Jedro

Dolžnik s tem, ko pravi, da je dolg poravnal, trdi, da obligacijsko razmerje ne obstaja (več). Ko dolžnik opravi izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti, je pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti, uresničena. Zato z izpolnitvijo prenehata dolžnikova obligacijska obveznost opraviti izpolnitveno ravnanje in tej obveznosti nasprotna upnikova pravica od dolžnika zahtevati, da to izpolnitveno ravnanje opravi. S tem preneha tudi obligacijsko razmerje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper predhodno odredbo, da se za zavarovanje upnikove terjatve v znesku 643,85 EUR s pripadki prepove Banki X in Banki Y, da dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplača iz njegovega računa denarni znesek, za katerega je dovoljena, in sklep o zavarovanju s predhodno odredbo obdržalo v veljavi.

2. Dolžnik je v pritožbi zoper sklep uveljavljal pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in predlog upnika za izdajo predhodne odredbe zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je izpolnjen prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe iz 1. odst. 257. člena ZIZ in sicer da je predhodna odredba izdana na podlagi odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva. Trdi pa, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upnik za verjetno izkazal nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik s tem, ko je v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanikal odprte obveznosti do upnika in navedel, da mu ni znana podlaga, na kateri je upnik vložil predlog za izvršbo, zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom. Ker je upnik nato predložil listino, iz katere naj bi verjetno izhajal obstoj obligacijskega razmerja (najemno pogodbo in vtoževani račun), je sodišče prve stopnje štelo, da je podana nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena oziroma precej otežena (1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 257. člena ZIZ).

6. Dolžnik v pritožbi navaja, da v ugovoru ni zanikal obstoja obligacijskega razmerja na podlagi najemne pogodbe, ki jo je predložil upnik, temveč je ugovarjal, da je vse obveznosti že izpolnil in zato pogodbeno razmerje med upnikom in dolžnikom ne obstaja več. Sporno je, ali je upnik upravičen do vtoževane terjatve in ne sam obstoj obligacijskega razmerja. Ne drži trditev sodišča prve stopnje, da zanikanje obveznosti pomeni zanikanje obligacijskega razmerja.

7. Obligacijsko razmerje je pravno razmerje, v katerem je en subjekt tega razmerja (upnik) upravičen od drugega subjekta (dolžnika) zahtevati, da opravi določeno izpolnitveno ravnanje, drugi subjekt (dolžnik) pa je to izpolnitveno ravnanje dolžan opraviti. Obligacijska obveznost tako dolžnika in upnika poveže v medsebojno obligacijsko razmerje, katerega vsebina sta ta obveznost in ta pravica. Višje sodišče ugotavlja, da dolžnik s tem, ko pravi, da je dolg poravnal, trdi, da obligacijsko razmerje ne obstaja (več). Ko dolžnik opravi izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti, je pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti, uresničena. Zato z izpolnitvijo prenehata dolžnikova obligacijska obveznost opraviti izpolnitveno ravnanje in tej obveznosti nasprotna upnikova pravica od dolžnika zahtevati, da to izpolnitveno ravnanje opravi. S tem preneha tudi obligacijsko razmerje. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, obligacijsko razmerje brez pravic in obveznosti ne more obstajati.

8. Za „zanikanje obstoja obligacijskega razmerja“ ni potrebno, da dolžnik v ugovoru navede ravno to dikcijo. Kot zanikanje obligacijskega razmerja, ki predstavlja domnevo nevarnosti iz 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, je treba upoštevati tudi ugovore, kot je pritožnikov, ki so vsebinsko prazni in predstavljajo le izogibanje plačilu vtoževane terjatve. Dolžnik bi lahko že v ugovoru pojasnil (pa tega tudi v nadaljnjih vlogah ni storil), kako je obligacijsko razmerje prenehalo. Če pa bi dolžnik obrazloženo zatrjeval prenehanje (npr. izpolnitev) obveznosti in za to predložil dokaze, sodišče na podlagi takšnega zanikanja obstoja obligacijskega razmerja ne bi smelo šteti, da je podana domneva nevarnosti. Namen ureditve v noveli ZIZ je bil preprečiti dolžniku izpodbijanje obstoja upnikove terjatve do njega zgolj s pavšalnim zanikanjem obligacijskega razmerja, ker ob dejstvu, da je na upniku dokazno breme za obstoj poslovnega razmerja, iz katerega izvira verodostojna listina, že takšno zanikanje zadošča za utemeljenost dolžnikovega ugovora v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine.

9. Nima prav pritožba, da upnik ni predložil listine, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja (1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ) in da bi moral upnik za izpolnitev tega pogoja predložiti še kakšno drugo listino poleg že predložene najemne pogodbe, ki bi verjetno izkazovala še eno obligacijsko razmerje med strankama. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik predložil listine, iz katerih izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja (najemno pogodbo), predložil pa je tudi vtoževani račun, izdan na podlagi te pogodbe. Ker dolžnik ni z ničemer izkazal navedbe, da je vtoževana terjatev prenehala, je upnik s predložitvijo najemne pogodbe izpolnil tudi drugi pogoj iz 1. odst. 257. člena ZIZ, in sicer da je izkazana domneva nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve otežena oziroma onemogočena (1. točka 1.odst. 258. člena ZIZ).

10. Višje sodišče je ugotovilo, da pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal dolžnik niso podani, prav tako pa izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).