Jedro

Tožniku pa je, skladno z določbo 299. člena OZ, potrebno prisoditi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve obravnavane tožbe, to je od 8. 10. 2021 dalje. Toženka je nedvomno prišla v zamudo z vložitvijo tožbe, saj ji je takrat tožnik dal nedvomno vedeti, da želi doseči izpolnitev svoje obveznosti, torej da mu toženka vrne dolgovane zneske denarja.

Izrek

I.Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I. in II. izreka spremeni tako, da glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 21.450,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2021 do plačila, v roku 15. dni od prejema te sodbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne."

II.Pritožba tožene stranke ter v presežku pritožba tožeče stranke se zavrneta ter se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 509,00 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna plačati tožeči stranki (tožnik) znesek 21.450,00 EUR v roku 15 dni (točka I), v presežku je tožbeni zahtevek do zneska 23.150,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od celotnega obtoževanega zneska zavrnilo (točka II izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka ter da bo o višini teh stroškov sodišče odločilo s posebnim sklepom (točka III izreka).

2.Pritožbo vlagata obe stranki, toženka zoper ugodilni del tožnik pa zoper zavrnitev zahtevka na plačilo zamudnih obresti.

K pritožbi toženke:

3.Toženka vlaga pritožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V njej navaja, da ni sporno, da je tožnik izročil toženki določene zneske, ki so navedeni na potrdilih, vprašljive pa so listine o vrnitvi določenih zneskov, ki bi jih naj toženka vrnila tožniku. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je vse listine pisal tožnik in da so na listinah podpisi toženke, čemur tožnik ni ugovarjal. Sodni izvedenec se ni mogel točno opredeliti do vseh listin, nekatere je ocenil kot zelo verjetne, nekatere kot manj verjetne, za nekatere pa je dvomil o pristnosti podpisov obeh strank. Ni sporno, koliko denarja je tožnik izročil toženki, toženka pa je ugovarjala glede višine njenega dolga. Sodišče je spregledalo, da sta bili pravdni stranki v neki izvenzakonski skupnosti. Toženka trdi, da je tožnik pri njej živel tri leta, tožnik pa to zanika. Kako bi si drugače razlagali, da bi tožnik toženki posojal denar mimogrede, ne da bi mu ga vračala. Zlasti pa je pomembno, da je tožnik toženki izročil 28. 4. 2019 znesek 17.500,00 EUR. Ta okoliščina dokazuje, da sta bili stranki v tesnem partnerskem odnosu in da ni šlo zgolj za posojilo, temveč za namen in potrebe skupnega življenja. Ko pa je prišlo do razdora, je začel tožnik toženko izsiljevati na vrnitev vsega zneska, ki bi ji ga naj posodil. Četudi mu je toženka vračala denar po dogovorih, ni mogoče prezreti, da je šlo med njima za neke vrste močno partnersko skupnost. Priložene listine ne izkazujejo zneskov, ki naj bi jih tožnik posodil toženki. Toženka je predložila v spis listine, iz katerih izhaja, da je tožniku vračala denar. V nadaljevanju pritožba graja posamezne zneske, ki jih je upoštevalo sodišče. Toženka je na naroku priznala, da je dobila določene zneske od tožnika kot posojilo, vendar jih je vrnila, saj je za to vzela kredit v višini 11.000,00 EUR. Priznava, da dolguje tožniku 500,00 EUR. Sodišče ni v zadostni meri pojasnilo dejanskega stanja, moralo bi obračunati izpovedbi obeh strank in opraviti primerjavo z listinami, ki so v spisu, zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je zato tudi nepopoln in nedoločen izrek sodbe, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju tudi ni zagrešilo niti zatrjevane niti uradoma upoštevanih bistvenih kršitev pravil postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima potrebne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato se v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje na te razloge v celoti sklicuje.

6.Pritožbeno ni več sporno, da je tožnik v letih od 2019 do 2021, izročal toženki posamezne zneske denarja kot posojilo, saj to izhaja tudi iz pritožbenih navedb toženke. Bistvo pritožbene graje je nestrinjanje s skupno dokazno oceno sodišča prve stopnje o višini denarnega zneska, ki ga toženka tožniku še ni vrnila, kar pa ne more biti utemeljen pritožbeni razlog. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno obrazložilo v točkah od 8 do 10 obrazložitve, in sicer je ocenilo izpovedbi obeh pravdnih strank ter listinske dokaze in na podlagi skupne dokazne ocene, ki je tudi po mnenju sodišča druge stopnje skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, z logično prepričljivimi in življenjsko sprejemljivimi argumenti utemeljilo, zakaj je štelo izpovedbo tožnika za verodostojno. Njegovo izpovedbo je primerjalo z zaključki izvedenca ter z listinskimi dokazi. Pri tem je izpostavilo, da je s pomočjo izvedenca prepričljivo ugotovilo, da je resničen podpis toženke na Potrdilu z dne 28.4.2029 v prilogi A2, s čimer je dokazano, da tožniku toženka dolguje znesek 17.500,00 EUR. Nadalje je utemeljilo, da so dokazani še dolgovani zneski 1.200,00 EUR, 550,00 EUR in 450,00 EUR, 500,00 EUR in 1.250 EUR kar vse je argumentiralo z oceno izpoved in listinskih dokazov v prilogi pod A2, A3 in A4. V točki 8 je sodišče navedlo, zakaj toženkine izpovedbe ni ocenilo kot verodostojne. Iz razlogov sodbe izhaja, da toženkine izpovedi ni potrdil niti izvedenec grafolog niti je niso potrdili listinski dokazi (kreditna pogodba z dne 10. 3. 2020, izpisi prometa z njenega računa pri NLB).

7.Sodišče prve stopnje je torej navedlo ustrezne argumente o dokazni vrednosti posameznih izvedenih dokazov, dokaze pa je tudi ustrezno medsebojno ocenjevalo z upoštevanjem celotnega procesnega dogajanja. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče upoštevalo zgolj izpovedbo tožnika. Pritožba sama navaja, da ni sporno, koliko denarja je tožnik izročil toženki kot posojilo, toženka je ugovarjala glede višine njenega dolga oziroma koliko izposojenega denarja naj bi tožniku vrnila. S temi navedbami pritožba sama priznava, da so zneski, ki jih je toženka prejela od tožnika, predstavljali posojilo, zato se kot nebistvene¹ pokažejo pritožbene navedbe glede zatrjevanj, "da sta bili pravdni stranki v močni partnerski skupnosti, da ni šlo za navadno posojo denarja, temveč je tožnik izročil toženki denar z namenom skupnega življenja".

8.Glede na obrazloženo je pritožba toženke neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (določba 353. člena ZPP).

K pritožbi tožnika:

9.Tožnik vlaga pritožbo zoper točko II. izreka v delu, kjer je zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega zneska. V pritožbi navaja, da je v tožbenih trditvah navajal, da je terjatev zapadla 2. 8. 2021, ko je toženka prišla iz Nemčije. V kolikor bi sodišče obljubo toženke zaobšlo, pa je v vsakem primeru ta v zamudi z vložitvijo tožbe, kar je od 8. 10. 2021. Ko sodišče izpostavlja, da tožnik ni predložil dokazov za zahtevek glede plačila obresti od 2. 8. 2021, to ne bi smelo biti sporno, ker izrecno ni bilo prerekano. Za zahtevo po zakonskih zamudnih obrestih pa je dokaz sama vložitev tožbe.

10.Pritožba je utemeljena.

11.Pritrditi je potrebno pritožbi, da je tožnik poleg zahtevka na plačilo glavnice, v tožbi postavil tudi zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti, in sicer je zakonske zamudne obresti zahteval od 2. 8. 2021 dalje. Sodišče je v točki 12 obrazložitve materialnopravno zmotno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti s sklicevanjem na 570. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sicer ni mogoče pritrditi pritožbi, da toženka tekom postopka ni prerekala, da se je zavezala denar vrniti najkasneje do 2. 8. 2021, po njenem prihodu iz Nemčije. Tudi sicer tožnikove navedbe o tem dejstvu niso bile dovolj konkretizirane.

12.Tožniku pa je, skladno z določbo 299. člena OZ, potrebno prisoditi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve obravnavane tožbe, to je od 8. 10. 2021 dalje. Toženka je nedvomno prišla v zamudo z vložitvijo tožbe, saj ji je takrat tožnik dal nedvomno vedeti, da želi doseči izpolnitev svoje obveznosti, torej da mu toženka vrne dolgovane zneske denarja.

13.Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožnika delno ugodilo ter spremenilo I. in II. točko izreka tako, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki znesek 21.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2021 dalje, v roku 15 dni. V točki II pa je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo.

14.Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka: pritožba po tarifni številki 22/2 Odvetniške tarife v višini 300 točk, 2 % materialni stroški, 22 % DDV, sodna taksa za pritožbo 285,00 EUR, kar skupaj znaša 509,00 EUR.

-------------------------------

1Določba 360. člena ZPP.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 299, 569, 570

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.