Jedro

Ker disciplinski organi niso vezani na pravno kvalifikacijo v vloženi zahtevi, ampak samo na opis dejanja, ni sprejemljiv revizijski očitek, da sta disciplinski komisiji, nato pa tudi obe nižji sodišči, spoznali tožnika za odgovornega kršitve delovne obveznosti mimo zahteve direktorja, kar naj bi tudi pomenilo zmotno uporabo materialnega prava. Ko je bilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče pri odločanju vezano, ocenjeno, da gre v tožnikovem primeru za neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti po 14. točki 20. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, kar je hujša kršitev delovnih obveznosti, je bila pravilna odločitev obeh nižjih sodišč, da je že prvostopenjski disciplinski organ, ki je prav tako ugotovil hujšo kršitev delovnih obveznosti po tej točki, imel pravno podlago za izrek takega ukrepa, kot je preklic pogojnega disciplinskega prenehanja delovnega razmerja (to je omogočal 29. člen pravilnika). Čeprav je bilo v sodnem postopku sicer ugotovljeno, da revident ni sodeloval pri dejanskem prehodu sodelavca v tovarniške prostore preko ograje, je že storitev ugotovljene kršitve delovnih obveznosti, ki vsebinsko izhaja iz direktorjeve zahteve, taka, da je opravičila izrečeni ukrep. Zato ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč v postopku, revizijsko sodišče ponovno ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in da zato ni mogoče slediti revizijski navedbi glede zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče združenega dela je z odločbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (predlagatelja) na razveljavitev sklepov samoupravnih organov tožene stranke (udeleženka), na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje, zaradi ugotovljene hujše kršitve delovnih dolžnosti.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je vse njegove dejanske ugotovitve, pritrdilo pa je tudi njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno odločbo je tožnik vložil pravočasno revizijo na podlagi določb 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Navajal je, da so že samoupravni organi tožene stranke, posledično pa tudi obe sodišči, grobo kršili pravila disciplinskega postopka.

Krivda za kršitev delovnih obveznosti, ki so jo ugotovili in za katero so mu izrekli ukrep, ni bila ugotovljena po zahtevi za uvedbo postopka, ki jo je podpisal direktor. To pa pomeni, da je ugotovitev krivde glede kršitve delovnih obveznosti po 14. točki 20. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti bila samovoljna. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijani odločbi tako, da zahtevku tožnika ugodi oziroma podredno, da razveljavi odločbi obeh sodišč ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je s sodbo revizijo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno potem, ko je ugotovilo, da v izpodbijani odločbi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo ugodilo ustavni pritožbi revidenta, razveljavilo sodbo revizijskega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Spoznalo je, da je zmotna ugotovitev revizijskega sodišča, da se zahteva za uvedbo disciplinskega postopka nanaša tudi na čas od 22. do 23.40, kar je konstitutitvni del kršitve delovne dolžnosti, ki je po sodbah obeh nižjih sodišč obveljala, saj se zahteva nanaša le na čas okrog 23.40 ure. Ker lahko prav na tej zmotni ugotovitvi temelji presoja, da direktorjeva zahteva smiselno zajema tudi to drugo kršitev, po stališču ustavnega sodišča ni mogoče izključiti, da bi bila odločitev revizijskega sodišča drugačna, ko ne bi bilo omenjene ugotovitve. Vsekakor pa je revident zaradi nje ostal brez odgovora na svoje trditve in očitke, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 22. člena ustave.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je revizijo vložila na temelju določb prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94). Tretji odstavek 73. člena tega zakona določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da sodišče mimo v reviziji zatrjevanih revizijskih razlogov, samo ni dolžno paziti niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, niti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ponovno ugotavlja, da je sicer res bila direktorjeva zahteva za uvedbo disciplinskega postopka zoper revidenta, ki jo je podal 19.5.1986, nejasna, kot je tudi res, da mu v postopku, ni bilo dokazano, da bi storil tisto dejanje, ki mu je bilo s pravno kvalifikacijo direktno očitano (17. točka 20. člena pravilnika - povzročanje nereda ali pretepa). Vendar pa je treba direktorjevo zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka obravnavati samo kot opis dogodka oziroma opis dejanskega stanja, ki je osnova za ugotavljanje kršitve delovne obveznosti, brez pravne kvalifikacije. Opis dejanskega stanja kršitve delovne obveznosti v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, da je tožnik "dne 17.5.1986 prisostvoval in hotel pomagati tov. Š.M., kateri je bil v vinjenem stanju, prehod čez ograjo pri obratu družbene prehrane ob prihodu v nočno izmeno ob 23.40 uri" vsebuje naslednje elemente: - "dne 17.5.1986" - s tem je opredeljen dan dogodka, - "prisostvoval" - pomeni časovno neopredeljeno, vendar dalj časa trajajoče dejanje; - "ob prihodu v nočno izmeno" - gre že za časovno povsem opredeljen opis, saj je splošno znano, enako pa izhaja tudi iz dokazov izvedenih v postopku, da se nočna izmena prične ob 22. uri; to pomeni, da se je kritično dogajanje pričelo odvijati okoli te ure in glede tega ne more biti nič nejasnega; - "ob 23.40 uri" - opis stanja se nanaša na čas dejanskega prehoda ograje s strani vinjenega Š., ko se je sporno dogajanje končalo.

Dejanske ugotovitve disciplinskih organov tožene stranke in nižjih sodišč so v temeljnih elementih enake opisu v zahtevi, saj je bilo v postopkih ugotovljeno, da revident kritičnega dne po prihodu na delo ob 22. uri ni odšel na delovno mesto, ampak se je približno uro in pol zadrževal in se pogovarjal v vratarnici.

Poleg tega, da je v direktorjevi zahtevi možno časovno opredeliti čas dogajanja, pa čas sam v spornem primeru niti ni bistven konstitutivni del hujše kršitve delovne obveznosti, zaradi katere je bil revidentu preklican pred tem dogodkom pogojno izrečen ukrep disciplinskega prenehanja delovnega razmerja. Konstitutivni del ugotovljene kršitve delovnih obveznosti je samo "prisostvoval", ker gre za hujšo kršitev delovne obveznosti zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti (hujša kršitev delovnih obveznosti po 14. točki 20. člena pravilnika), ki jih revident, že čisto logočno ni mogel izpolnjevati, ker je bil prisoten drugje in ne na svojem delovnem mestu. Časovna opredelitev neizpolnjevanja delovnih obveznosti bi zato lahko bila pomembna samo še za natančnejše utemeljevanje kršitve in ugotovitev morebitne teže dejanja, kar pa v spornem primeru, kjer gre za preklic že izrečenega ukrepa pogojnega prenehanja delovnega razmerja, in zadošča za preklic prej izrečenega pogojnega ukrepa že dejstvo storitve nove hujše kršitve delovnih obveznosti, sploh ni pomembno.

Kljub temu pa je bil tudi čas, v katerem je revident "prisostvoval" pri poskusu vinjenega Š., da bi prišel v tovarno, ugotovljen tako v dokaznem postopku pri toženi stranki, pa tudi v postopku sodnega varstva. Na podlagi izpovedb revidenta samega in zaslišanih prič je bilo ugotovljeno, da je kritičnega dne revident na delo prišel skupaj s Š. ob 22. uri, na delovnem mestu pa naj ga po izjavah prič ne bi bilo do 23.30 ure. Enaka je tudi ugotovitev dejanskega stanja v izpodbijani odločbi, na katero je revizijsko sodišče vezano. Sodišče je namreč po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da revident ob prihodu na delo ob 22. uri ni odšel na svoje delovno mesto in pričel delati, ampak se je približno eno uro in pol zadrževal v vratarnici in se pogovarjal z vratarjem in očitno vinjenim sodelavcem Š. To je tudi čas, ki vsebinsko zajema dejstvo "prisostvoval" v direktorjevi zahtevi. Ker pa je bistveno (konstitutiven del) prisostvovanje dogodku, ki se je odvijalo odmaknjeno od delovnega mesta revidenta, sama časovna opredelitev, na prvo odločitev revizijskega sodišča, ko je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, neposredno sploh ni vplivala.

Zaradi prisostvovanja opisanemu dogodku izven območja, kjer bi moral opravljati delo, se revident na delovnem mestu sploh ni pojavil, so zaradi odsotnosti z delovnega mesta - že tudi brez časovne opredelitve, podani elementi kršitve delovne obveznosti neizpolnjevanja (ali nevestnega, nepravočasnega ali malomarnega izpolnjevanja) delovnih (in drugih) obveznosti (hujša kršitev delovnih obveznosti po 14. točki 20. člena pravilnika). Do zaključka, da je šlo v revidentovem primeru za tako odsotnost z delovnega mesta, ki pomeni neizpolnjevanje delovne obveznosti, so prišli po izvedenem dokaznem postopku tako organi tožene stranke kot tudi nižji sodišči. Ker disciplinski organi niso vezani na pravno kvalifikacijo v vloženi zahtevi, ampak samo na opis dejanja, ni sprejemljiv revizijski očitek, da sta disciplinski komisiji, nato pa tudi obe nižji sodišči, spoznali tožnika za odgovornega kršitve delovne obveznosti mimo zahteve direktorja, kar naj bi tudi pomenilo zmotno uporabo materialnega prava. Ko je bilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče pri odločanju vezano, ocenjeno, da gre v tožnikovem primeru za neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti po 14. točki 20. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, kar je hujša kršitev delovnih obveznosti, je bila pravilna odločitev obeh nižjih sodišč, da je že prvostopenjski disciplinski organ, ki je prav tako ugotovil hujšo kršitev delovnih obveznosti po tej točki, imel pravno podlago za izrek takega ukrepa, kot je preklic pogojnega disciplinskega prenehanja delovnega razmerja (to je omogočal 29. člen pravilnika). Čeprav je bilo v sodnem postopku sicer ugotovljeno, da revident ni sodeloval pri dejanskem prehodu sodelavca v tovarniške prostore preko ograje, je že storitev ugotovljene kršitve delovnih obveznosti, ki vsebinsko izhaja iz direktorjeve zahteve, taka, da je opravičila izrečeni ukrep. Zato ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč v postopku, revizijsko sodišče ponovno ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in da zato ni mogoče slediti revizijski navedbi glede zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo ob upoštevanju določb 393. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).