Jedro

Ocena predloženega dokaza o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oz. priznanja, ne predstavlja predhodnega vprašanja, zaradi katerega bi bilo mogoče upravni postopek ukiniti do zaključka sodnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 10.9.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo, razvoj, finance in urejanje prostora občine z dne 21.4.1993, s katerim je ta prekinil postopek v zadevi denacionalizacije premoženja A.S. oziroma njegovih pravnih naslednikov do razrešitve predhodnega vprašanja ugotovitve očetovstva za M.P. V obrazložitvi sklepa je prvostopni upravni organ navedel, da iz priloženih izpiskov iz rojstne matične knjige izhaja, da je A.S. oče J.P., medtem ko za M. in A. oče ni vpisan. Na podlagi predložene odločbe okrajnega sodišča ... z dne 23.1.1946 je po mnenju upravnega organa mogoče šteti, da je tudi očetovstvo za A.P. izkazano, medtem ko za M.P. po mnenju upravnega organa očetovstvo ni izkazano.

Proti sklepu prvostopnega organa se je tožeča stranka pritožila. V pritožbi je navajala, da prekinitev postopka vse do razrešitve predhodnega vprašanja ali je bil pok. P.M. nezakonski otrok umrlega A.S. ali ne ni potrebna, ker je očetovstvo že bilo ugotovljeno. To izhaja iz varstvenega spisa okrajnega sodišča ..., ki sicer ne obstaja več, a ga je to sodišče ob izdaji odločbe o zaplembi premoženja z dne 23.1.1946 vpogledalo, saj je v obrazložitvi navedlo, da je bil pokojni A.S. oče treh nezakonskih otrok in to P.M., P.J. in P.A. Čeprav je to sodišče navedlo, da podatki o njegovih nezakonskih otrokih izhajajo iz varstvenega spisa, pa je odločilo, da je bil pok. S.A. nezakonski oče le J. in A.P. Ta odločitev po mnenju tožeče stranke velja le za ta postopek zaplembe premoženja in ne more učinkovati za vse druge primere. Odločitev sodišča, da S.A. ni bil oče P.M., ne more vplivati na postopek denacionalizacije. Šteti se mora, da je bil M.P. sin A.S., ker je bilo očetovstvo ugotovljeno in to s pravnomočno javno listino, kar izhaja iz varstvenega spisa in mora zato veljati tudi za postopek denacionalizacije.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da je sklep prvostopnega organa o prekinitvi postopka pravilen, ker iz predložene listine, to je odločbe okrajnega sodišča ... z dne 23.1.1946 ni jasno razvidno, da je M.P. priznan kot nezakonski sin A.S. Samo navedba stranke, da je bilo v varstvenem spisu ugotovljeno očetovstvo za M.P., ni dovolj, da bi ga lahko šteli za pravnega naslednika A.S. Tožeča stranka je zoper tako odločbo vložila tožbo. V njej navaja, da odločitev upravnega organa prve in druge stopnje ni zakonita. Upravni organ ne bi smel prekiniti postopka in siliti tožečo stranko, da mora dejstva o tem, da je pok. A.S. oče M.P., dokazovati na sodišču, ko pa je to nemogoče zaradi zastaranja. Vsi roki za dokazovanje očetovstva so že potekli in bi sodišče tako tožbo zavrglo kot prepozno. Upravni organ bi lahko brez vsake prekinitve postopka preveril navedbe varstvenega spisa okrajnega sodišča ... in sam odločil, koga je šteti za potomca bivšega lastnika in za upravičenca do denacionalizacije. V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala, naj sodišče tožbo zavrne in se je pri tem sklicevala na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Na podlagi podatkov iz upravnih spisov in navedb strank sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ne gre za vprašanje ugotovitve očetovstva, ki ga je dopustno ugotavljati samo v sodnem postopku in v rokih, ki so določeni v 86. do 94. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76). V tem primeru tožeča stranka zatrjuje, da je bilo očetovstvo že priznano in v ta namen kot dokaz ponuja listino, to je odločbo okrajnega sodišča z dne 23.1.1946. Gre torej za oceno predloženega dokaza o tem, ali je bilo očetovstva že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oziroma priznanja. Ocena dokazov pa ne predstavlja samostojne pravne celote, ki bi lahko bila predmet drugega postopka in tako ne predstavlja predhodnega vprašanja, zaradi katerega bi bilo mogoče upravni postopek prekiniti do zaključka sodnega postopka. Zato je odločitev prvostopnega in drugostopnega organa, da gre za predhodno vprašanje ugotovitve očetovstva, zaradi česar je potrebno postopek prekiniti, zmotna.

Upravni organ bo moral sam ugotoviti ali je pravno nasledstvo med A.S. in M.P. izkazano in v ta namen oceniti vse predložene in razpoložljive dokaze.

Sodišče je ocenilo, da niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve in je zato tožbi ugodilo. Izpodbijano odločbo je odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnem sporu, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).