Jedro

Tožena stranka bi morala dokazati, da je tožeča stranka kot stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravila v takšnem roku po opravi storitev tožene stranke, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njima, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi primerljivih pravnih poslov (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP). Tega tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala, ob neizpodbiti domnevi, da je upnik – tožena stranka svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan objektivni pogoj izpodbojnosti po prvi točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, - da se v razmerju med tožečo stranko K. d. o. o. - v stečaju, in toženo stranko G. d. d., razveljavi učinek verižne kompenzacije št. I. – K. – G.- I. z dne 16. 5. 2013 v znesku 849,32 EUR (I. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna v 8 dneh v stečajno maso stečajnega dolžnika – tožeče stranke plačati znesek 849,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti te sodbe do plačila, da ne bo izvršbe (II. točka izreka); - da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. V razmerju med tožečo stranko K. d. o. o. - v stečaju, in toženo stranko G. d. d., se razveljavi učinek verižne kompenzacije št. A.-K.-G.-I. 1409/2012 z dne 17. 9. 2012 v znesku 500,00 EUR.

2. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh v stečajno maso stečajnega dolžnika – tožeče stranke plačati znesek 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2012 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 849,32 EUR od 17. 5. 2013 do pravnomočnosti te sodbe.“ (III. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 204,21 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka do plačila (IV.  očka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Izpodbija njen ugodilni del in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (pravilno: tožbeni zahtevek v celoti zavrne), podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži, da v roku 8 dni tožeči stranki povrne stroške pritožbenega postopka, ki jih priglaša, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Tožeča stranka v obravnavanem primeru izpodbija pravna dejanja stečajnega dolžnika (učinke dveh verižnih kompenzacij) po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP (Pododdelek 5.3.4.). Svoj tožbeni zahtevek je v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljevala na podlagi domnev o obstoju pogojev za izpodbijanje iz 1. točke prvega odstavka ter iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, odločilnih za izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje in na katere je pritožbeno sodišče v tem postopku vezano, pri tem izhaja: - da je bil nad tožečo stranko stečajni postopek uveden 31. 5. 2013, sklep o začetku stečajnega postopka št. St 1023/2013 pa izdan 4. 6. 2013; - da je bil s sklepom št. St 1422/2012 z dne 28. 6. 2012 nad toženo (pravilno: tožečo) stranko uveden postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena s sklepom St 1422/2012 z dne 28. 1. 2013; - da sta pravdni stranki sodelovali na podlagi pogodbe o izvajanju storitev št. 071/09-0219, po kateri je tožena stranka izvajala tehnično varovanje od 1. 10. 2009 do julija 2013, ter tožeči stranki za svoje delo mesečno izdajala račune; - da se verižna kompenzacija št. I. – K. – G.- I. z dne 16. 5. 2013 nanaša na račune za obdobje od 1. 1. 2013 do 30. 4. 2013 (račun št. 1300686, št. 1301612, št. 1302541 in št. 1303468); - da so bile storitve po računih št. 1300686, št. 1301612, št. 1302541 in št. 1303468 opravljene v obdobju januar 2013 do april 2013, računi pa izdani po tem ko je bila prisilna poravnava potrjena s sklepom St 1422/2012 z dne 28. 1. 2013. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev in zaključka, da sta glede verižne kompenzacije I.-K.-G.-I. z dne 16. 5. 2013 podana tako objektivni kot subjektivni pogoj izpodbojnosti navedenega pravnega dejanja stečajnega dolžnika – tožeče stranke, tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo.

8. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je šlo tako kot pri verižni kompenzaciji št. A.-K.-G.-I. 1409/2012 z dne 17. 9. 2012(1) tudi pri verižni kompenzaciji I.-K.-G.-I. z dne 16. 5. 2013 za poravnavanje tekočih stroškov rednega poslovanja družbe, pravno dejanje pa je bilo opravljeno med postopkom prisilne poravnave, zato je na podlagi določb 273. člena v zvezi s 151. členom ZFPPIPP neizpodbojno. Temu pritožbenemu očitku ni mogoče slediti. Pravno dejanje v tem primeru predstavlja izpodbijana verižna kompenzacija I.-K.-G.-I., s katero je prenehala obveznost stečajnega dolžnika – tožeče stranke plačati toženi stranki za storitve, opravljene v obdobju od januarja do aprila 2013. Verižna kompenzacija je bila sklenjena 16. 5. 2013, torej že po potrditvi prisilne poravnave (28. 1. 2013), zato določba 1. točke 273. člena ZFPPIPP v tem primeru ne pride v poštev.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo tudi obstoj pogojev izpodbojnosti po 271. in 272. členu ZFPPIPP, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Po določbah prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, če je posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (objektivni predpostavki izpodbojnosti) in če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela, ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivna predpostavka izpodbojnosti). Pri tem velja domneva, da je objektivna predpostavka izpodbojnosti izpolnjena, če upnik ne dokaže drugače, (med drugim) v primeru, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP). Zakon določa tudi domneve o obstoju subjektivne predpostavke izpodbojnosti, in sicer še šteje, da je le-ta izpolnjena (če upnik ne dokaže drugače), če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo oziroma v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti (1. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP) ali če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).

11. Glede na navedeno materialnopravno podlago je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožena stranka svojo nasprotno izpolnitev po pogodbi (izvedbo storitev tehničnega varovanja) opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika – tožeče stranke, pravilno štelo, da je izpolnjena domneva po prvi točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Tožeči stranki, ki svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na obstoju domnev o obstoju pogojev za izpodbijanje, namreč obstoja teh pogojev ni treba dokazovati, kot pritožbeno zmotno uveljavlja tožena stranka, temveč zadošča, da dokaže obstoj domnevne baze (v obravnavanem primeru v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP), nato pa je na toženi stranki breme, da domnevo izpodbije. V obravnavanem primeru bi zato tožena stranka morala dokazati, da je tožeča stranka kot stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravila v takšnem roku po opravi storitev tožene stranke, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njima, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi primerljivih pravnih poslov (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP). Tega tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala, ob neizpodbiti domnevi, da je upnik – tožena stranka svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan objektivni pogoj izpodbojnosti po prvi točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

12. Po tretjem odstavku v zvezi z 2. točko četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP insolventna družba ne sme opraviti nobenega dejanja zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani, pri čemer za prepovedano velja dejanje, ki bi bilo v stečajnem postopku izpodbojno po 271. členu ZFPPIPP. Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala, da je z izpodbijanim pravnim dejanjem tožena stranka prejela poplačilo svoje terjatve nesorazmerno z drugimi upniki istega vrstnega reda, torej da je prišlo do neenakega obravnavanja navadnih upnikov. Tožena stranka teh trditev ni prerekala, zato se skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana. Čim pa je tako, ni utemeljen pritožbeni očitek o nedokazanosti predpostavke za nedovoljenost njunih poplačil iz drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP, torej dejstva neenakomernega poplačila vseh upnikov, ki so v razmerju do bodočega stečajnega dolžnika v enakem položaju (med navadne upnike namreč v stečajnem postopku sodijo tudi upniki iz njunih poslov). Dokazati je treba le tista dejstva, ki so med pravdnima strankama sporna.

13. Prav tako pa ni mogoče slediti pritožbenemu očitku o neobstoju subjektivne predpostavke izpodbojnosti. Kadar stečajni dolžnik svoj tožbeni zahtevek utemeljuje z obstojem domnev o obstoju subjektivnih predpostavk izpodbojnosti, za zaključek o slednjem zadošča že, da je podana in neizpodbita ena izmed domnev iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje svoj zaključek o obstoju subjektivne predpostavke izpodbojnosti sprejelo tako na podlagi presoje, da izpodbijana verižna kompenzacija ne predstavlja običajnega načina plačevanja med strankama (domneva po 1. točki tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP), kot tudi na podlagi sočasne ugotovitve, da je bila verižna kompenzacija sklenjena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (domneva po 2. točki tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP). Glede na navedeno pa tožena stranka ob neizpodbiti domnevi iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, z uveljavljanjem, da kompenzacije predstavljajo običajno dinamiko plačevanja med strankama, drugačnega zaključka o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti niti ne more doseči. Odločitev o izpodbojnem zahtevku (I. točka izreka sodbe) se tako izkaže za pravilno.

14. Sodišče prve stopnje je posledično v nadaljevanju tudi postopalo pravilno, ko je odločilo o utemeljenosti povračilnega zahtevka (II. točka izreka sodbe). Tožena stranka navedene odločitve v pritožbi niti ne izpodbija obrazloženo, pritožbeno sodišče pa je pri njenem preizkusu ugotovilo, da bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, saj je sodišče prve stopnje pri sprejemu navedene odločitve postopalo v skladu z določbo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP.

15. Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu utemeljen, se za pravilno izkaže tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (IV. točka izreka sodbe), ki temelji na pravilni uporabi načela delnega uspeha (drugi odstavek 154. člena ZPP).

16. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

17. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): V tem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da gre za neizpodbojno pravno dejanje po 1. točki 273. člena ZFPPIPP.