Jedro

Revizijsko sodišče v zvezi z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka najprej pojasnjuje, da je tudi v tem delu revizija dovoljena, čeprav tožnik ob razširitvi tožbe na ta del tožbenega zahtevka ni opredelil ocene vrednosti spora. Omejitev dovoljenosti ratione valoris iz drugega odstavka 367. člena ZPP velja za premoženjske spore, ne pa tudi za spore iz drugih civilnopravnih razmerij. Spor o izključitvi iz članstva lovske družine je prav tak "spor iz drugih civilnopravnih razmerij" v smislu 1. člena ZPP.

Toženki pri izključitvi tožnika iz članstva ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, ker je ravnala v skladu z 58. členom ZVGLD in svojimi internimi pravilniki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka sama krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožniku 17.02.1992 članstvo pri toženki nezakonito prenehalo, zaradi česar mu mora toženka priznati od navedenega datuma dalje vse članske pravice. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo 2.300.000 SIT odškodnine in odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Procesna kršitev je podana, ker ni bil postavljen grafolog, ki bi potrdil, da podpis na povratnici o prejemu odločbe disciplinske komisije ni tožnikov. S tem je bila kršena tožnikova pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Laična ocena sodišča ne more nadomestiti strokovnega znanja izvedenca.

Revizija poudarja, da gre le za posredno grajanje dejanskih ugotovitev, v resnici pa za procesno kršitev, saj bi grafolog pripomogel k drugačnemu dejanskemu stanju. Res je sicer, da je tožnik ponovno prosil za sprejem v članstvo, vendar ta okoliščina ne more spremeniti osnovnega pravila, da morajo biti formalni akti stranki pravilno vročeni. Ker toženka tožniku sklepa ni vročila, ni mogel uresničiti svoje pravice do pravnega sredstva. Vseeno je, ali je bil prisoten na seji disciplinske komisije. Četudi je vedel za ukrep, to ne pomeni, da so bile varovane njegove pravice. Šlo je le za izrek, ta pa je brez obrazložitve nepopoln. Tožnik se tudi ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča o nesklepčnosti ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka.

Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizijsko sodišče v zvezi z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka najprej pojasnjuje, da je tudi v tem delu revizija dovoljena, čeprav tožnik ob razširitvi tožbe na ta del tožbenega zahtevka ni opredelil ocene vrednosti spora. Omejitev dovoljenosti ratione valoris iz drugega odstavka 367. člena ZPP velja za premoženjske spore, ne pa tudi za spore iz drugih civilnopravnih razmerij. Spor o izključitvi iz članstva lovske družine je prav tak "spor iz drugih civilnopravnih razmerij" v smislu 1. člena ZPP (razlogi načelnega pravnega mnenja, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 16.06.1999). Zato je v takih sporih revizija dovoljena ne glede na to, ali stranka oceni in kako oceni vrednost spora (podobno v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 68/2002).

Revizija je torej dovoljena, ni pa utemeljena.

Tožnik je bil član lovske družine, vendar ga je toženka izključila iz članstva z odločbo z dne 17.02.1992, ker je ugotovila, da je kot lovec in njen član storil hujšo disciplinsko kršitev, ko je v avgustu 1991 uplenil srnjaka, si ga prilastil in brez plačila prisvojil. Tožnik se proti tej odločbi ni pritožil in tudi ni uveljavljal takrat še pri sodišču združenega dela predvidenega sodnega varstva. Zaradi istega dejanja je bil tožnik kazensko obsojen. V tej pravdi je zatrjeval, da disciplinske odločbe tožene stranke ni nikoli prejel in da podpis na povratnici ni njegov. Dejanske ugotovitve obeh sodišč pa so drugačne. Na podlagi izvedenih dokazov sta sodišči ocenili, da je tožnik disciplinsko odločbo sprejel in da je podpis na povratnici njegov. Njun dokazni zaključek ne temelji samo na laični primerjavi tožnikovih podpisov s podpisom na povratnici, ampak tudi na drugih ugotovitvah, na tožnikovem obnašanju po izključitvi iz članstva in na njegovih številnih kasnejših prošnjah za ponovno vključitev v članstvo (razlogi sodišča prve stopnje na četrti in peti strani sodbe in razlogi sodišča druge stopnje na drugi strani sodbe).

Ali je tožnik prejel disciplinsko odločbo, je vprašanje dejanske narave. Ker po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenih dejstev, so v tej fazi postopka stranke in revizijsko sodišče vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Zato predstavljajo tožnikove trditve o navedeni okoliščini nedovoljen poskus izpodbijanja dejanske ugotovitve, da je odločbo disciplinske komisije prejel in bil z njeno vsebino tudi seznanjen. Tožnik te svoje trditve sicer opredeljuje kot procesne kršitve, vendar je taka opredelitev nepravilna. Naša procesna ureditev ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. V 8. členu ZPP je opredeljeno načelo proste presoje dokazov, ki je izpeljano še v drugih zakonskih določbah, med njimi tudi v 213. členu ZPP. Sodišče je tisto, ki odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Zmotno je zato revizijsko stališče, da bi sodišče lahko oziroma moralo ugotoviti, ali je tožnik prejel odločbo disciplinske komisije, samo z izvedencem iz grafološke stroke. Na čem temelji dokazna presoja obeh sodišč o tej okoliščini, je revizijsko sodišče že pojasnilo. Nepostavitev izvedenca zato ne predstavlja procesne kršitve.

Zmotna je revizijska opredelitev, da naj bi sodišči zaradi neizvedbe predlaganega dokaza z izvedencem kršili tožnikovo z EKČP (in tudi Ustavo Republike Slovenije) varovano pravico do poštenega sojenja. Kadar se sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepriča o pravno odločilnem dejstvu, je zavrnitev nadaljnjih dokaznih predlogov o tej okoliščini pravilna. V takem primeru mora sicer biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, kar pa je v tej zadevi tudi bila (že navedeni razlogi na določenih straneh sodb obeh sodišč).

Tožnikova trditev, da mu je bila onemogočena vložitev pravnega sredstva proti odločbi disciplinske komisije, je neupoštevna. Temelji namreč na izhodišču, da te odločbe ni prejel, torej na dejstvu, ki je nasprotno dejanski ugotovitvi obeh sodišč.

Neupoštevno je tudi tožnikovo izpodbijanje razlogov pritožbenega sodišča o nesklepčnosti njegovega nedenarnega dela tožbenega zahtevka. Te razloge je pritožbeno sodišče le dodalo ob predhodni potrditvi razlogov prvega sodišča o neutemeljenosti ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka. Dodatni razlogi so pravno odločilni takrat, ko so nepravilni temeljni razlogi, v obravnavani zadevi pa ni tako.

Ker je tožnik svoj tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izključitve iz članstva temeljil na trditvah, da ni sodeloval v disciplinskem postopku in predvsem, da ni prejel disciplinske odločbe, kar se je izkazalo za neresnično, je bila zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Tožnik v reviziji ne obrazloži izpodbijanja zavrnitve pritožbe v zvezi z zavrnitvijo denarnega odškodninskega zahtevka. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče ugotavlja, da sta tudi v tem delu obe sodišči pravilno odločili.

Za obstoj civilnega delikta morajo biti kumulativno podani štirje elementi, eden od njih pa je nedopustnost ravnanja (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Že izostanek samo enega od zahtevanih elementov pomeni, da ni civilnega delikta in zato tudi ne odškodninske odgovornosti. Iz razlogov sodišč prve in druge stopnje izhaja, da toženki pri izključitvi tožnika iz članstva ni mogoče očitati nedopustnosti in tudi ne protipravnosti, ker je ravnala v skladu z 58. členom Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. l. SRS, št. 29/86 do Ur. l. RS, št. 89/99) in svojimi internimi pravilniki.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške. Toženka z navedbami v revizijskem odgovoru ni pripomogla k razjasnitvi zadeve, zato mora svoje revizijske stroške kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).