Jedro

Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Ne gre pa za sodbo presenečenja v primeru, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke, ki je bila napravljena kot oporoka pred pričami dne 10. 5. 2002, ter tožnicama naložilo, da prvemu tožencu povrneta pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi zoper sodbo tožnici uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. Priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožba vidi v dejstvu, da je sodišče v utemeljitvi sodbe dokazno ocenilo le izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka, ne pa tudi izpovedb pravdnih strank ter izpovedb prič, predlaganih s strani tožeče stranke. Meni, da s takšnim postopanjem sodišče prve stopnje pravdnih strank ni obravnavalo enako.

5. Očitek o neenakopravnem obravnavanju ni utemeljen. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedb pravdnih strank, namreč ni pravilna, ker so v izpodbijani sodbi pod 14. in 17. točko obrazložitve te izpovedbe ocenjene. Zgolj trditev ″o odsotnosti dokazne ocene izpovedb prič″, pa je preveč posplošena, da bi bilo njeno utemeljenost moč preizkusiti. Kljub temu pa velja pojasniti, da iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče izvedene dokaze, tudi izpovedbe prič, dokazno ocenilo.

6. Pritožnici navajata, da sta v predmetni zadevi pričakovali vsebinsko enako odločitev kot v zadevi P 436/2007, v kateri je sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke prof. dr. M. T. obrazložilo, da oporočitelj v času, ko je napravil oporoko z dne 10. 5. 2002, ni bil sposoben za razsojanje. Trdita, da se zato niti nista odločili za novo mnenje in da je zato izpodbijana sodba zanju ″sodba presenečenja″. Menita, da bi moralo sodišče prof. dr. M. T. zaslišati.

7. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku1. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je materialno procesno vodstvo, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na spregledane pravne podlage, jima razkrije svoj, drugačen, nepričakovan pravni pogled na njun spor ter ju opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti razrešitev njunega spora. Ne gre pa za sodbo presenečenja v primeru, kakršnega uveljavljata tožnici, torej, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja.

8. Izvedensko mnenje M. T., ki je bilo pridobljeno v postopku P 436/2007, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v okviru trditvene podlage tožnic, saj med pravdnima strankama ni bilo soglasja, da se tudi v tem postopku upošteva kot izvedensko mnenje. Z uporabo izvedeniškega mnenja M. T. oziroma z njenim zaslišanjem, kakršnega zahtevata pritožnici, bi se obšla stroga pravila o dokazovanju z izvedenci, s katerimi je zaradi specifične narave tega dokaznega sredstva, vloge v dokaznem postopku in vpliva ki ga ima na končno odločitev, zagotovljena nepristranskost izvedenca in kontradiktornost izvajanja tega dokaza. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog za zaslišanje prof. dr. M. T. zavrnilo.

9. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo priče A. S., ni pravilna, saj je to pojasnjeno pod 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Tožnici sta v tožbi zatrjevali, da oporočitelj na dan 10. 5. 2002 ni bil sposoben razumeti in tudi ni bil zmožen izraziti svoje prave volje. Sodišče prve stopnje ni sledilo tej trditvi, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da dolgoletno omamljanje z alkoholnimi pijačami in difuzna atrofija možganovine samo po sebi ne povzroči nesposobnosti za razsojanje, ter da zdravstveno stanje oporočitelja v času naprave oporoke ni bilo takšno, da ne bi mogel razumeti svojih dejanj.

11. Pritožba trdi, da bi moralo sodišče zaključiti, da je bil zapustnik oporočno nesposoben. Meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo le dvema izvedencema, pri čemer izvedenec A. A. vse zdravstvene dokumentacije ni vrnil. Trdi, da bi moralo upoštevati izpovedbo prve tožnice, da je deset dni po napravi oporoke našla oporočitelja, kateri ni govoril, imel pa je odprte oči, ter je bil gol do pasu, v komi in je smrdel po alkoholu ter kateri je A. S. povedala, da je že nekaj dni takšen. Nadalje bi sodišče moralo upoštevati, da je tudi druga tožnica izpovedala o slabem bratovem psihofizičnem stanju ter da bi bilo stanje prisebnosti in treznosti, kakršnega sta opisovali oporočni priči, medicinski čudež glede na izpovedbe ostalih prič in medicinsko dokumentacijo, v kateri je bilo že v letu 1999 zabeleženo pred delirantno stanje. Nadalje trdi, da bi bilo potrebno upoštevati tudi izpovedbo prvega toženca, iz katere izhaja, da je oporočitelj tri tedne pred zapisom oporoke ″pil, kar mu je pač prišlo pod roke″. Meni, da pogodba iz leta 2000 ne dokazuje, da je bil oporočitelj takrat poslovno sposoben, temveč, da 28. 8. 2000 ni bil sposoben niti napisati ter podpisati potrdila o prejemu denarja.

12. Z gornjimi argumenti pritožba ne more omajati pravilnosti napadene ugotovitve, po kateri tožnici nista zmogli dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje namreč svoje dokazne ocene ni oprlo zgolj na dele posameznih dokazov, ki jih izpostavlja pritožba, ampak jih je primerjalo med seboj. Tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazi, združeni v celoto, ne govore v prid utemeljenosti tožbenih trditev, sploh glede na to, da ni kakšnih takšnih relevantnih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da oporočitelj tedaj, ko je napravil oporoko, ni bil oporočno sposoben. Na očitek, da je sodišče ″sledilo le dvema izvedencema″, velja odgovoriti, da se je sodišče prve stopnje za postavitev drugega izvedenca odločilo ravno iz razloga, ker so ugotovitve izvedenca A. A. nasprotovale ugotovitvam izvedenke M. T., angažirane v postopku P 436/2007. Potem, ko je tudi izvedenec B. B. podal mnenje z enakimi zaključki kot izvedenec A. A., zgolj razlikovanje z mnenjem M. T. ne more biti razlog za izvedbo dokaza z drugimi izvedenci (po drugem in tretjem odstavku 254. člena ZPP), še posebej, ker niti stranke kakšnih pobud v tej smeri niso podale.

13. Glede na to, da tožnici oporočiteljeve oporočne nesposobnosti nista dokazali, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo (59. člen Zakona o dedovanju).

14. Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

15. Tožnici nista upravičeni do povrnitve stroškov, ki so jima nastali z vložitvijo pritožbe, saj z njo nista uspeli (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018.