Jedro

Postopek glede plačila sodnih taks ni kontradiktorni postopek in ima sodišče pooblastilo, da sámo preveri podatke o premoženjskem stanju prosilca.

Vprašanje utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka (in znotraj tega utemeljenost posameznih očitkov, naslovljenih na nasprotno stranko, tj. koliko škode je tožnica utrpela, koliko je na izgubi ipd.) na dolžnost plačila sodnih taks popolnoma nič ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse, ker je ocenilo, da za to ni izkazala pogojev po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1).

2. Tožnica se je pritožila in predlaga spremembo odločitve v smeri oprostitve. V pritožbi, ki jo je vložila preko odvetnika, navaja, da je v slabem finančnem položaju ravno zaradi kredita, ki je predmet spora in je bila prisiljena prodati stanovanje, ki ga je s spornim kreditom financirala. Sodišču očita, da ni pravilno upoštevalo, zakaj je prodaja stanovanje in da je zanj prejela del kupnine. Pravi, da se je v enem letu, odkar je podala izjavo o premoženjskem stanju, marsikaj spremenilo, skrbi pa jo, da je sodišče sámo pridobivalo podatke o njenem premoženju in ji o tem ni dalo možnosti izjave. Pojasnjuje, da je zaradi „strupenega kredita“ izgubila 25.000 EUR ter da je socialno pomoč prejemala do decembra 2015, da je v položaju „dolžniškega suženjstva“, torej eksistenčne ogroženosti.

3. Sama je vložila še posebno pritožbo, v kateri v bistvenem navaja enako; opozarja, da je nepremičnino, za katero sodišče ugotavlja, da je njena lastnica, prodala zaradi dviga anuitet kredita, ki je bil dan v CHF, in natančneje pojasnjuje vso svojo izgubo pri tem. Kupnino porablja za najemnino in za življenje, zato bi bila njena sredstva s plačilom takse občutno zmanjšanja, pravi pritožnica.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo relevantna dejstva, namreč premoženjsko stanje prosilke, ter pravilno ocenilo, da glede na ugotovljeno ta ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku (11. čl. ZST-1).

6. Pritožnici je treba najprej pojasniti, da postopek glede plačila sodnih taks ni kontradiktorni postopek in da ima sodišče pooblastilo, da sámo preveri podatke o premoženjskem stanju prosilca (4. odst. 12. čl. ZST-1).

7. Nadalje ji je treba pojasniti, da vprašanje utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka (in znotraj tega utemeljenost posameznih očitkov, naslovljenih na nasprotno stranko, tj. koliko škode je tožnica utrpela, koliko je na izgubi ipd.) na dolžnost plačila sodnih taks popolnoma nič ne vpliva.

8. Ni sporno, da prosilka (pritožnica) ni več prejemnica denarne socialne pomoči, ne glede na to, ali je to pomoč prejemala do maja ali pa do decembra 2015, da je brezposelna in živi sama. Sodišče prve stopnje korektno navaja, da ima le nepremičnino, v kateri živi, in da je denar, ki je ugotovljen na njenem računu, del kupnine za (to) stanovanje. Bistvo relevantnih pritožničinih očitkov je usmerjenih v presojo sodišča, da naj bi denarna sredstva, ki jih je sodišče ugotovilo na pritožničinem računu in jih ta ne zanika (8500,00 in 12.041,35 EUR) iz naslova kupnine za stanovanje, in ki naj bi jih tožnica porabljala za najemnino in kritje življenjskih stroškov, zadoščala za plačilo takse brez škode za tožničino preživljanje.

9. Pritožbeno sodišče se s presojo sodišča prve stopnje strinja in je treba pritožničino argumentacijo zavrniti. Razlog za to je nakazan že v prejšnji točki. Pritožnica se moti, ko meni, da je obseg zatrjevane izgube ali škode oziroma tudi razlog prodaje stanovanja že izpolnitev pogojev za oprostitev plačila sodnih taks. Ne glede na vse to je pomembno, koliko sredstev ima prosilka na razpolago in kolikšno takso mora plačati. Taksna obveznost znaša 1671 EUR, prosilka pa je (bila) lastnica stanovanja, vrednega po njenih lastnih navedbah 85.000 EUR, ki ga je prodala in ima torej kupnino. Od te je na račun že prejela nekaj več kot 20.000,00 EUR, zato je presoja, do je zmožna plačati takso brez škode za lastno preživljanje, v celoti pravilna, ne glede na to, ali bi/bo ta denar sicer porabila za najemnino in sprotno preživljanje.

10. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku).