Jedro

Pogoj za dopustnost vročanja v varni elektronski predal je izrecna izjava stranke, da želi vročitev pisanj po elektronski poti v varen poštni predal ali vložitev vloge po varni elektronski poti. Prva vročitev sklepa o izvršbi dolžniku, ki s postopkom sploh še ni seznanjen, ni dovoljena po varni elektronski poti, ker že pojmovno sodišče ne more razpolagati z izjavo dolžnika, da želi vročitev po varni elektronski poti. Dolžnik pred prvo vročitvijo sklepa v izvršilni zadevi niti ne more biti seznanjen z dejstvom, da se zoper njega vodi izvršilni postopek in tako ne more podati izjave, da želi vročanje pisanj po elektronski poti v varen poštni predal. Samo dejstvo, da ima dolžnik odprt varen elektronski predal pa ne omogoča vročanje po varni elektronski poti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik in dolžnik krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo dolžnikovemu predlogu in razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi VL 136344/2014 z dne 13. 10. 2014. Ugotovilo je, da je dolžniku bil sklep o izvršbi s strani Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino vročen s fikcijo vročitve v varni elektronski predal, za kar pa niso bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 132. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

2. Zoper tak sklep se pritožuje upnik po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve izvršilnega postopka in napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V pritožbi navaja, da je tolmačenje četrtega odstavka 132. člena ZPP, kot ga je podalo prvostopenjsko sodišče, nepravilno, ter da dolžnik v svoji vlogi z dne 23. 2. 2015 sploh ni navajal, da mu je bila prva vročitev opravljena nepravilno, temveč je predlagal zgolj vrnitev v prejšnje stanje in se opravičeval glede zamude roka za vložitev ugovora. K svoji vlogi je med drugim priložil tudi sklep o izvršbi z dne 13. 10. 2014, vročilnico na podlagi fikcije in izpis iz svojega varnega poštnega nabiralnika, kar pomeni, da je predmetni sklep o izvršbi prejel in se na kršitev pravil o vročanju ne more uspešno sklicevati. Dejstvo je, da je dolžnik nedvomno odprl varen elektronski predal in ga prijavil kot naslov za prejem sodnih pošiljk, saj tega ni mogla namesto njega izvesti nobena druga oseba. Nedvomno je lahko dolžnik vseskozi dostopal do varne elektronske pošte oziroma predala s svojim lastnim kvalificiranim digitalnim potrdilom, saj je svoji vlogi priložil celo izpis poštnega nabiralnika z dne 17. 2. 2015, ni pa trdil, da v vmesnem času od odprtja varnega predala pa do časa tega vpogleda s svojim digitalnim potrdilom ni razpolagal. Iz določbe četrtega odstavka 132. člena ZPP ne izhaja, da mora stranka vlogo za vročanje v varen poštni predal vložiti v vsaki konkretni zadevi posebej. Dejstvo je, da je Centralni oddelek za verodostojno listino brez dvoma razpolagal z izjavo dolžnika, da želi vročitev sodne pošte po elektronski poti ter z elektronskim naslovom dolžnika, zaradi česar je navedba prvostopenjskega sodišča, da sodišče ob vročitvi ni razpolagalo z izjavo dolžnika, da želi vročitev po elektronski poti, v nasprotju z listinami v spisu. Če bi sprejeli tolmačenje četrtega odstavka 132. člena ZPP kot ga podaja sodišče prve stopnje, da mora stranka podati izjavo za elektronsko vročanje v vsaki konkretni zadevi posebej še pred prvo elektronsko vročitvijo, razen če je sama pred tem vložila elektronsko vlogo, bi to pomenilo nevaren precedens, saj bi ob uporabi tega pravila v drugih primerih to pomenilo, da nobena elektronska vročitev sodnega pisanja že registriranim elektronskim prejemnikom te pošte ni bila opravljena, razen če je stranka pred tem že sama poslala vlogo na sodišče v elektronski obliki. Ker se najpogosteje na COVL ugovori zoper sklep o izvršbi vlagajo v listinski obliki po redni pošti, sklep o tem ugovoru pa sodišče vroča pooblaščencem po elektronski poti, bi ob tolmačenju sodišča prve stopnje to pomenilo, da ti sklepi o ugovorih sploh niso bili vročeni in da ne morejo postati pravnomočni. Podrejeno in zgolj iz previdnosti, če bi se sodišče druge stopnje strinjalo z mnenjem prvostopenjskega sodišča, pa upnik opozarja na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo dneva, ko je dolžnik dejansko prejel oziroma se seznanil s sklepom o izvršbi, ki ga je priložil svoji vlogi. Dolžnik je sklep o izvršbi nedvomno prejel, saj ga je priložil svoji vlogi z dne 23. 2. 2015. Ker je iz navedb v tej vlogi mogoče sklepati, da je dolžnik sklep o izvršbi dejansko prejel najkasneje 11. 2. 2015, ko je vpogledal in kopiral predmetni spis, bi se ob potrditvi tega dejstva na podlagi šestega odstavka 139. člena ZPP štelo, da mu je bil predmetni sklep o izvršbi vročen najkasneje 11. 2. 2015. V tem primeru je rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi potekel 19. 2. 2015 in je tega dne predmetni sklep o izvršbi postal pravnomočen. Dolžnik je namreč svojo vlogo z ugovorom vložil šele 23. 2. 2015. Po mnenju upnika bi bilo torej v vsakem primeru potrebno ugotoviti, da je predmetni sklep o izvršbi pravnomočen in izvršljiv, izpodbijani sklep pa nepravilen. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče zahtevo dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrne, njegov ugovor zoper sklep o izvršbi pa zavrže in dolžniku naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo dolžnik pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da vročitev sklepa o izvršbi dolžniku ni bila opravljena pravilno, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo dolžnikovo vlogo po vsebini ne glede na to, kako je stranka vlogo naslovila oziroma poimenovala. Ponovno pojasnjuje, kako je prišlo do odprtja varnega elektronskega predala in da kot prava neuka stranka dolžnik ni vedel, da mu bodo v ta elektronski predal lahko vročena pisanja s strani sodišča, ki jih od dneva odprtja predala 10. 5. 2011 pa vse do dne 13. 10. 2014 sploh ni prejemal. Dodaja še, da je zmotno stališče upnika, da bi za izpolnitev predpostavke za elektronsko vročanje zadostovala nekakšna generalna izjava dolžnika, da želi vročitev sodne pošiljke po elektronski poti in da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da se pri Okrajnem sodišču v Ljubljani - COVL v zvezi z vročanjem v varne elektronske predale pojavljajo težave, ker aplikacija za vročanje deluje tako, da avtomatsko zazna v sistemu elektronski naslov dolžnika, ki je kadarkoli pri njihovem sodišču po elektronski poti poslal kakšno vlogo in v tem primeru avtomatsko vroča dolžnikom v vseh zadevah v ta predal. Nadalje nasprotuje navedbam upnika, da je COVL razpolagal z izjavo dolžnika, da želi vročitev sodne pošiljke po elektronski poti, saj odprtje varnega elektronskega predala dne 10. 5. 2011 ne more šteti kot izjava o vročanju sodnih pisanj v varni elektronski predal. Upnik tudi zmotno navaja, da bi tolmačenje prvostopenjskega sodišča pripeljalo do nevarnega precedensa, saj je potrebno ločiti primere, ko ima stranka pooblaščenca in ko pooblaščenca nima, saj sedmi odstavek 132. člena ZPP določa, da se ne glede na četrti odstavek tega člena določenim subjektom, med drugim odvetnikom, pri katerih se zaradi njihove narave dela lahko domneva večja zanesljivost, vedno vroča po elektronski poti v varen elektronski oziroma poštni predal. Glede navedb o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi neugotavljanja dneva dejanskega prejema sklepa o izvršbi pa dolžnik navaja, da mora najprej uspeti z razveljavitvijo klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, šele nato pa je potrebno zagotoviti pravilno vročitev sodnega pisanja in od te vročitve dalje lahko teče rok za pravno sredstvo, saj je smisel oziroma namen razveljavitve takega sklepa prav v tem, da se stranki sodna odločba vroči in se ji omogoči njeno izpodbijanje. Ugovor dolžnika, ki ga je vložil 18. 2. 2015 je pravočasen in nikakor ni prepozen. Sicer pa dolžnik ni nikjer trdil, da mu je sklep o izvršbi bil vročen 11. 2. 2015, temveč je tega dne prejel sklep z dne 30. 1. 2015, na podlagi katerega je začel raziskovati, kaj je podlaga za ta sklep. Dolžnik se je šele 13. 2. 2015 v času uradnih ur, ko je naročil kopije spisovne dokumentacije in prejel sklep o izvršbi, seznanil z vsebino sklepa o izvršbi, ker pa mu sklep o izvršbi še ni bil pravilno vročen, rok za ugovor še ni pričel teči. Tudi v kolikor bi se takšna vročitev štela za veljavno, bi rok za ugovor iztekel 23. 2. 2015, ker bi bil zadnji dan roka 21. 2. 2015 bila sobota. Dolžnik tako predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino izdalo sklep o izvršbi 13. 10. 2014. Nato je isto sodišče 16. 11. 2014 izdalo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi ter zadevo odstopilo v izvršitev organizaciji za plačilni promet ter Okrajnemu sodišču v Celju, kot pristojnemu sodišču za opravljanje izvršbe. Okrajno sodišče v Celju je nato na upnikov predlog 30. 1. 2015 dovolilo razširitev predmetne izvršbe na dolžnikove nepremičnine. Sklep z dne 30. 1. 2015 je bil dolžniku vročen s poštno pošiljko 11. 2. 2015. Dolžnik je s priporočeno poštno pošiljko oddano 18. 2. 2015, na Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino poslal vlogo, ki jo je naslovil “Zahteva za vrnitev v prejšnje stanje in ugovor zoper sklep o izvršbi”. Ta vloga je bila 20. 2. 2015 odstopljena v pristojno reševanje pristojnemu sodišču v Celju, kot izhaja iz uradnega zaznamka na l. št. 13 spisa. V tej vlogi je dolžnik navajal, da do prejema sklepa Okrajnega sodišča v Celju z dne 30. 1. 2015 ni bil seznanjen z dejstvom, da je zoper njega bila pravnomočno dovoljena izvršba na upnikov predlog. Ko je za to izvedel, je ob vpogledu v predmetni spis ugotovil, da naj bi mu sklep o izvršbi z dne 13. 10. 2014 bil vročen s fikcijo vročitve v varen elektronski predal. Po poizvedbah pri skrbniku varnega elektronskega predala mu je bilo pojasnjeno, da je 10. 5. 2011, ko je kot fizična oseba naročil kvalificirano digitalno potrdilo, hkrati odprl tudi varni elektronski predal, ki bi ga naj domnevno nato prijavil kot naslov za prejemanje pošte s strani sodišča na portalu e-vlozisce.sodisce.si.

6. Čeprav dolžnik v tej vlogi res ni izrecno zatrjeval, da naj bi takšna vročitev sklepa o izvršbi bila nepravilna, temveč je na podlagi takšnih navedb predlagal dovolitev vrnitve v prejšnje stanje, je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo takšno vlogo kot predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi, saj na podlagi dejstev, ki jih je navedel dolžnik v svoji vlogi, bilo utemeljeno sklepati, da so se pri vročanju sklepa o izvršbi zgodile nepravilnosti. Ker je sodišče dolžno vloge strank obravnavati po vsebini in ne po njenem nazivu, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče s tem, ko je dolžnikovo vlogo na l. št. 13-17 spisa obravnavalo kot predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Nenazadnje pa je v skladu z 42. členom ZIZ, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti mogoče razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

7. Ker ZIZ ne vsebuje določb o načinu vročanja, se je sodišče prve stopnje pri presoji pravilnosti vročanja sklepa o izvršbi pravilno oprlo na določbe 11. poglavja ZPP, ki ureja vročanje pisanj in pregled spisov, saj na uporabo ZPP napotuje tudi določba 15. člena ZIZ. V skladu s prvim odstavkom 132. člena ZPP se pisanja vročajo po pošti, po varni elektronski poti, po delavcu sodišča, na sodišču ali na drug način, določen z zakonom. Četrti odstavek 132. člena ZPP določa, da lahko stranka sodišču sporoči, da želi vročitev pisanj po elektronski poti v varen poštni predal, katerega naslov navede v vlogi. Navedeni naslov varnega poštnega predala je enakovreden naslovu prebivališča oziroma sedežu stranke. Če stranka pisanje pošlje po varni elektronski poti, se šteje, dokler ne sporoči drugače, da želi vročanje po varni elektronski poti.

8. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pogoj za dopustnost vročanja v varni elektronski predal izrecna izjava stranke, da želi vročitev pisanj po elektronski poti v varen poštni predal, pri čemer mora stranka navesti tudi naslov varnega poštnega predala v vlogi, s katero poda izjavo o želji po vročanju pisanj v varen elektronski predal. Pri tem je seveda potrebno upoštevati tudi domnevo iz četrtega odstavka 132. člena ZPP, da je stranka takšno izjavo podala, če je vlogo poslala po varni elektronski poti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prve stopnje, da prva vročitev sklepa dolžniku, ki s postopkom sploh še ni seznanjen, ni dovoljena po varni elektronski poti, ker že pojmovno sodišče ne more razpolagati z izjavo dolžnika, da želi vročitev po varni elektronski poti. Dolžnik pred prvo vročitvijo sklepa v izvršilni zadevi niti ne more biti seznanjen z dejstvom, da se zoper njega vodi izvršilni postopek in tako ne more podati izjave, da želi vročanje pisanj po elektronski poti v varen poštni predal. Samo dejstvo, da ima dolžnik odprt varen elektronski predal pa ne omogoča vročanja po varni elektronski poti, kot je poudarilo že prvostopenjsko sodišče oz. v takšnem primeru ne more nastopiti fikcija vročitve. Čeprav drži, da je varni elektronski predal lahko odprl le dolžnik osebno in da tega ni mogla namesto njega narediti nobena druga oseba ter da dolžnik nedvomno sam razpolaga s svojim kvalificiranim digitalnim potrdilom, s katerim lahko dostopa do varnega elektronskega predala, zgolj na podlagi tega, da je dolžnik v letu 2011 odprl varen elektronski predal, ni mogoče šteti, da je s tem Centralni oddelek za verodostojno listino razpolagal z izjavo dolžnika, da želi vročanje v varen elektronski predal, kot neutemeljeno navaja upnik v pritožbi. Pravilnosti tolmačenja četrtega odstavka 132. člena ZPP pa pritrjuje tudi sedmi odstavek 132. člena ZPP, ki določa, da se ne glede na četrti odstavek tega člena državnim organom, odvetnikom, notarjem, izvršiteljem, sodnim izvedencem, sodnim cenilcem, sodnim tolmačem, stečajnim upraviteljem in drugim osebam oziroma organom, pri katerih se zaradi njihove narave dela lahko domneva večja zanesljivost, vedno vroča po elektronski poti v varen poštni predal. Tudi dr. Vesna Rijavec v komentarju k spremenjenemu 132. členu ZPP v Pravdni postopek: Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2005, na strani 108 navaja, da sodišče stranki lahko vroči akt po elektronski poti po informacijskem sistemu, s posredovanjem organizacije, ki opravlja dejavnost elektronskega vročanja, le, če stranka sodišču sporoči, da želi vročitev pisanj po elektronski poti. Če pa bo stranka pisanje poslala po varni elektronski poti, se bo štelo, dokler ne bo sporočila drugače, da želi vročanje po varni elektronski poti. Obvezno vročanje po elektronski poti pa naj velja za vročanje državnim organom, odvetnikom, notarjem ter drugim osebam in organom, pri katerih se na podlagi njihove narave dela lahko domneva njihova večja zanesljivost. Tako je a contrario glede na sedmi odstavek 132. člena ZPP potrebno šteti, da je za vročanje po varni elektronski poti drugim osebam, ki niso zajete v sedmem odstavku 132. člena ZPP, v skladu s četrtim odstavkom 132. člena ZPP potrebna posebna izjava osebe, da želi takšno vročanje oziroma vložitev vloge v elektronski obliki.

9. Pritožbeno sodišče pa je pri odločanju upoštevalo tudi dejstvo, da sta bili v zvezi z elektronskim vročanjem v postopkih izvršbe in zavarovanja izdani Odredba o določitvi datuma, od katerega se odvetnikom in izvršiteljem v postopkih izvršbe in zavarovanja vroča po elektronski poti (Uradni listu RS 6/2014) ter Odredba o določitvi datuma, od katerega je v postopkih izvršbe in zavarovanja mogoče vročanje po elektronski poti (Uradni list RS št. 48/2014). Prva tako določa, da se odvetnikom in izvršiteljem v postopkih izvršbe in v postopkih zavarovanja, za katere je pristojno okrajno sodišče, če o zavarovanju ne odloča v okviru pravdnega ali drugega sodnega postopka, od 10. februarja 2014 vroča po elektronski poti. Druga pa določa, da je v postopkih izvršbe in v postopkih zavarovanja, za katere je pristojno okrajno sodišče, če o zavarovanju ne odloča v okviru pravdnega ali drugega sodnega postopka, od 1. 7. 2014 mogoče vročanje po elektronski poti. Dejstvo, da je v skladu s slednjo odredbo vročanje po elektronski poti mogoče še ne pomeni, da je tudi dopustno in skladno z zakonom, če niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 132. člena ZPP, saj bi sicer podzakonski akt določal vročanje v nasprotju z zakonskim besedilom. Upoštevajoč navedeno je tolmačenje četrtega odstavka 132. člena ZPP, kot ga je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podalo sodišče prve stopnje pravilno, pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava pa neutemeljen.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi takšno tolmačenje, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, pomenilo nevaren precedens po katerem bi se za neveljavne štele vse vročitve sklepov o ugovoru, ki se vročajo pooblaščencem po elektronski poti, pritožbeno sodišče poudarja, da takšne posledice ne morejo nastopiti, saj za vročanje po varni elektronski poti kvalificiranim osebam iz sedmega odstavka 132. člena ZPP velja drugačno, zgoraj predstavljeno pravilo glede vročanja.

11. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo dneva dejanskega prejema sklepa o izvršbi in datuma vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino dne 16. 11. 2014, in ne o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi. Šele ko bo sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru zoper sklep o izvršbi po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, bo lahko presojalo pravočasnost in dovoljenost ugovora zoper sklep o izvršbi. Ugotovitve o datumu dejanske seznanitve dolžnika s sklepom o izvršbi ter o datumu in načinu vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi se tako ne nanašajo na pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti in jih sodišču prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni bilo potrebno navajati. Nenazadnje tudi v primeru, če bi upnikove pritožbene navedbe držale, bi potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 16. 11. 2014 bilo potrebno razveljaviti, saj temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in bi bilo potrebno to potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti nadomestiti z drugačnim potrdilom.

12. Glede na navedeno in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbeno sodišče ni zasledilo nobene izmed bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava, je upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

13. Ker upnik s pritožbo ni uspel, ni mogoče šteti, da so stroški, ki jih je priglasil v pritožbi, potrebni za predmetno izvršbo, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ni moglo naložiti v plačilo dolžniku . Prav tako je kot nepotrebne stroške štelo dolžnikove stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k boljši razjasnitvi zadeve ali hitrejšemu reševanju pritožbe. Zato je v zvezi s stroški pritožbenega postopka, ki sta jih priglasila upnik v pritožbi ter dolžnik v odgovoru na pritožbo, pritožbeno sodišče odločilo, da upnik in dolžnik krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in petim ter šestim odstavkom 38. člena ZIZ).