Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da bi bili zaradi toženčevega znašanja nad otrokom, zanemarjanja in surovega ravnanja z njim, kar vse je pustilo na otrokovi duševnosti resne posledice ter zaradi toženčeve odvisnosti od mamil, osebni stiki med tožencem in otrokom v nasprotju z otrokovimi koristmi. Zato je te stike povsem pravilno omejilo tako, da jih je prepovedalo za dobo petih let.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njunega mladoletnega sina Ž., roj. 1.10.1994, dodelilo v vzgojo in varstvo tožnici ter tožencu omejilo pravico do osebnih stikov z otrokom tako, da mu je te stike za čas petih let prepovedalo. Toženca je zavezalo, da mora za otroka od 1.8.1995 dalje prispevati po 12.000,00 SIT mesečne preživnine.

Zoper odločbo o omejitvi osebnih stikov z otrokom se pritožuje toženec in zatrjuje, da so tožnica in njeni starši lažno prikazovali razloge za omejitev osebnih stikov. Otrok je bil hospitaliziran zaradi krvavitve iz požiralnika, ker se je očitno spraskal, a je bil zaradi modric nato pod daljšim nadzorstvom. Teh poškodb mu nikakor ni povzročil toženec. Lažna je tudi tožničina izpovedba, da je otrok po tem, ko mu je pokazala toženčevo sliko, začel jokati. Tudi toženevi starši imajo pravico do vnuka, zlasti, ker so strankama veliko pomagali. Sicer pa toženec ni več odvisen od mamil. Zato tudi ni razloga, da bi mu onemogočali stike z otrokom.

Tožnica je odgovorila na pritožbo, pri čemer zanika pritožbene trditve in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Prvi temeljijo na zanesljivih dokazih, zlasti pa na pravnomočni obsodilni sodbi kazenskega sodišča, s katero je bil toženec med drugim spoznan za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja na škodo mladoletna sina, ker je v času od novembra 1994 do junija 1995 nad njim večkrat vpil, ga grizel po ušesih in ugriznil v lice, močno ščipal po licih, čelu in vratu, tako da je bila zaradi tega potrebna celo otrokova hospitalizacija (3. odst. 12. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Zato toženec ne more uspeti s trditvijo, da si je sin pravdnih strank sam povzročil poškodbe. Brez pomena je tudi oporekanje o ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je otrok začel tresti, ko mu je tožnica pokazala toženčevo sliko. Res da temelji ta ugotovitev "le" na tožnični izpovedbi, vendar se je sodišče prve stopnje bržkone tudi z neposrednim vtisom prepričalo o njeni verodostojnosti. Izpodbijano ugotovitev potrjuje konec koncev tudi ostalo dokazno gradivo ter zlasti omenjena pravnomočna obsodilna sodba kazenskega sodišča. Prav tako je brez pomena pritožbena trditev, da toženec ni več odvisen od mamil. Ne le, da je pavšalna in irelevantna, (tožencu je omejena pravica do osebnih stikov z otrokom predvsem zaradi nasilništva in surovega ravnanja z otrokom), marveč jo je treba razumeti tudi v kontekstu ugotovitve sodišča prve stopnje (ki temelji na izsledkih socialne službe), da je toženec povsem nekritičen do svoje zasvojenosti. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom sodbe poseglo v pravice otrokovih starih staršev (v njihovo "pravico do vnuka") pa je treba reči, da pripada pravica do osebnih stikov zgolj staršem (3. odst. 78. člena, 160. člen in 169. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR) in otrokom (3. odst. 9. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah - v nadaljevanju konvencija).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da bi bili zaradi toženčevega znašanja nad otrokom, zanemarjanja in surovega ravnanja z njim, (nanj ni le vpil, marveč ga je tudi grizel po ušesih, ugriznil v lice ter močno ščipal po licih, čelu in vratu, zaradi česar so morali otroka celo hospitalizirati), kar vse je pustilo na otrokovi duševnosti resne posledice, ter zaradi toženčeve odvisnosti od mamil, osebni stiki med tožencem in otrokom v nasprotju z otrokovimi koristmi (ogrožali bi otrokovo telesno in duševno celovitost). Zato je te stike povsem pravilno omejilo tako, da jih je prepovedalo za dobo petih let (3. odst. 78. člena ZZZDR in 3. odst. 9. člena konvencije). Sodišče prve stopnje je torej na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo nobne take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. člen ZPP).