Jedro

Osnovo za izračun odpravnine predstavlja po 3. odst. 36f. člena ZDR delavčeva povprečna neto plača v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. To izhaja iz zavrnitve predloga Državnega zbora RS za sprejem obvezne razlage citirane določbe ZDR (Poročevalec DZ, št. 13/96), saj je Državni zbor pristal, da se pojem plače iz 3. odst. 36f. člena ZDR v praksi še naprej uporablja v smislu neto plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice V. D., da ji je tožena stranka dolžna izplačati razliko odpravnine v višini 144.315,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2001 dalje do plačila in odškodnino za neizkoriščenih 9 dni letnega dopusta za leto 2001 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2001 do plačila, kot tudi zahtevek tožnice A. K., da ji je tožena stranka dolžna izplačati razliko odpravnine v višini 860.645,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2001 dalje do plačila in odškodnino za neizkoriščenih 17 dni letnega dopusta za leto 2001 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2001 do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Tožečima strankama je naložilo, da sta dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 102.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka V. D. je vložila pritožbo zoper sodbo naslovnega sodišča zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica se pritožuje samo zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njenega zahtevka za plačilo razlike odpravnine do bruto zneska. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Prvostopno sodišče se je pri izreku sodbe, s katero je zavrnilo izplačilo odpravnine v bruto znesku, oprlo na obstoječo sodno prakso z obrazložitvijo, da višina odpravnine po 36f. členu ZDR, ki se upošteva tudi za delavce, ki jim preneha delovno razmerje zaradi finančne reorganizacije po 51. členu ZPPSL, zapade pod obvezno izplačilo davkov in prispevkov. Pritožnici je sicer znano, da je sodišče vezano na veljavno sodno prakso, vendar pa je potrebno pripomniti, da ne poznamo v našem pravnem sistemu precedenčnega prava, ampak, da mora sodišče odločati na podlagi zakona. Res je sicer, da se sodba Vrhovnega sodišča RS opr.št. VIII Ips 270/98 z dne 12.1.1999 nanaša na odpravnino ob upokojitvi, vendar pa je potrebno poudariti, da iz obrazložitve citirane sodbe izhaja, da pomeni pojem osebni dohodek oziroma plača bruto znesek, če v pravni normi ni izrecno določeno drugače. Prav tako pa je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z izplačilom odškodnine za redni letni dopust, ko je ugotovilo, da tožnica ni dokazala vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke v skladu s splošnimi načeli odškodninske odgovornosti. Tožnica je mnenja, da so vsi uveljavljani pritožbeni razlogi podani, zato predlaga ugoditev pritožbi ter povrnitev tudi pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) pa je po uradni dolžnosti pazilo tudi na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene take absolutne bistvene kršitve, je pa na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja.

Ni utemeljena tožničina pritožbena navedba glede zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi bila v tem, da ji sodišče prve stopnje ni prisodilo odpravnine v bruto znesku. Pritožbeno sodišče vztraja na doslej sprejetih stališčih, da predstavlja osnovo za obračun odpravnine po 3. odst. 36f. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) delavčeva povprečna neto plača v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja.

Takšna stališča so sodišča zavzela že v letu 1991 in 1992 (sklep SZD RS, Sp 785/92, z dne 18.6.1992 - Zbirka odločb SZD RS, knjiga IX, str. 104, GV Ljubljana 1993). Tudi na posvetu sodnikov Sodišč združenega dela RS v Lipici dne 19. decembra 1991 je bilo izoblikovano večinsko stališče, da se mora upoštevati neto znesek, saj se od odpravnin ne plačujejo prispevki niti ni odpravnina obdavčena po Zakonu o dohodnini (glej zapisnik s posveta v Lipici dne 19. decembra 1991, str. 8 in 9). Ta stališča so bila potem splošno uveljavljena ter upoštevana v praksi, ne glede na kasnejše opredelitve pojma plače v kolektivnih pogodbah. Upoštevaje takšno osnovo so bile v naslednjih letih na območju RS odpravnine izplačane več tisoč delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi opredelitve za trajni višek. V številnih sporih glede plačila odpravnin se pred delovnimi sodišči zahtevki za obračun višine odpravnine po 3. odst. 36f. člena ZDR na podlagi neto ali bruto plače v kasnejših letih praktično niso več pojavljali, temveč je v teh sporih šlo za druga sporna vprašanja. Da je bila uveljavljena enotna praksa glede neto osnove za obračun tovrstnih odpravnin, je bilo ugotovljeno tudi na posvetovanju sodnikov delovnih sodišč v Ribnem pri Bledu v dnevih od 25. do 26.3.1996, kljub siceršnjim teoretičnim pomislekom do take rešitve (glej Ivan Robnik: Nekatera vprašanja, vezana na izplačilo plač in drugih izplačil, Pravosodni bilten 1-2, Ljubljana 1996, str. 51 in 52).

Ker je bila od uveljavitve ZDR sprejeta sodna praksa, da se upošteva neto plača pri opredelitvi osnove za odpravnino po 3. odst. 36f. člena ZDR, ki določa odpravnino trajno presežnim delavcem, je bil prav z namenom, da bi se taka sodna praksa spremenila, v letu 1995 vložen predlog za sprejem obvezne razlage citirane določbe ZDR (Poročevalec DZ št. 42/95). Po mnenju predlagatelja obvezne razlage izraz "plača" v citiranem členu ni definiran v smislu, ali gre za neto ali bruto kategorijo. Posledica tega pa je bila, da so izvršni organi države prevzeli vlogo razlagalca zakona. Tako so Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za finance in Sodišče združenega dela (primer: Odločba opr.št. Sp 785/92 z dne 18.6.1992) sprejeli stališče, da se trajno presežnim delavcem izplača odpravnina na osnovi delavčeve trimesečne povprečne neto plače. Omenjeno stališče se je uporabljalo tudi v sodni praksi Delovnih in socialnih sodiščih v Republiki Sloveniji. Predlagatelj obvezne razlage je menil, da stališče izvršnih organov države ni pravilno, zlasti še, ker je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 71/93) v 13. členu določil, da se besedi "osebni dohodek" v vseh stavčnih zvezah nadomestita z besedo "plača". Torej le nadomesti, ne pa tudi vsebinsko spremeni. Ker se pod izraz plača razume bruto plača in glede na tako sodno prakso, je predlagatelj predlagal, da Državni zbor RS sprejme obvezno razlago citiranega člena in sicer: "Organizacija oziroma delodajalec je dolžan izplačati delavcu, ki je zaposlen v organizaciji oziroma pri delodajalcu najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovico njegove povprečne BRUTO plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu". Državni zbor predloga za sprejem obvezne razlage 3. odst. 36f. člena ZDR, ki določa odpravnino trajno presežnim delavcem, ni sprejel in je s sklepom predlog zavrnil (Poročevalec DZ, št. 13 z dne 25.4.1996). Razlog za zavrnitev pa je bil v tem, da je sprejeta enotna sodna praksa glede priznavanja neto plače kot osnove za odpravnino. S tem je državni zbor kot pristojni zakonodajni organ pristal, da se pojem plače iz 3. odst. 36f. člena ZDR v praksi še naprej uporablja v smislu neto plače. Tudi v zadnjih letih je pritožbeno sodišče vztrajalo pri takšnem razumevanju pojma plače kot podlage za določitev osnove višine odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka. Med drugim je bilo takšno stališče zastopano tudi v sodbi opr.št. Pdp 1165/98 z dne 20.10.2000 in v sklepu opr.št. Pdp 1723/2000 z dne 15.2.2001. V zvezi z drugimi vrstami odpravnin (odpravnine ob upokojitvi), kakor tudi glede pavšalne odškodnine, je v preteklih letih res prišlo do oblikovanja stališč, da je osnova za izračun višine tovrstnih odpravnin oziroma pavšalnih odškodnin delavčeva bruto plača. Vendar se sodba Vrhovnega sodišča RS opr.št. VIII Ips 142/95 z dne 14.5.1996 - Odločbe delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS, GV Ljubljana 1998, str. 173, ne nanaša na odpravnine po 36f. členu ZDR, ampak na odpravnino ob upokojitvi, ki je pripadala delavcem po 70. členu Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS št. 15/90, s spremembami in dopolnitvami). Tudi odločba Vrhovnega sodišča opr.št. VIII Ips 270/98 z dne 14.1.1999 v zvezi s sodbo VDSS opr.št. Pdp 605/96, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi in v kateri je sodišče zavzelo stališče, da pomeni "osebni dohodek" oziroma "plača" v načelu bruto znesek, ki je seštevek čistega neto osebnega dohodka oziroma plače in zneska akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, ne velja za 36f. člen ZDR, ampak za 44. člen Kolektivne pogodbe za črno in barvastvo metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (KPČBM - Ur.l. RS št. 12/91).

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da odpravnin po 3. odst. 36f. člena ZDR ne gre v celoti izenačevati z drugimi odpravninami in izplačili delavcem, saj so se zaradi njihove specifike (očitno tudi zaradi ustaljenega obračuna na podlagi neto osnove) uveljavljale posebnosti glede teh odpravnin tudi na področju obračunavanja davkov in prispevkov za socialno varnost. Tako je po mnenju pritožbenega sodišča tudi iz tega razloga utemeljeno, da se upošteva v praksi uveljavljeno specifično pojmovanje obračuna odpravnin, ki gredo presežnim delavcem na podlagi neto osnove, ne glede na sicer splošno sprejeti bruto princip pri opredelitvi višine pravic, ki temeljijo na višini plače. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da v dosedanji judikaturi Vrhovnega sodišča RS ni zasledilo judikatov, ki bi izhajali iz bruto plače kot podlage za obračun odpravnine iz 3. odst. 36f. člena ZDR, tako da se je doslej Vrhovno sodišče RS izrecno opredelilo do bruto osnove le pri razsojanju o drugih vrstah odpravnin in o sporih glede drugih izplačil. Ob spremembi stališča, da bi tožnici pripadala pravica do odpravnine v posledici prenehanja delovnega razmerja zaradi insolventnosti delodajalca na podlagi povprečne bruto plače v zadnjih treh mesecih namesto na podlagi povprečne neto plače, bi dejansko prišlo do favoriziranega obravnavanja tožnice in drugih, ki bi za naprej iztoževali odpravnine po taki bruto osnovi, v primerjavi s tisoči delavcev, ki jim je kot presežnim delavcem prenehalo delovno razmerje v zadnjih več kot 10 letih po uveljavitvi novele ZDR iz leta 1991 (Ur.l. RS št. 5/91). Takšna sprememba stališč sodne prakse in pravnih razlag v času, ko se je dosedanja pravna ureditev odpravnin dejansko že iztekla (novi Zakon o delovnih razmerjih - Ur.l. RS št. 42/2002, ki je bil uveljavljen s 1.1.2003, je vprašanje odpravnin dejansko na novo uredil, primerjalno celo na nižji ravni, kot so bile določene do konca leta 2002 na podlagi neto osnove v 3. odst. 36f. člena prej veljavnega ZDR), bi bila zato v nasprotju z načelom pravne države ter enakega obravnavanja in bi pomenila hud poseg v ustavno načelo enakosti pred zakonom (1. in 14. člen Ustave RS), saj bi se delavci, ki bi jim bile odpravnine po 36f. členu ZDR prisojene po ugodnejši bruto osnovi, v razmerju do praktično vseh, ki so jim bile tovrstne odpravnine dosojene in izplačane doslej, neupravičeno znašli v priviligiranem položaju (in obratno). Zato je tožničino pritožbeno zavzemanje za bruto plačo kot osnovo za odmero odpravnine, neutemeljeno.

Prav tako pa je neutemeljena pritožba tožnice glede odločitve, da je sodišče prve stopnjo zmotno razsodilo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo odškodnine za neizkoriščen dopust. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni dokazala vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke v skladu s splošnimi načeli odškodninske odgovornosti. Delodajalec je odškodninsko odgovoren za izplačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega dopusta le, če so podani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za povračilo škode so, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Ker ti elementi v obravnavanem primeru niso podani, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek na izplačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta.

Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker tožnica v pritožbenem postopku ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče odločilo, da trpi sama svoje stroške pritožbe (1. odst. 165. člena ZPP).