Jedro

Sodišče v obrazložitvi sodbe ni vsebinsko presodilo bistvenih pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na razbremenitev odgovornosti pravne osebe za očitani prekršek.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Kranj je z odločbo o prekršku gospodarsko družbo M. d.o.o. spoznal za odgovorno prekrška po petem odstavku 37. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju Zces-1). Za storjeni prekršek je prekrškovni organ storilki izrekel globo v višini 1.000 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilka dne 30. 10. 2012 vložila zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno ter ji naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Zahtevo utemeljuje z navedbo, da sodišče ni presodilo vseh pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo v zvezi z zatrjevanim ekskulpacijskim razlogom iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Po prepričanju vložnika gre za relevantna in konkretizirana zatrjevanja, od ocene katerih je odvisna odločitev o tem, ali je kršitelj uspel dokazati, da je bil prekršek storjen s kršenjem njegovih navodil in pravil, zato bi sodba morala vsebovati oceno navedb zahteve za sodno varstvo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki prekrška. Slednja je v izjavi navedla, da se z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti strinja.

B.

4. Obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave, kot je to v svojih odločbah že večkrat poudarilo Ustavno sodišče (tako v odločbi Up-399/05 z dne 15. 5. 2008). Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je direktor in odgovorna oseba pravne osebe M. N. v svoji izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 22. 8. 2012 in v zahtevi za sodno varstvo z dne 29. 10. 2012 uveljavljal ekskulpacijski razlog iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), da je pri njemu zaposleni voznik kršil navodila ali pravila storilke, ta pa je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Pri njem zaposleni voznik M. K. je 16. 11. 2011 vozil tovorno vozilo, katerega največja dovoljena masa znaša 32 ton, po regionalni cesti iz Medvod proti Kranju. Pri tem ni upošteval prometnega znaka, ki določa prepoved prometa za tovorna vozila, katerih največja dovoljena masa presega 7,5 tone (z dopolnilno tablo, ki dovoljuje izjemo za lokalni promet). S tem je storil prekršek. Pojasnil je, da je voznik s svojim ravnanjem kršil tudi pogodbo o zaposlitvi, saj ni spoštoval internega akta družbe – Pravilnika o izvajanju notranje kontrole (v nadaljevanju Pravilnik). V 35. členu Pravilnika je namreč izrecno zapisano, da mora voznik spoštovati vse odredbe in prepovedi, ki zadevajo prepoved vožnje posamezne vrste motornih vozil, zlasti pa Odredbo o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji ter Pravilnik o omejitvi uporabe državnih cest za promet tovornih vozil, katerih največja dovoljena masa presega 7,5 ton.

Zaradi kršitve je voznika vabil na zagovor in mu izrekel disciplinski ukrep. Poleg tega je v oznik moral pred zaposlitvijo prestati preizkus, kjer je bil seznanjen s pozitivno zakonodajo, internimi pravili in predpisi . Vozniku je omogočil tudi redno usposabljanje, kjer je bil v celoti in podrobno seznanjen s predpisi, ki zadevajo področje njegovega dela. Navedel je še, da voznike neprenehoma opozarja na pomanjkljivosti, ki jih opaža pri njihovem delu, v zvezi z izvajanjem nadzora pa vodi posebno evidenco, v katero zapisuje svoje ugotovitve. K izjavi je priložil tudi listinska dokazila, in sicer Pravilnik o izvajanju notranje kontrole, organizacijski akt o ureditvi notranje kontrole, izjavo voznika M. K., da je seznanjen z vsebino tega internega akta, Aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 2. 2011, kjer je določeno, da se vsaka kršitev Pravilnika šteje kot hujša kršitev delovne discipline, zaradi katere se lahko odpove pogodba o zaposlitvi, zapisnik o zagovoru delavca ob ugotovljenih kršitvah pri delu z dne 20. 8. 2012, zapisnik o preizkusu novo zaposlenega voznika z dne 24. 2. 2011, potrdilo o opravljenem delnem rednem usposabljanju voznikov z dne 8. 1. 2011, ter kopijo dela evidence izvajanja nadzora.

6. V svoji odločbi se prekrškovni organ do navedb glede razbremenilnega razloga ni opredelil, na kar je storilka v zahtevi za sodno varstvo opozorila in navedbe ponovila. Okrajno sodišče je v svoji sodbi ugotovilo le, da pravna oseba ni predložila dokaza o izvršenih ukrepih za preprečitev prekrška, ter da okoliščine, da je bil voznik seznanjen z internim pravilnikom oz. z veljavnimi predpisi glede uporabe javnih cest ter da je bil zoper njega sprožen disciplinski postopek, pravne osebe ne opravičuje odgovornosti za storjeni prekršek. Zato vrhovni državni tožilec meni, da sodišče ni presodilo vseh pravnorelevantnih navedb zahteve za sodno varstvo. Po presoji Vrhovnega sodišča storilka v zahtevi za sodno varstvo jasno in določno uveljavlja razbremenilni razlog iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, da je voznika seznanila s pravili cestnega prometa, vendar je ta kršil njena navodila in pogodbo o zaposlitvi, ko ni ravnal v skladu s Pravilnikom, ki narekuje upoštevanje veljavnih cestnoprometnih predpisov, in da je voznika ob ugotovljeni kršitvi tudi sankcionirala, za kar je predložila tudi listinske dokaze. Ke r gre za bistvene navedbe, se je sodišče do njih dolžno opredeliti. Po oceni Vrhovnega sodišča pa okrajno sodišče ni podalo konkretnih razlogov, zakaj ni sledilo storilčevim navedbam, da je do prekrška s strani voznika tovornega vozila prišlo zaradi kršenja navodil oz. pravil storilke, ki pa je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Sodišče v obrazložitvi sodbe torej ni vsebinsko presodilo bistvenih pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na razbremenitev odgovornosti pravne osebe za očitani prekršek. Ocena sodišča je v tem delu povsem pavšalna in ni v skladu s standardom obrazloženosti sodbe, s katero sodišče odloča o zahtevi za sodno varstvo. To pa je po presoji Vrhovnega sodišča vplivalo na zakonitost sodbe, saj je bila s tem storilki v postopku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja (drugi odstavek 155. člena ZP-1). Vrhovno sodišče ocenjuje, da je zato okrajno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določbe iz drugega odstavka 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. C.

7. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku se bo sodišče vsebinsko opredelilo do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo.