Jedro

Dne 31. 5. 2012 je stopil v veljavo ZUJF, ki med drugim odpravlja pravno podlago za odlog in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. 10. člen ZUJF-a je razveljavil prvi odstavek 60. člena ZZVZZ, ki je do uveljavitve ZUJF določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. ZUJF je v 203. členu določil tudi prenehanje Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje tako niso več možni.

V zvezi z odlogom oziroma obročnim plačilom prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo davčni organ pravilno pojasnjuje, da slednje predstavlja manj kot 0,5% celotnega tožnikovega dolga, kar ne more vplivati na zatrjevani pojav hujše gospodarske škode pri tožniku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Kranj zahtevek davčnega zavezanca za odlog oziroma obročno plačilo dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prispevkov za zdravstveno zavarovanje v znesku 19.826,12 EUR zavrgel. Njegov zahtevek za odlog plačila davčnega dolga iz naslova akontacije dohodnine, prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo v znesku 3.899,58 EUR, pa je z odločbo zavrnil. 2. V obrazložitvi pojasnjuje, da se glede zahtevka za odlog oziroma obročno plačilo obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sklicuje na 159. člen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Zato je v tem delu davčni organ zavrgel zahtevek zavezanca v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

3. Glede dela zahtevka, ki se nanaša na odlog oziroma obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje pa pojasnjuje, da je dne 31. 5. 2012 stopil v veljavo Zakon za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki med drugim odpravlja pravno podlago za odlog in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Pojasnjuje, da je 10. člen ZUJF-a razveljavil prvi odstavek 60. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), ki je do uveljavitve ZUJF določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. ZUJF je v 203. členu določil tudi prenehanje Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju Pravilnik). Odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje tako niso več možni. Posledično je bilo potrebno zahtevek zavezanca v tem delu, v skladu z določbo četrtega odstavka 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavreči. 4. Pojasnjuje tudi, zakaj je z odločbo zavrnil zahtevek zavezanca za odlog plačila davčnega dolga iz naslova akontacije davka. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 102. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V zvezi z odlogom oziroma obročnim plačilom prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo pojasnjuje, da slednje predstavlja manj kot 0,5% dolga, kar ne more vplivati na zatrjevani pojav hujše gospodarske škode pri tožniku. Zato je tudi v tem delu davčni organ tožnikovo vlogo zavrnil. 5. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-31-10/2015-2 z dne 6. 3. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep in odločbo zavrnilo. Z razlogi za zavrženje oziroma zavrnitev tožnikovega zahtevka kot tudi s pravno podlago, ki jo pri tem davčni organ uporabi, se drugostopni organ strinja.

6. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, saj ne pridobiva nobenih prihodkov, ker ima blokiran račun že več let. V nadaljevanju pojasnjuje, da po njegovem izpolnjuje vse pogoje iz 40. člena Pravilnika. Je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanje in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločbe bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe.

7. Glede na navedeno sodišču predlaga, da na podlagi dokaznega postopka izvedenega na glavni obravnavi, njegovi tožbi ugodi tako, da izpodbijani akt ustrezno spremeni. Sodišču tudi predlaga, da opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču. 8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po pregledu spisov in izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je odločitev davčnih organov pravilna in utemeljena v določbah zakonov, na katerega se prvostopni in drugostopni organ v svojih odločbah sklicujeta. Sodišče pri tem še pripominja, da je predmet presoje tega upravnega spora odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga, ki se nanaša na prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prispevke za zdravstveno zavarovanje oziroma na akontacije dohodnine, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo. V tej zvezi pa tožnik konkretnih ugovorov, ki bi kakorkoli vplivali na odločitev, ni podal. Sklicuje se le na 40. in 43. člen Pravilnika, glede katerega pa sta tožena stranka in pred njo prvostopni davčni organ navedla, zakaj na njegovi podlagi tožnikovemu predlogu ni mogoče ugoditi. Tožnik pa razen pavšalnih ugovorov, konkretnih navedb v zvezi s sporom niti ne daje. Prav tako ne pojasni, zakaj bi bilo potrebno opraviti glavno obravnavo, oziroma kateri dokazi naj bi se na njej izvedli. V tožbi dokazov tudi ne predlaga.

12. Po povedanem je sodišče tožbo, potem ko je ugotovilo, da tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. V zvezi s predlagano ustavnopravno presojo pa sodišče pripominja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbah Zakona o sodnih taksah. Zato sodišče tožnikovih navedb v tej zvezi ni bilo dolžno presojati, saj niso predmet tega upravnega spora.

14. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.