Jedro

Pravni sklep o obstoju kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi, ki temelji na kazenskopravni normi, sam po sebi ne zadostuje tudi za pravni sklep o civilnopravnih posledicah. Sodišče lahko šele na podlagi presoje konkretnega primera, ob upoštevanju vseh določb civilnega materialnega prava, sprejme pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. To presojo pa mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo v sodbi obrazložiti. Navesti mora formalne pravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev, ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo ter utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma ter podreditev spodnje premise zgornji.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi določil prvega odstavka 211. člena KZ-1 določilo kazen petih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancu Republiki Sloveniji, Ministrstvu za ..., v roku enega leta in šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe povrne 8.487,02 EUR.

Na podlagi 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženi A. A. dolžan plačati Republiki Sloveniji, Ministrstvu za ..., premoženjskopravni zahtevek v višini 8.487,02 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, dalje do plačila, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je Republiko Slovenijo napotilo na pot pravde.

Odločilo tudi je, da je obdolženi dolžan, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP, plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP; pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, podrejeno pa, da sodbo razveljavi v delu, ki se nanaša na utemeljenost premoženjskopravnega zahtevka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbenih navedb, razlogov prvostopenjske sodbe in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitek pritožnice, da je prvostopenjsko sodišče o premoženjskopravnem zahtevku odločilo v nasprotju z določbami zakona, utemeljen. Utemeljena pa je graja prvostopenjske sodbe tudi v delu, ki se nanaša na znesek oškodovanja, zajet v sodbenem izreku, s tem pa tudi pritožbena kritika, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (manjko razlogov o odločilnem dejstvu).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pooblaščenec oškodovanca premoženjskopravnemu zahtevku, razen povzetka domnevno izplačanih zneskov in navedbe domnevno pripadajočih stroškov prevoza na delo in z dela, ni priložil prav nobenega relevantnega dokaza, ki bi zahtevek utemeljeval, pri tem pa je oškodovanec štirikrat uveljavljal premoženjskopravni zahtevek, vsakič v drugi višini. Tako je B. B. v imenu oškodovanca posredoval elektronsko sporočilo z dne 29. 1. 2018, ki je vsebovalo podatke o izplačilih prevozov na delo obdolžencu v skupnem znesku 8.336,22 EUR, nato je oškodovanec dne 28. 9. 2018 priglasil premoženjskopravni zahtevek v višini 8.835,34 EUR, dne 19. 3. 2018 znesek v višini 8.938,00 EUR in dne 8. 1. 2001, ob upoštevanju obdolženčeve odsotnosti (bolniški stalež in dopust) z dela v mesecu decembru 2015, znesek v višini 8.835,00 EUR. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v okviru obrazložitve odločbe o premoženjskopravnem zahtevku v točki 13 izpodbijane sodbe najprej povzelo izvedene dokaze glede premoženjskopravnega zahtevka, nato pa izpeljalo obdolženčevo obveznost plačila oškodovancu na podlagi ugotovljene krivde za storjeno kaznivo dejanje.

5. Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da pravni sklep o obstoju kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi, ki temelji na kazenskopravni normi, sam po sebi ne zadostuje tudi za pravni sklep o civilnopravnih posledicah. Sodišče lahko šele na podlagi presoje konkretnega primera, ob upoštevanju vseh določb civilnega materialnega prava, sprejme pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. To presojo pa mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo v sodbi obrazložiti. Navesti mora formalne pravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev, ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo ter utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma ter podreditev spodnje premise zgornji.1

6. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pritožnico, da takšna obrazložitev o naložitvi plačila škode obdolžencu in s tem tudi posebnega pogoja v izrečeni pogojni obsodbi, ne zadostuje. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da odločitve o premoženjskopravnem zahtevku prvostopenjsko sodišče ni ustrezno obrazložilo, prav ustrezna obrazložitev pa je bistven del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ustrezna obrazložitev je še posebej potrebna za stranko, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oz. pravnem interesu, ni bila uspešna, ustrezna obrazložitev pa je tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.2

7. Neutemeljena je pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Po preučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe v točkah 9 in 10 ter podatkov kazenskega spisa, pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče po tem, ko je izvedlo dokaze z zaslišanjem prič C. C., Č. Č. in D. D., sprejelo logične in utemeljene zaključke o tem, da je obdolženi za E. E. skrbel čez vikende in se k očimu, po nesreči, ni za stalno preselil. Svoje ugotovitve o skrbi za E. E. po tem, ko se je vrnil iz bolnišnice, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno gradilo na izpovedi priče D. D., ki je kot oseba, ki je zanj tedaj dejansko skrbela, brez dvoma vedela največ o dogajanju, pri čemer se je prav z njo obdolženi dogovoril o skrbi za očima. Tako je prvostopenjsko sodišče na podlagi njene izpovedi in izpovedi priče Č. Č. utemeljeno zaključilo, da obdolženi v kritičnem času ni bival pri svojem očimu, kar pa pomeni, da v inkriminiranem obdobju ni bil upravičen do povrnitve potnih stroškov iz naslova Ulica 1 v K. na delo. Takšni zaključki prvostopenjskega sodišča so potrjeni tudi z oceno izpovedi priče F. F. glede prisotnosti obdolženca v oktobru 2017 na naslovu v N. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem tudi glede dokazne ocene izpovedi priče G. G., ki ji zaradi nekonkretiziranosti ni mogoče slediti.

8. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo ponoviti dokazni postopek in pri vnovičnem odločanju na podlagi listinskih dokazov, ki jih bo eventuelno predložil pooblaščenec oškodovanca, ugotoviti, kolikšen dejanski strošek prevoza pripada obdolžencu, kolikšna so bila dejanska nakazila obdolžencu iz naslova prevoza na delo ter kdaj so bila nakazila izvršena. Pri presoji višine premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku je potrebno upoštevati obligacijska in delovnopravna razmerja med obdolženim in oškodovancem. To pomeni, da lahko prvostopenjsko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, to je višini škode, ki je tudi eden izmed znakov kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ, sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava, zato mora pri tem navesti tudi formalne vire, na podlagi katerih je svojo odločitev sprejelo ter dejstva in dokaze, ki odločitev podpirajo.

Slednje pomeni tudi to, da bo v obravnavanem primeru moralo prvostopenjsko sodišče, če bo obdolženega v vnovičnem sojenju spoznalo za krivega po obtožnem predlogu in če bo na podlagi določb civilnega prava oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek, odločiti tudi o pripadkih (obrestih) priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, ki jih oškodovanec uveljavlja in morajo biti v sodbenem izreku natančno definirani, kar utemeljeno problematizira pritožnica. Le tako ponovljen dokazni postopek pa bo tudi lahko ponudil odgovor na vprašanje, ali je očitek v obtožnem predlogu o preslepitvenem namenu obdolženca za znesek 8.487,02 EUR, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, utemeljen oziroma ali je utemeljen oškodovančev premoženjskopravni zahtevek, ki ga je doslej priglasil v višini 8.835,34 EUR in ga pavšalno utemeljuje kot razliko med preveč izplačanimi potnimi stroški in tistimi, do katerih je bil obdolženi upravičen.

9. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v katerem bo to moralo navedene pomanjkljivosti odpraviti in za svojo odločitev navesti utemeljene razloge, v skladu z zgornjimi napotki.

1 Odločba Ustavnega sodišča, opr. št. Up 103/2014 z dne 6. 6. 2018. 2 Odločba Ustavnega sodišča, opr. št. Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016.