločbe). Iz kazenske sodbe v bistvu izhaja, da avtorjev zapis ni protipraven v smislu protipravnosti kot temeljnega elementa splošnega pojma kaznivega dejanja. Avtor naj bi namreč ostal v sprejemljivih okvirih izvrševanja pravic iz 39. člena Ustave in 10. člena EKČP. Okrajno in Višje sodišče sta pritožnikove civilnopravne zahtevke prav tako zavrnili zaradi odsotnosti protipravnosti ravnanja tožencev.

16.Ko Ustavno sodišče odloča o kolizijah človekovih pravic iz prvega odstavka 39. člena Ustave na eni strani in iz 34. in 35. člena Ustave na drugi strani, preizkuša, ali so sodišča ob presoji dopustnosti spornega izražanja izvedla tehtanje med pravicami v koliziji tako, da so upoštevala ustaljena merila presoje Ustavnega sodišča in ESČP, ali so pri vrednotenju teh meril upoštevala vse ustavnopravno odločilne okoliščine in ali so pri vrednotenju posameznih meril oziroma okoliščin vsaki od pravic v koliziji dala ustrezno težo.

17.V izpodbijanih sodbah in v kazenski sodbi se zastavlja enako ustavnopravno vprašanje kolizije človekovih pravic avtorja in pritožnika oziroma protipravnosti objave članka "Referenti in Renegati". To vprašanje sta sodišči v izpodbijanih sodbah rešili enako (z bistveno enakimi razlogi) kot Vrhovno sodišče v kazenski sodbi. To pomeni, da sta izpodbijani sodbi obremenjeni z enako kršitvijo človekovih pravic pritožnika iz 34. in 35. člena Ustave, kot jo je Ustavno sodišče ugotovilo v odločbi št. Up-417/16. Sodišči pri tehtanju kolidirajočih ustavnopravnih položajev nista vzpostavili ustreznega ravnovesja med človekovimi pravicami, ki se srečujejo.

18.Če je Ustavno sodišče že odločilo o enakem ustavnopravnem vprašanju tako, da je pritožniku ugodilo, izda odločbo, s katero ugodi ustavni pritožbi, posamični akt v celoti ali deloma razveljavi ali odpravi in vrne zadevo organu, ki je pristojen za odločanje, senat (tretji odstavek 59. člena ZUstS). Z odločbo št. Up-417/16 je Ustavno sodišče že odločilo o enakem ustavnopravnem primeru tako, da je ustavni pritožbi ugodilo. Ker so torej izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Iz razlogov, navedenih v odločbi št. Up-417/16 in povzetih v tej odločbi, je izpodbijani sodbi v obsegu iz izreka te odločbe razveljavil in zadevo vrnil Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

C.

19.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: namestnica predsednika senata dr. Dunja Jadek Pensa in člana dr. Rajko Knez in dr. Špelca Mežnar. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Dunja Jadek Pensa Namestnica predsednika senata

[1]Pri razlagi katere je upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi z 10. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

[2]Iz Poslovnega registra Slovenije izhaja, da je imel izdajatelj ob izbrisu le enega družbenika, ki pa je bil 9. 11. 2020 izbrisan iz sodnega registra po končanem stečajnem postopku.

[3]Pritožnik je v zasebni tožbi izpostavil več takih trditev, med njimi tudi, da je pritožnik "vstopil v nenavaden tip renegatstva", da je "svoje ime poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski", ter da je "na svojem zgledu potrdil pravilnost fašistične raznarodovalne politike".

[4]Glej povzetek bistvenih stališč kazenske sodbe v 2. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-417/16.

[5]Zasebni tožilec pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime naj bi v kazenskem postopku deloma deloval podobno kot v civilnem, kot varuh svojih osebnostnih pravic (12. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-417/16).

[6]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-417/16, 17. točka obrazložitve.

[7]Glej 15. točko kazenske sodbe. Primerjaj M. Šepec, v M. Šepec (urad.): Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 243. Komentator pojasnjuje, da je protipravnost element splošnega pojma kaznivega dejanja, ki ga ugotavljamo, ko je storilec že izpolnil bit kaznivega dejanja. Izpolnitev znakov kaznivega dejanja – torej njegove biti – je sicer močan indic, da je ravnanje tudi protipravno, vendar lahko obstajajo razlogi, ki materialno protipravnost dejanja vseeno izključujejo.

[8]Primerjaj s 17. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-407/14 z dne 14. 12. 2016 (Uradni list RS, št. 2/17, in OdlUS XXI, 37).

[9]V izpodbijanih sodbah – tudi ustavnih pravic izdajatelja.