Jedro

Organ za BPP je upošteval vse osebne okoliščine tožnika, ki izhajajo iz kazenskega in BPP spisa ter zaključil, da tožnik razume, česa je obdolžen in da je s tem v zvezi že podal zagovor, stanje zadeve pa niti s pravnega niti z dejanskega vidika ni zapleteno. S takšnim zaključkom organa za BPP se glede na vse podatke upravnega spisa sodišče strinja. Tožnik pa v tožbi tudi ni navedel okoliščin, ki bi takšen zaključek omajale. V tožbi ne oporeka zaključku organa za BPP, da razume, česa je obdolžen. Samo dejstvo, da ni pravno izobražen, pa samo po sebi še ne pomeni, da se sam ni sposoben zagovarjati. Tako z izpodbijano odločbo tožniku pravica do obrambe ni bila kršena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Novem mestu je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za BPP, ki jo je vložil 20. 3. 2015 za pravno svetovanje in zastopanje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Krškem II K 16735/2011. Dalje citira določbo prvega in tretjega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in navaja, da je v kazenski zadevi, v zvezi s katero tožnik prosi za BPP, zoper njega po opravljeni preiskavi vložena obtožba zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero je v zakonu predpisana kazen zapora do petih let. Dalje se sklicuje na določbo 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in na določbe 3., 14. in 17. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter poudarja, da se v okviru presoje pravičnosti za dodelitev BPP presoja osebnost obdolženca, teža kaznivega dejanja, obravnavanje pravno ali dejansko zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec zagovornika. Organ ocenjuje, da v kazenski zadevi, na katero se prošnja za BPP nanaša, ne gre za obravnavanje pravno ali dejansko zapletenih vprašanj, ki jih tožnik ne bi zmogel razumeti in se o njih izjaviti. Opravljal je namreč funkcijo direktorja gospodarske družbe in ni razlogov, da ne bi znal sam pojasniti, kakšne so bile finančne razmere oziroma plačilna sposobnost družbe v času sklenitve sporne pogodbe oziroma v kakšnih okoliščinah je bila sklenjena sporna pogodba ter da ne bi mogel sam predlagati glede tega ustreznih dokazov. Glede na številne predhodne obsodbe pa ima tudi že veliko izkušenj s kazenskimi postopki in torej ve, kako potekajo.

Tožnik v tožbi navaja, da sam ni pravno izobražen, zato se ne strinja z ugotovitvijo organa za BPP v izpodbijani odločbi, da se je sam sposoben zagovarjati. Meni, da mu je z izpodbijano odločbo bistveno kršena pravica do obrambe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ za BPP pravilno ugotovil in presodil dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je zaključil, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Krškem II K 16735/2011, glede na prvi v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP, neutemeljena.

Po ustaljeni upravno sodni praksi se pri presoji dodelitve BPP za zastopanje obdolženca v kazenskem postopku obstoj negativnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, da zadeva, za katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, ni očitno nerazumna, ugotavlja, kot izhaja iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, na podlagi ocene, ali prošnja prosilca ni v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Ko gre za kazenski postopek, se namreč razlaga, da to načelo terja vzpostavitev enakosti orožij kot bistveni element pravice do poštenega sojenja. Navedeno oceno, ali bo enakost orožij v postopku zagotovljena le, če bo obdolžencu zagotovljena strokovna obramba z zagovornikom, pa organ za BPP sprejme tako, da upošteva osebnost prosilca kot obdolženca, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika ter morebitne druge okoliščine, ki kažejo, ali bo glede na obdolženčevo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti ter izkušnje obdolženca temu treba zagotoviti obrambo z zagovornikom. Temu, da se morajo pri presoji prošnje za dodelitev BPP prosilcu kot obdolžencu upoštevati navedeni kriteriji, tožnik ne nasprotuje. Ugovarja pa, da jih organ ni pravilno uporabil. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ za BPP v zvezi z upoštevanjem osebnosti tožnika kot obdolženca, vključujoč pri tem njegovo izobrazbo, komunikacijske sposobnosti ter izkušnje, navedel, da je tožnik star 40 let ter da je po poklicu zidar s končano srednjo zidarsko šolo, ki je opravljal funkcijo direktorja gospodarske družbe A. d.o.o., kasneje pa je bil zaposlen tudi kot vodja komerciale v družbi B.. Ugotovil pa je tudi, da je iz izpiska iz kazenske evidence razvidno, da je bil tožnik že sedemkrat obsojen za kazniva dejanja, in sicer dvakrat zaradi kršitve temeljnih pravic delavcev, dvakrat zaradi goljufije, enkrat zaradi poslovne goljufije, enkrat zaradi oškodovanja upnikov in enkrat zaradi zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Na podlagi teh okoliščin je organ za BPP ocenil, da glede na to, da je tožnik opravljal funkcijo direktorja gospodarske družbe, ni razlogov, da ne bi znal sam pojasniti, kakšne so bile finančne razmere oziroma plačilna sposobnost družbe v času sklenitve sporne pogodbe oziroma v kakšnih okoliščinah je bila sklenjena sporna pogodba ter da ne bi mogel sam predlagati glede tega ustreznih dokazov; pri čemer je organ tudi izpostavil, da ima tožnik glede na številne predhodne obsodbe tudi že veliko izkušenj s kazenskimi postopki in torej ve, kako potekajo. Pri tem je upošteval tudi, da temeljna načela kazenskega postopka (načelo iskanja resnice, domneva nedolžnosti ter in dubio pro reo) zagotavljajo pošten postopek.

Glede teže kaznivega dejanja organ za BPP v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je zoper tožnika po opravljeni preiskavi vložena obtožba zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ, za katero je zagrožena kazen zapora do petih let, glede zahtevnosti zadeve iz pravnega in dejanskega vidika pa navaja, da v predmetni kazenski zadevi, na katero se prošnja nanaša, ne gre za obravnavanje pravno ali dejansko zapletenih vprašanj, ki jih tožnik ne bi mogel razumeti in se o njih izjaviti. Tožniku se očita, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je za stranko nastala premoženjska škoda s tem, da je tožnik kot direktor družbe A. d.o.o. dne 28. 5. 2007 sklenil pogodbo z družbo C. d.d., kateri je naročil dobave različnih asfaltnih zmesi iz družbine asfaltne baze in se zavezal, da bo družba A. d.o.o. račune za dobavljene zmesi poravnala v 60 dneh po izstavitvi računa, s čimer je zavedel odgovorne delavce v družbi C. d.d., da je ta med 29. 6. 2007 in 26. 9. 2007 družbi A. d.o.o. omogočila prevzem različnih asfaltnih mas v vrednosti 35.335 EUR, čeprav je vedel, da zaradi prezadolženosti družba A. d.o.o. ne bo mogla v celoti poravnati dobav, zato je predmetne račune družbe C. d.d. z gotovino in kompenzacijami poravnala le v višini 15.635 EUR, s čimer je družbi C. d.d. povzročil za 19.700 EUR škode. Podlaga za sum očitanega kaznivega dejanja so listinski dokazi ter izpovedbe prič in obdolženca samega. Očitek, da se je tožnik v času sklenitve posla z oškodovano družbo C. d.d. zavedal plačilne nesposobnosti družbe A. d.o.o., tožilstvo utemeljuje s tem, da so zoper družbo A. d.o.o. že v letu 2007 potekali številni izvršilni postopki ter s tem, da iz prometa na bančnem računu v kritičnem obdobju izhaja, da družba na računu ni imela omembe vrednih sredstev. Tako s sklicevanjem na določila pisne pogodbe ter na izpovedbe prič tožilstvo dokazuje, da ne držijo navedbe obdolženca (tožnika) v zagovoru, da je bilo dogovorjeno, da bodo terjatve poplačane s kompenzacijami. V obtožbi tožilstvo predlaga zaslišanje prič ter branje listinskih dokazov v spisu.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da tožnik ni pravno izobražen, zaradi česar se ne strinja z zaključkom organa za BPP v izpodbijani odločbi, da se je sposoben zagovarjati sam, sodišče pojasnjuje, da je organ za BPP upošteval vse osebne okoliščine tožnika, ki izhajajo iz kazenskega in BPP spisa ter zaključil, da tožnik razume, česa je obdolžen in da je s tem v zvezi že podal zagovor, stanje zadeve pa niti s pravnega niti z dejanskega vidika ni zapleteno. S takšnim zaključkom organa za BPP se glede na vse podatke upravnega spisa sodišče strinja. Tožnik pa v tožbi tudi ni navedel okoliščin, ki bi takšen zaključek omajale. V tožbi ne oporeka zaključku organa za BPP, da razume, česa je obdolžen. Samo dejstvo, da ni pravno izobražen, pa samo po sebi še ne pomeni, da se sam ni sposoben zagovarjati. Tako sodišče ugotavlja, da z izpodbijano odločbo tožniku pravica do obrambe ni bila kršena.

Glede na to, da je bilo po vsem zgoraj povedanem v postopku pravilno ugotovljeno, da tožnik objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP ne izpolnjuje, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.