Jedro

Ker do škode ne more priti že ob minimalno skrbnem ravnanju s strojem, ta ni nevarna stvar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Tožeča stranka v tej pravdi od tožene zahteva plačilo odškodnine v višini 3.982,02 EUR, ker se je dne 21.8.2008 kot zaposlena poškodovala v delovni nesreči v podjetju I., d.d. Omenjeno podjetje je imelo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Tožnica odškodnino zahteva na podlagi objektivne odgovornosti delodajalca, saj naj bi šlo v konkretnem primeru za stroj kot nevarno stvar, delo na njem pa naj bi predstavljalo nevarno dejavnost. Zahtevo po odškodnini utemeljuje tudi na krivdni odgovornosti delodajalca, ker ta ni storil vsega potrebnega, da bi zagotovil varnost delovnega mesta, poleg tega pa je toženko prerazporedil na delovno mesto, za katerega ni bila sposobna. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je napačno presodilo ugotovljeno dejansko stanje, ko je zaključilo, da stroj, na katerem se je tožnica poškodovala, ne predstavlja nevarne stvari. Stroj je namreč zaščiten le z zgornje strani, medtem ko je s spodnje odprt, zato je brez težav moč ponesreči poseči v območje njegovega delovanja in njegove nevarne dele. Ker delodajalec ni storil vsega potrebnega, da bi stroj zavaroval in s tem zaščitil tistih, ki na njem delajo, odgovarja tudi krivdno. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi, ko je odločilo, da je bila tožnica v času škodnega dogodka razporejena na delovno mesto, ki ga je bila sposobna opravljati s polnim delovnim časom. Tožnica je namreč vseskozi opravljala montažna dela, za katera pa ni bila zmožna, kar je razlog, da delodajalec za poškodbo tožnice odgovarja krivdno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, da je stroj v konkretnem primeru nevarna stvar, iz katere izhaja povečana nevarnost, zaradi česar je podana objektivna odgovornost toženke, so materialnopravno zgrešene. Kakor je obrazložilo že sodišče prve stopnje, lahko o objektivni odgovornosti govorimo, kadar kljub veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka škode, o povečani nevarnosti pa, kadar obstaja neobičajno veliko možnosti za nastanek škode tretjim. V konkretnem primeru gre za stroj, na katerem do obravnavanega primera ni bilo poškodb, sicer pa je bil zaščiten s prozornim pleksi steklom, ki onemogoča poseganje v območje njegovega delovanja, bil je tudi opremljen z navodili za varno uporabo. Pritožba kljub temu navaja, da gre za nevarno stvar, saj stroj ni bil zaščiten s spodnje strani, zato je brez težav moč slučajno poseči v območje njegovega delovanja in njegove nevarne dele. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo zahtevek na podlagi objektivne odgovornosti. Ob tem poudarja, da se od oseb, ki imajo opravka s strojem, pričakuje racionalno ravnanje. Slednje pomeni, da noben povprečno skrben človek, kaj šele oseba z izpitom iz varstva pri delu, ne bi šel segati z roko v stroj z njegove spodnje strani. Zato stroja, kljub temu da s spodnje strani (kjer poteka njegova glavna funkcija – proizvodnja plastičnih vrečk) ni bil zaščiten, ne moremo označiti kot nevarno stvar, iz katere izhaja povečana nevarnost. Že ob minimalno skrbnem ravnanju namreč do škode ne more priti.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje tudi v delu, ko ti zavračajo zahtevek na podlagi krivdne odgovornosti. Delodajalec je namreč storil vse potrebno, da je zavaroval tiste, ki delajo na stroju. Toženka pa je bila v času škodnega dogodka razporejena na delovno mesto, ki ga je bila sposobna opravljati polni delovni čas. Dokazne ocene v tem delu pritožba ne uspe izpodbiti, saj pritožbene navedbe nasprotujejo dokaznim listinam, na katerih temelji relevantna dejanska ugotovitev. Glede pritožbenih navedb, da je delodajalec toleriral nepravilen način dela, ko je vedel, da zastoje na stroju odpravljajo tudi drugi delavci, ki na njem sicer niso delali, pritožbeno sodišče poudarja, da takšne navedbe niso utemeljene. Vsak delavec, tudi tožnica, je imel opravljen izpit iz varnosti pri delu, kjer je bil poučen o pravilnem ravnanju s stroji in o posledicah kršitev pravil o varnosti pri delu, zato bi tožnica morala ravnati skladno s temi pravili.

Pritožbeno sodišče zato soglaša z odločitvijo in z razlogi sodišča prve stopnje. Nanje se sklicuje, saj jim ni mogoče ničesar bistvenega dodati. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno, materialnopravni sklep je brezhiben.

Iz navedenega izhaja, da pritožba ni utemeljena, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP (1) pritožbo zavrnilo in sodbo prve stopnje potrdilo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in naslednji).