Jedro

Če pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot meni vložnik zahteve, ampak gre za kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ki se jo upošteva v okviru 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe druge stopnje.

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi neprimernosti višine povprečnine, ampak le, če bi bila povprečnina določena zunaj okvirjev, ki so predpisani v 3. odstavku 92. člena ZKP, take kršitve pa v sodbi pritožbenega sodišča ni bilo.

Izrek

Zahteva obs. B.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočnima sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bila obs. B.G. izrečena zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ v ponovljenem postopku pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 1 meseca zapora in preizkusna doba 1 leta.

Zoper sodbi je obsojenec dne 24.6.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker naj bi obstajalo nasprotje med izrekom sodbe prve stopnje in njeno obrazložitvijo, ker sodba druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, obe pa o odločilnih dejstvih navajata drugačno vsebino listin, kot je v resnici. Sodba prve stopnje v izreku trdi, da je obsojenec pištolo nameril v prsi L.P., ki je stal v bližini Z., ta pa je bil tedaj skrit za 12 m oddaljenim parkiranim kombijem, kar pomeni, da sta bila v tem trenutku L.P. in Z. zaklonjena za kombijem. V obrazložitvi pa se trdi, da je bil L.P. ob avtu obsojenca, ko je ta nameril vanj pištolo, medtem ko je bil Z. skrit za kombijem. Sodba druge stopnje o tem nasprotju, čeprav ga je uveljavljala pritožba obsojenca, ni obrazložila svojega stališča. V pritožbi je obsojenec uveljavljal tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni priskrbelo in vpogledalo v knjigo depeš Policijskega oddelka (PO) K. za leto 1993, sodba druge stopnje pa na ta del pritožbe sploh ni odgovorila. S tem je bila kršena tudi pravica obsojenca do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Sodba prve stopnje zmotno navaja, da E.Z.P. ni že pri prvem zaslišanju dne 6.5.1993 povedala, da je videla pištolo v obsojenčevi nočni omarici neposredno potem, ko naj bi storil obravnavano kaznivo dejanje, saj je taka njena izjava razvidna iz zapisnika o tem zaslišanju, katerega fotokopija je priložena zahtevi, in, da se izpovedba I.M. sklada z njegovima delovnima poročila za 11. in 12.3.1993, čeprav to ni res. Sodba druge stopnje zmotno navaja, da je priča E.Z.P. odgovorila, da je opazila obsojenčevo pištolo v njegovi nočni omarici, na vprašanje zagovornika, čeprav je ta odgovor dala na vprašanje obsojenca, kar je razvidno iz že omenjenega zapisnika; na 3. strani zmotno navaja, da je dežurni policist B.K. pri zaslišanju dne 7.7.1995 povedal, da je 11.3.1993 zvečer srečal R.Z. in L.P. ter da sta ta dva ves čas zatrjevala, da sta ta večer prišla na PO K., čeprav iz zapisnika o njihovem zaslišanju izhaja, da je B.K. zanikal, da bi se srečal z oškodovancema, iz zaslišanja R.Z. z dne 15.9.1995 pa, da je na vprašanje obsojenca odgovoril, da se ne spominja, ali je 11.3.1993 prišel na PO K. Na 5. strani sodbe druge stopnje se trdi, da izpovedba priče F.MA. ne potrjuje zagovora, da je L.P. izvažal M.-jev les in da so med njima prijateljski in poslovni odnosi, zaradi katerih naj bi M. krivo izpovedal, saj je iz zapisnika o zaslišanju te priče dne 20.10.1995 vidno, da je trdil, da je M. sekal drva in jih izvažal preko podjetja L.P. Obstajal naj bi tudi precejšen dvom o tem, ali sta oškodovanca podala ovadbo dne 11. ali 12.3.1993 in kakšna je bila vsebina depeše št. 129 o domnevnem kaznivem dejanju obsojenca, ker so o tem nasprotujoče si trditve oškodovancev in I.M., ki so jih tudi spreminjali in policista B.K. ter podatki in sporočila PO K., Policijske postaje S., Uprave za notranje zadeve v Kopru in Ministrstva za notranje zadeve. Povprečnina za pritožbeni postopek je "enormno" previsoka.

Po preteku trimesečnega roka iz 3. odstavka 421. člena ZKP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je obsojenec dne 25.4.1997 in 29.5.1998 poslal še dve dopolnili k svoji zahtevi, obe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je posledica krivih izpovedb obeh oškodovancev in I.M., zaradi česar je zoper njih uvedena preiskava. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker se pretežno ukvarja z vprašanji dejanskega stanja, zatrjevane kršitve zakona pa niso podane.

Zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred njo, vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe.

Zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti uveljavlja napake sodb prve in druge stopnje iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Taka kršitev je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom, če sodba nima razlogov ali niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali če so si razlogi o teh dejstvih v precejšnji meri v nasprotju in, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se o vsebini listin navaja v razlogih sodbe ter med samimi listinami.

Zahteva najprej uveljavlja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe prve stopnje, ker v izreku navaja, da je obsojenec nameril pištolo v prsi L.P., ki je stal v bližini Z., ta pa je bil skrit za kombijem, parkiranim v bližini, v obrazložitvi pa navaja, da je pobegnil s kraja in se skril za kombi le Z., medtem ko naj bi L.P. obstal pri avtu obsojenca. Toda vložnik zahteve ne upošteva, da se v izreku navaja, da je obsojenec najprej naperil pištolo proti "prvo pristopivšemu" Z., ko je ta zbežal in se skril pa še proti L.P., ki je stal v bližini Z. Ugotovitev, da se je za kombi skril le Z., L.P. pa je obstal pri avtu obsojenca, sploh ni sporna, morda bi bilo zaradi večje jasnosti koristno, da bi se v izreku za besedami, "ki je stal v bližini Z." dodalo besedilo "preden je ta zbežal", vendar ta nenatančnost ne pomeni nasprotja med opisom kaznivega dejanja v izreku in obrazložitvi. Obrazložitev le dopolnjuje in določneje opredeljuje premalo natančen opis dejanja v izreku, pa še to v nebistveni podrobnosti.

Sodba druge stopnje naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne obrazlaga stališča o navedbah v pritožbi obsojenca glede nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ter glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Če pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot meni vložnik zahteve, ampak gre za kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ki se jo upošteva v okviru 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe druge stopnje.

Pritožbeno sodišče sicer ni obrazložilo svojega stališča, da izrek sodbe prve stopnje ne nasprotuje njeni obrazložitvi, vendar pa to ni vplivalo na zakonitost njegove odločitve, saj tudi po stališču Vrhovnega sodišča zatrjevano nasprotje ne obstaja, kot je bilo že prej obrazloženo v tej sodbi.

Sodišče druge stopnje je na straneh 2 do 6 svoje sodbe odgovorilo na navedbe v pritožbi obsojenca o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in jih zavrnilo. Izrecno sicer ni zavzelo stališča do dokaznega predloga obsojenca, naj se priskrbi knjigo depeš PO K. za leto 1993, vendar pa opustitev tega dokaza ni vplivala na popolnost ugotovitev o odločilnih dejstvih. Iz te knjige vsebina depeše sploh ni razvidna, zahteva pa tudi ne pove, kakšen vpliv naj bi imela vsebina depeše na zakonitost sodbe, tudi če bi bila znana. Iz fotokopij depeše in pojasnil o njej, katerih verodostojnost obsojenec spodbija, izhaja le to, da je bila poslana Policijski postaji S., medtem ko so bili UNZ Koper, komandir PO K. in dežurni na Policijski postaji v S. o dogodku obveščeni telefonično, ne pa z depešo. Vsekakor je bila UNZ Koper o dogodku še isto noč obveščena, saj ni sporno, da je že naslednje jutro dne 12.3.1993 na PO K. prišel kriminalist s te uprave in "prevzel" zadevo. UNZ Koper je tudi vložila ovadbo zoper obsojenca. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da opustitev obrazložitve v sodbi druge stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga obsojenca, ni vplivala na zakonitost odločitve pritožbenega sodišča. Zmotna je trditev v zahtevi, da je iz zapisnika o prvem zaslišanju priče E.Z.P. razvidno, da je opazila pištolo obsojenca v predalu nočne omarice takoj po obravnavanem kaznivem dejanju. Iz zapisnika o njenem prvem zaslišanju dne 6.5.1993 (listna št. 48) izhaja, da je na izrečno vprašanje, če je kdaj videla pištolo obsojenca, odgovorila, da je nikoli ni videla, da sploh ni vedela, da jo ta ima in da ji nikoli ni povedal, da ima orožje in orožni list. Pri ponovnem zaslišanju in soočenju z obsojencem, ki je bilo opravljeno na predlog namestnice javnega tožilca sicer isti dan, toda šele potem, ko sta bila zaslišana še oba oškodovanca, je na posebno vprašanje obsojenca povedala, da je pištolo videla v njegovem stanovanju v nočni omarici (listna št. 55). Sodba prve stopnje je torej pravilno povzela vsebino zapisnika o prvem zaslišanju priče. V sodbi druge stopnje se sicer zmotno navaja, da je ta priča spremenila izpovedbo v odgovoru na vprašanje zagovornika, čeprav iz zapisnika o njenem zaslišanju izhaja, da je to storila na vprašanje obsojenca, vendar pa nasprotje o tem, kdo ji je postavil vprašanje, ni bistvenega pomena in ni vplivalo na zakonitost odločitve pritožbenega sodišča. Sodba prve stopnje na 12. strani navaja, da je policist I.M. izpovedal, da je oba oškodovanca in B.P. zvečer 11.3.1993 napotil domov potem, ko so mu povedali za kaznivo dejanje obsojenca, naslednje jutro pa sta oškodovanca podpisala zapisnika o ovadbi in da je tak potek stikov med njimi potrjen tudi z delovnima poročiloma tega policista za 11. in 12.3.1993. I.M. je bil zaslišan dne 27.5.1993 (listna št. 64), 1.10.1993 (listna št. 89 do 91) in 15.9.1995 (listna št. 167 do 169). Vsebino njegovih izpovedb o stikih z oškodovancema v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem je sodba prve stopnje pravilno povzela, namreč, da sta ga oškodovanca (in B.P.) že 11.3.1993 zvečer seznanila s kaznivim dejanjem obsojenca, da pa zapisnikov o ustnih ovadbah ni takoj napisal, ampak je oškodovancema naročil, naj se naslednji dan vrneta na PO K., da ju bosta podpisala. Smiselno enaka je tudi vsebina njegovih delovnih poročil (priloga B3 in B4), iz katerih izhaja, da je dne 11.3.1993 "obravnaval zadevo Z. - P. in o tem oddal depešo", naslednji dan pa "na PO govoril z Z.R. in P.L., sprejel od njiju ovadbe, izpolnil obrazce za ovadbo, kompletiral uradne zaznamke in nudil pomoč delavcem UZK". Sodba prve stopnje torej ni napačno ocenila, da se vsebine zapisnikov o zaslišanju I.M. in njegovih delovnih poročil skladajo.

V zahtevi za varstvo zakonitosti se navaja, da sodba druge stopnje ugotavlja, da je imel dežurni policist K. razgovor z oškodovanci že 11.3.1993 zvečer, ker naj bi tako izpovedal dne 7.7.1995, čeprav iz zapisnika o tem zaslišanju ne izhaja taka vsebina.

Iz zapisnika o zaslišanju B.K. (listna št. 166) izhaja, da je ta večer govoril le z B.P., ne pa tudi z oškodovancema L.P. in R.Z., kar sodba druge stopnje na isti strani izrecno navaja, zato je sklep sodišča druge stopnje, da je imel ta policist stike z "oškodovanci" zmoten. Ta pomota pa ni vplivala na zakonitost sodbe druge stopnje, saj nebistvena okoliščina ali je B.K. govoril le z B.P. ali tudi z obema oškodovancema, oziroma, ali je sodba druge stopnje zmotno štela tudi B.P. za oškodovanca, sploh ni pomembna za zakonitost in pravilnost odločitve tega sodišča, saj ni sporno, da K.-ju kaznivega dejanja obsojenca nihče ni naznanil. Sodba druge stopnje sicer navaja, da sta oba oškodovanca ves čas zatrjevala, da sta 11.3.1993 zvečer prišla na PO K., čeprav je iz zapisnika o zaslišanju R.Z. z dne 15.9.1955 (listna št. 163), torej po dveh letih in pol po dogodku razvidno, da je izjavil, da se tega na spominja. Po mnenju Vrhovnega sodišča ta nenatančnost sodbe ni bistvena. Z. je namreč na prejšnjih zaslišanjih dne 6.5. in 1.10.1993 trdil, da je skupaj z L. in B.P. zvečer po dogodku na PO K. iskal policista I.M., kar je bilo potrjeno tudi z izpovedbami drugih prič. Sicer pa ta nenatančnost sodbe ne zadeva bistvenih okoliščin kaznivega dejanja in ni vplivala na njeno zakonitost. Sodba druge stopnje na 5. strani navaja, da "naj bi potrjeval tudi MA., da je podjetje oškodovanca P. izvažalo les v I., kar pa ne potrjuje navedb obdolženca, da je P. izvažal M.-jev les in da gre zaradi tega za takšne prijateljske in poslovne odnose z M. in P., ki bi vplivali na to, da je M. krivo izpovedoval." Ta del sodbe druge stopnje je dvoumen: lahko se ga razume tako kot ga vložnik zahteve, torej da sodba druge stopnje zmotno prevzema vsebino izpovedbe priče F.MA. ali pa tako, da sicer pravilno sprejme njegovo trditev, da je podjetje L.P. izvažalo les I.M., vendar pa to dejstvo ne dokazuje utemeljenosti zagovora, da je M. zaradi prijateljstva in poslovnih stikov z L.P. krivo pričal v škodo obsojenca.

Sodba druge stopnje je na ta način odgovorila na navedbo v pritožbi obsojenca, da sta L.P. in I.M. prikrivala sodišču njuno poslovno sodelovanje in prijateljstvo, zaradi katerega sta si izmislila kaznivo dejanje obsojenca. Toda že sodba prve stopnje na podlagi izpovedbe A.N., posebej pa še F.MA., ugotavlja, da sta bila L.P. in I.M. v dobrih in poslovnih odnosih, vendar pa ni ocenila, da bi ta okoliščina vplivala na verodostojnost njunih izpovedb, ampak je štela, da je življenjsko logično in sprejemljivo, da se je L.P. prav zato hotel pogovoriti z I.M. o kaznivem dejanju obsojenca. Odgovor sodbe druge stopnje je torej v zvezi s tem zaključkom sodišča prve stopnje, ki ga je izpodbijala pritožba obsojenca. Sodišče druge stopnje osebnega razmerja med L.P. in I.M. kot dejanske okoliščine ni moglo ugotoviti drugače kot sodišče prve stopnje, zato je kljub nenatančnosti tega dela sodbe druge stopnje treba izhajati iz njenega stališča v predhodnem stavku, namreč, da si oškodovanca tudi po prepričanju sodišča druge stopnje "grožnje obdolženca s pištolo nista izmislila in dogodek inscenirala in to celo skupaj s policistom M.." V stvari gre torej za nespretno zapisano oceno verodostojnosti obeh prič, ne pa za nasprotje med tem, kar sodba druge stopnje trdi o vsebini zapisnika o zaslišanju F.MA. in samim zapisnikom.

Iz teh razlogov Vrhovno sodišče meni, da niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane napake sodbe prve in druge stopnje v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi v 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obs. B.G. je v zahtevi in obeh dopolnitvah zahteve opozarjal, da je bil obsojen zaradi krivega pričanja oškodovancev in I.M. ter zaradi neresničnih podatkov policije o tem, kdaj sta oškodovanca podala ovadbo, ali je bila o dogodku poslana depeša, komu in kakšna je bila njena vsebina. Za utemeljenost teh trditev je priložil fotokopije sklepov o preiskavi zoper omenjene priče zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe.

Po določbah 427. člena ZKP Vrhovno sodišče razveljavi sodno odločbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi. Odločilna dejstva o kaznivem dejanju obsojenca so bila v rednem postopku ugotovljena na podlagi izpovedb obeh oškodovancev in njegovega zagovora. Nasprotja med njimi in razloge, zaradi katerih sta sodišči prve in druge stopnje o odločilnih dejstvih sprejeli posamezne trditve oškodovancev oziroma obsojenca, so v obeh sodbah podrobno razčlenjeni in ustrezno utemeljeni ter pri odločanju o obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti dvom v smislu 427. člena ZKP ni nastal. Nova dejstva in novi dokazi, na katere se sklicuje obsojenec v svojih dopolnitvah zahteve za varstvo zakonitosti, pa so lahko zakonski razlog za obnovo kazenskega postopka (3. točka 1. odstavka 410. člena ZKP).

Zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti zaradi neprimernosti višine povprečnine, ampak le, če bi bila povprečnina določena zunaj okvirjev, ki so predpisani v 3. odstavku 92. člena ZKP, take kršitve pa v sodbi pritožbenega sodišča ni bilo.