Jedro

Tožnica je bila tudi v spornem obdobju začasno nezmožna za delo zaradi bolezni po štiri ure dnevno, razen v tistih obdobjih, za katera ji je bil priznan polni bolniški stalež že s strani osebnega zdravnika zaradi drugih bolezenskih stanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 3. 2014. V odločbi tožene stranke št. ... z dne 31. 1. 2014 je v prvem odstavku izreka odpravilo drugi odstavek (I. točka izreka) ter ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo po štiri ure dnevno zaradi bolezni tudi od 8. 2. 2014 do 3. 3. 2014; od 13. 3. 2014 do 23. 3. 2014; od 29. 3. 2014 do 14. 4. 2014, od 19. 4. 2014 do 25. 5. 2014; od 7. 6. 2014 do 20. 7. 2014 in od 26. 7. 2014 do 7. 9. 2014 (II. točka izreka). S sklepom o popravi sodbe z dne 24. aprila 2015 je sodišče sledilo predlogu tožnice za popravo sodbe glede opredelitve obdobij začasne nezmožnosti za delo po štiri ure dnevno in sodbo v II. točki izreka popravilo tako, da se pravilno glasi: „Ugotovi se, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo po štiri ure dnevno zaradi bolezni tudi od 8. 2. 2014 do 3. 3. 2014; od 13. 3. do 23. 3. 2014; od 29. 3. 2014 do 14. 4. 2014; od 19. 4. 2014 do 25. 5. 2014; od 7. 6. 2014 do 7. 7. 2014; od 16. 7. 2014 do 20. 7. 2014; od 26. 7. 2014 do 3. 9. 2014 in od 6. 9. 2014 do 7. 9. 2014 (I. točka izreka sklepa) in sklenilo, da I. točka izreka ostane nespremenjena (II. točka izreka sklepa). Prvostopenjsko sodišče je sledilo izvedenskemu mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, iz katerega izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju od 8. 2. 2014 do 7. 9. 2014 začasno nezmožna za delo po 4 ure dnevno zaradi bolezni, saj na takšno izvedensko mnenje stranki nista imeli pripomb. Pri tožnici gre za zahtevnejše in daljše zdravljenje osnovne bolezni. Tožnica je imela v obravnavanem času sočasne težave na somatski in duševni ravni.

2. Pritožuje se toženka. Meni, da je sodišče glede na oblikovani tožbeni zahtevek tožečih strank, ki zahtevata bolniški stalež tožnice v skrajšanem delovnem času, prekoračilo tožbeni zahtevek oziroma saj nejasno zapisalo II. točko izreka sodbe. Meni, da je toženka v fazi odločanja o bolniškem staležu postopala v skladu z določili pravil OZZ in ZUP. V spornem primeru je zdravnik podal zadnji predlog za podaljšanje staleža z dne 28. 1. 2014 pod diagnozo-bolečina sredi menstrualnega ciklusa, toženka pa je na podlagi tega predloga tožnici stalež zaključila z dne 7. 2. 2014. Tekom postopka pred sodiščem pa je bilo ugotovljeno, da je tožnica imela bolniške staleže priznane s strani osebne zdravnice, to pa pomeni pretrganje vzročne zveze. Osebna zdravnica bi lahko tožnici zaradi druge diagnoze odprla stalež tudi za 30 dni in v primeru potrebe, predlagala njegovo podaljšanje, pa tega ni storila. Glede pretrganja vzročne zveze se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo.

3. Odgovor na pritožbo sta podali tako prvo kot drugo tožeča stranka. Prvotožeča stranka obširno povzema svojo zdravstveno stanje od avgusta 2012 dalje, natančno navaja, v katerih obdobjih je bila popolno nezmožna za delo v polnem delovnem času in da je bila toženka o tem seznanjena, tako iz zdravstvene kartoteke kot tudi kasneje v vloženih pritožbah in na osebni obravnavi dne 11. 3. 2014. Meni, da je tožbeni zahtevek obeh tožečih strank postavljen določno, tako v sami tožbi, kakor kasneje, ko je bil modificiran. Glede pritožbenih navedb, da naj bi bila pretrgana vzročna zveza s tem, ko ji je osebni zdravnik odobraval polni bolniški stalež meni, da je ugovor neutemeljen, nelogičen in tudi nejasen, saj v sporu ni potrebno izkazati kakršnekoli vzročne zveze. Posebno zdravnico je obiskala v primerih, ko je bila bolna in polno delovno nezmožna. Glede bolniškega staleža za odsotnost po 4 ure dnevno pa je bil že začet predmetni spor. Drugotožeča stranka navaja, da kadar je bila zavarovanka znotraj spornega obdobja še dodatno virozna oz. je bila na operaciji in v pooperativnem okrevanju, je bila polno odsotna z dela in ta časovna obdobja so bila večkrat izrecno in jasno navedena v vlogah prvotožeče kot drugotožeče stranke in izkazana s kopijami potrdil o upravičeni odsotnosti z dela s strani osebnega zdravnika zavarovanke. Glede prekoračitve tožbenega zahtevka meni, da gre zgolj za neutemeljeno pavšalno navedbo. Tožbeni zahtevek je bil s strani prvotožeče stranke najprej postavljen tako, da se ugotovi, da je bila zavarovanka zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno od dne 8. 2. 2014 do zaključka zdravljenja, kasneje, ko je bil zavarovanki z dnem 8. 9. 2014 odprt novi štiri urni bolniški stalež, pa je prvotožeča stranka temu primerno omejila svoj ugotovitveni zahtevek zgolj za obdobje od 8. 2. 2014 do vključno z dne 7. 10. 2014. Tudi sicer so navedene pritožbene navedbe v dodatni pritožbi z dne 5. 5. 2015 prepozne. Tožnica je bila ves čas bolniškega staleža od septembra 2012 dalje, vključno s spornim obdobjem, zgolj delno zmožna za delo zaradi osnovne bolezni izgorelosti. Znotraj tega obdobja pa je bila večkrat zaradi akutnih stanj (viroze, operacije ali pooperativno okrevanje) tudi polno nezmožna za delo, za krajša časovna obdobja. Ko je obiskala osebnega zdravnika ji je ta odpiral krajše bolniške staleže, kar pa ni poseglo v odločanje o splošnem polovičnem bolniškem staležu, ki je predmet sodnega postopka. Obe tožeči stranki predlagata, da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe in sklepa o popravi sodbe prvostopenjskega sodišča v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Predmet sodnega odločanja je odločba zdravstvene komisije toženke z dne 11. 3. 2014, s katero sta se zavrnili pritožbi tožečih strank zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 31. 1. 2014. S slednjo je imenovani zdravnik z dne 31. 1. 2014 odločil, da je zavarovanka A.A. od 1. 2. 2014 do 7. 2. 2014 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno zaradi bolezni, od dne 8. 2. 2014 dalje pa je zmožna za delo.

7. Odločanje o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s sprem. - ZZVZZ) v 81. členu uvršča med odločanje o uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Pri tem določa, da nezmožnost za delo do 30 dni ugotavlja zavarovančev izbrani zdravnik (tretji odstavek 80. člena), o začasni nezmožnosti za delo nad 30 dni ter o zahtevi zavarovanca ali delodajalca za presojo ocene izbranega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni pa odloča imenovani zdravnik z odločbo (81. člen ZZVZZ). Zoper odločbo imenovanega zdravnika je mogoča pritožba v 5 dneh od vročitve odločbe na zdravstveno komisijo (82. člen ZZVZZ), s tem, da se za postopek odločanja o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, če ZZVZZ ne določa drugače (85. člen ZZVZZ). Posebnosti uveljavljanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja so na podlagi petega odstavka 81. člena podrobneje urejena v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/03 s spremembami - v nadaljevanju: Pravila).

8. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je bil predlog imenovanemu zdravniku, za podaljšanje bolniškega staleža do konca meseca februarja, naprej pa skrajšani delovni čas, podan 28. 1. 2014. Imenovani zdravnik je z odločbo z dne 31. 1. 2014 odločil, da je tožnica od 1. 2. 2014 do 7. 2. 2014 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno (bolezen) in od 8. 2. 2014 dalje zmožna za delo. V obrazložitvi je pojasnjeno, da je prvi dan tožničine začasne zadržanosti od dela 25. 9. 2012 ter da je IK 2. 12. 2014 ocenila, da zdravljenje ni zaključeno, sicer pa je v bolniškem staležu že eno leto in pol zaradi izgorelosti. Pritožbo tožnice in delodajalca je toženka zavrnila z izpodbijano dokončno odločbo z dne 11. 3. 2014. Osnovna zdravstvena težava pri tožnici je torej izgorelost. To izhaja tudi iz izpovedi osebne zdravnice tožnice. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenskega organa izhaja, da je bila tožnica že pred spornim obdobjem v bolniškem staležu zaradi izgorelosti. Nato je bila decembra 2013 že drugič kirurško zdravljena zaradi endometrioze, v času od marca do maja 2014 je bila prisotna še dodatna gastroenterološka simptomatika, kar vse je še zmanjševalo njeno delovno zmožnost v času od 8. 2. 2014 do 7. 9. 2014. Tudi izvedenka psihiatrinja je menila, da gre pri tožnici za zmanjšano psihofizično kondicijo, kar narekuje daljši bolniški stalež. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je prvostopenjsko sodišče imelo zadostno dejansko in pravno osnovo za svojo odločitev, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni po štiri ure dnevno v obdobju od 8. 2. 2014 do 7. 9. 2014, razen v tistih obdobjih, za katera ji je bil priznan polni stalež že s strani osebnega zdravnika zaradi drugih bolezenskih stanj.

9. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je bil tožbeni zahtevek tožečih strank nedoločen in da se ne da presoditi, katera obdobja tožbeni zahtevek sploh zajema, oz. kaj tožnika natanko zahtevata. Iz tožbe prvotožeče stranke z dne 22. 4. 2014 in iz tožbe drugotožeče stranke z dne 23. 4. 2014 je jasno razvidno, da je predmet spora odločitev zdravstvene komisije z dne 11. 3. 2014 in pred tem imenovanega zdravnika z dne 31. 1. 2014 (odprava oz. odprava datuma od kdaj dalje je zavarovanka zmožna za delo) ter ugotovitev, da je zavarovanka zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno od 8. 2. 2014 dalje do zaključka zdravljenja. Iz prve pripravljalne vloge prvotožeče stranke z dne 9. 9. 2014 je razvidno, da se zahteva skrajšani štiri urni delovnik vsaj do konca marca 2015. Zahtevek je bil nato modificiran na prvem naroku za glavno obravnavo, tako da je drugotožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je bila začasno nezmožna za delo po štiri ure dnevno od 8. 2. 2014 do zaključka zdravljenja, razen za obdobja, za katera ji je bil stalež že priznan zaradi drugih bolezni oz. stanj. Na isti glavni obravnavi je drugotožeča stranka tožbeni zahtevek modificirala glede spornega obdobja za čas od 8. 2. 2014 do 7. 9. 2014 za štiri ure dnevno, razen za obdobja, zaradi katerih je bil stalež zaradi akutnih stanj priznan za 8 ur, pri tem pa je v spis vložila natančni popis svojih odobrenih bolniških staležov. Tudi toženka je v spis vložila še pregled začasne zadržanosti tožnice z dela z dne 29. 10. 2014. Pregled začasne odsotnosti z dela zaradi polnega bolniškega staleža je v spis vložila tudi prvotožeča stranka. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je bil tožbeni zahtevek opredeljen določno v skladu s 105. in 180. členom ZPP in 73. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1). Ob tem prvostopenjsko sodišče tožbenega zahtevka tudi ni prekoračilo. V čem naj bi bila prekoračitev tožbenega zahtevka pritožnica niti ne pove. Izrek sodbe glede samega tožbenega zahtevka pa je napisan jasno, tako da ni mogoče slediti smislu pritožbene navedbe, da ima sodba hibo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da je izrek sodbe nerazumljiv). Tožbeni zahtevek je bil jasen, jasen je glede napadenih odločb tožene stranke in glede obdobja, za katerega tožeči stranki zahtevata, da se ugotovi, da zavarovanka ni bila sposobna opravljati dela v polnem delovnem času, s tem, da se izvzamejo obdobja, za katera je imela zavarovanka priznan poln bolniški stalež. Ta obdobja so bila izrecno specificirana v pripravljalnih vlogah obeh tožečih strank in podprta z ustrezno dokumentacijo.

10. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni graji, da sodišče ni upoštevalo odobritev staleža s strani osebnega zdravnika, kar pomeni pretrganje vzročne zveze. Pritožba meni, da bi osebna zdravnica lahko tožnici zaradi druge diagnoze odprla stalež tudi do 30 dni in v primeru potrebe, predlagala njegovo podaljšanje, pa tega ni storila.

11. ZZVZZ odločanje o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov uvršča med odločanje o uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Pristojnosti izbranega in imenovanega zdravnika ter zdravniške komisije so opredeljene. Pomeni, da se tudi o nezmožnosti za delo v posledici bolezni v zvezi z uveljavljanjem pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja odloča po navedenem postopku, ki je v 63. členu ZDSS-1 opredeljen kot procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva pred sodiščem. Tožnica se z odločitvio imenovanega zdravnika o zaključku začasne nezmožnosti za delo po 4 ure dnevno zaradi bolezni ni strinjala, saj je menila, da je pri njej tudi od 8. 2. 2014 dalje do 7. 9. 2014 podano takšno zdravstveno stanje, ki opravičuje njeno začasno nezmožnost za delo po štiri ure dnevno. V zvezi s tem je sprožila predmetni sodni spor. V vmesnih obdobjih je tožnica imela več zdravstvenih težav, to so bili drugi razlogi za stalež kot so bile viroze, bolečine v spodnjem delu trebuha, alergijski rinitis, operacije zaradi endometrioze ipd., kar natančno izhaja iz izpovedi osebne zdravnice B.B., osnovna bolezen tožnice pa je izgorelost. Tožnica v zvezi z vmesnimi staleži za polni delovni čas, ko je imela virozo in ji je bil stalež npr. odprt od 4. 3. 2013 do 12. 3. 2014 zaradi akutnega stanja, nato zaradi gastroskopije z biopsijami in slabega počutja ter temperature po njej, nadalje zaradi akutne črevesne virozne infekcije itd., ni nikoli menila in zahtevala od osebne zdravnice, da so te akutne težave takšne narave, da bi morala imeti zaradi njih daljši bolniški stalež, niti ni zaradi njih sprožala postopka, določenega v 80. in 81. členu ZZVZZ. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da so ti staleži odobreni s strani osebne zdravnice, za katere je zavarovanki priznan polni bolniški stalež, pomenili pretrganje vzročne zveze. Tako tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je prišlo do prekinitve vzročne zveze in da sodišče tega ni upoštevalo.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.