Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se šteje, da obligacijska terjatev do zapustnika ne obstaja, če je upnik, ki je hkrati stranka zapuščinskega postopka, v tem postopku ne prijavi.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se šteje, da obligacijska terjatev do zapustnika ne obstaja, če je upnik, ki je hkrati stranka zapuščinskega postopka, v tem postopku ne prijavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi I 2000/16903 z dne 29. 11. 2000 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je navedeni sklep o izvršbi ohranilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka, dokler obresti ne dosežejo glavnice.

3. Toženka v predlogu za dopustitev revizije predlaga dopustitev revizije glede vprašanja, ali se šteje, da obligacijska terjatev do zapustnika ne obstaja, če je upnik, ki je hkrati stranka zapuščinskega postopka, v tem postopku ne prijavi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč smiselno izhaja, da je odgovor na navedeno vprašanje pritrdilen, predlagateljica pa meni, da je pritožbeno sodišče s tem kršilo 220. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Obstoj in poplačilo obligacijskih terjatev do zapustnika nista predmet zapuščinskega postopka, četudi gre za terjatve, ki so jih do zapustnika imele stranke postopka. „Prijava obligacijske terjatve“ v ZD sploh ni urejena kot procesni institut, prav tako ni v nobenem procesnem ali materialnem zakonu določena pristojnost zapuščinskega sodišča za odločanje o morebitnih prijavljenih terjatvah. Sporno pravno stališče pritožbenega sodišča predstavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča (iz katere izhaja, da sklep o dedovanju v smislu 220. člena ZD veže stranke zapuščinskega postopka le glede dednopravnih zahtevkov(1)), uvaja pa tudi neenotnost v prakso višjih sodišč. Trdi tudi, da gre za arbitrarno sodno odločbo, in da je podana kršitev iz 22. člena Ustave RS. Dopustitev revizije predlaga tudi gleda vprašanja, ali se mora sodišče v pravdnem postopku v obrazložitvi sodbe opredeliti do relevantnega vsebinskega ugovora pravdne stranke. Navaja, da se je tožbenemu zahtevku upirala tudi z ugovorom, da tožnica svoje terjatve sploh ni dokazala, sodišči pa se do njenega ugovora nista opredelili, saj sta ga prezrli. Zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Predlog je utemeljen v obsegu, opredeljenem v izreku tega sklepa.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so glede vprašanja, izpostavljenega v predlogu toženke in opredeljenega v izreku tega sklepa, podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP in je zato v tako začrtanem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena istega zakona).

Op. št. (1): Ob tem se sklicuje na zadevi VSRS II Ips 981/2008 in II Ips 283/2000.