Jedro

Ob nesporni ugotovitvi, da na delu prve nepremičnine stoji objekt – delavnica, na delu pa se nahaja urejeno dvorišče, ter, da je druga nepremičnina v naravi asfaltirana cesta, kar vse je bilo ugotovljeno na ogledu na kraju samem, obravnavanih zemljišč, ni možno vrniti v naravi, ker so pozidana. Pri tem ni pomembno, da je do pozidanosti prišlo šele po letu 1991, saj se po ustaljeni upravnosodni praksi pri odločanju o obliki denacionalizacije upošteva stanje nepremičnine v času vračanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da je pok. upravičenka A.A., s tam navedenimi podatki, upravičena do odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v nominalni vrednosti 513,83 DEM v protivrednosti EUR kot odškodnine za podržavljeno zemljišče: 662 m2 parc. št. 86, k.o. ..., travnik 5, sedaj parc. št. 86/9, k.o. ..., pot v izmeri 560 m2, in parc. št. 86/8, k.o. ..., travnik v izmeri 102 m2 (1. točka izreka), določil zavezanca za izplačilo odškodnine in skrbnika za posebni primer (2. in 3. točka izreka) ter ugotovil, da organ ni zaznamoval stroškov postopka (4. točka izreka). Prvostopni organ je v obrazložitvi uvodoma navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po odločbi drugostopnega organa, št. 490-23/2009/13 z dne 24. 4. 2009, s katero je ta odpravil delno odločbo z dne 9. 12. 2008 glede te parcele v 4. in 5. točki izreka ter vrnil zadevo prvostopnemu organu. Prvostopni organ je nato, sledeč napotilom drugostopnega organa, 10. 6. 2009 opravil ustno obravnavo z ogledom na kraju samem, ki so se je udeležile vse stranke. Na obravnavi je bilo ugotovljeno, da je zemljišče s parc. št. 86/9 kategorizirana občinska javna pot (obvestilo Občine Komenda z dne 1. 6. 2009), ki je asfaltirana. Zemljišče s parc. št. 86/8, ki je v lasti fizične osebe, pa je v naravi delno zazidano – delavnica, delno pa urejeno dvorišče. V poročilu po 65. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je organ povzel ugotovitve ogleda ter ugotovil, da za obe zemljišči obstajajo ovire za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen, glede zemljišča s parc. št. 86/8 pa še pojasnil, da tudi sama tožba na ničnost pogodbe, s katero je sedanji lastnik pridobil to zemljišče, na izid postopka ne more vplivati. V zvezi s pripombami tožnika o prekinitvi postopka do rešitve tožbe v pravdnem postopku ter, da zemljišče leta 1991 ni bilo pozidano, je organ še navedel, da se po ustaljeni upravnosodni praksi upošteva stanje zemljišča v času vračanja. Organ je zato določil odškodnino po Odloku o določanju vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije. Drugostopni organ se je z odločitvijo prvostopnega organa strinjal in z odločbo, št. 490-81/2010/2 z dne 7. 4. 2011, pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik izpodbija odločbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je, da sodišče na podlagi opravljene glavne obravnave in na njej izvedenih dokazov s sodbo odpravi izpodbijano odločbo ter zato, ker to dopušča narava stvari in ker dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, s sodbo samo odloči o stvari, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka, ter podrejeno, da s sodbo odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovni postopek. Navedel je, da je v postopku vseskozi vztrajal pri vračilu v naravi, kar je primarna oblika denacionalizacije, odškodnina se določi le izjemoma. Upravna organa se nista opredelila do vseh navedb tožnika v vlogah do izdaje izpodbijane odločbe. Drugostopni organ je postopal, kot da tožnik določenih navedb ni podal. S takim postopanjem sta bila kršena 23. in 25. člen Ustave RS ter načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, posledično pa je odločba neobrazložena in se je ne da preizkusiti. Organa bi se morala opredeliti do vseh navedb. Tožnik tako spet ne ve, zakaj je organ odločil tako, kot je. Ker tožnik ne pozna vseh razlogov, se ne more učinkovito pritožiti in je poseženo v njegovo pravico do pritožbe. Meni, da niso podane ovire za vračilo v naravi. V času uveljavitve ZDen ovir za vračilo ni bilo. Res je, da je bilo kasneje lastniško stanje spremenjeno – parc. št. 86/8 je bila šele leta 2004 odtujena (B.B. je postal lastnik te nepremičnine šele na podlagi pogodbe z dne 26. 11. 2004). Na parc. št. 86/8 stoji danes stavba v lasti fizične osebe, vendar na podlagi ničnega pravnega posla, na kar bi moral organ paziti po uradni dolžnosti. To ni nepomembno glede na to, da leta 1991 parcela ni bila pozidana. Enako je tudi glede parc. št. 86/9, za katero je B.B. na ogledu izjavil, da je bila pot asfaltirana šele 1994 (torej tudi po uveljavitvi ZDen) in je bila cesta takrat tudi razširjena. Tudi v tem primeru je šlo za nedopustno razpolaganje po uveljavitvi ZDen. To pomeni kršitev 88. člena ZDen. Naknadno vzpostavljena ovira za vrnitev nepremičnin v naravi predstavlja neustaven poseg v pričakovano upravičenje denacionalizacijskih upravičencev in njihovih pravnih naslednikov. Z zavrnitvijo zahteve za vračilo v naravi je bila tožniku kršena ustavna pravica do zasebne lastnine, ki je varovana po 33. členu Ustave RS. Določbe zakonov, uveljavljenih po ZDen, ne morejo poslabšati položaja denacionalizacijskih upravičencev. Med postopkom je tožnik organ večkrat opozoril na ničnost nekaterih pravnih poslov, sklenjenih po uveljavitvi ZDen, vendar organ teh opozoril ni upošteval, čeprav bi moral na to paziti po uradni dolžnosti in postopek prekiniti. Iz navedenih razlogov je odločba nezakonita in nepravilna.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Stranka z interesom Občina Komenda je v odgovoru navedla, da prereka navedbe tožnika, če se z njimi izrecno ne strinja, ter predlagala sodišču, da tožbo zavrne in naloži tožniku povrnitev njenih stroškov postopka. Predlagala je tudi, da sodišče predmetni postopek združi s postopkom, ki se vodi v zadevi I U 919/2011, ker gre za reševanje istega pravnega vprašanja.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba d.d. odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o načinu vračila zemljišč, sedaj označenih s parc. št. 86/9 in 86/8, vse k.o. ….

Po drugem odstavku 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca.

Tudi sodišče se strinja z odločitvijo prvostopnega organa o določitvi odškodnine za ta zemljišča. Ob nesporni ugotovitvi, da na delu parc. št. 86/8 stoji objekt – delavnica v lasti B.B., na delu pa se nahaja urejeno dvorišče, ter, da je parc. št. 86/9 v naravi asfaltirana cesta (kategorizirana kot javna cesta v Občini Komenda z oznako št. 662072 – Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Komenda, Uradni list RS, št. 65/99), kar vse je bilo ugotovljeno na ogledu na kraju samem, ki so se ga udeležile vse stranke postopka, obravnavanih zemljišč, ker so pozidana, ni možno vrniti v naravi. Pri tem ni pomembno, da je do pozidanosti prišlo šele po letu 1991, saj se po ustaljeni upravnosodni praksi pri odločanju o obliki denacionalizacije upošteva stanje nepremičnine v času vračanja in gre za dejansko oviro, ki preprečuje možnost vračanja v naravi. Iz enakega razloga tožnik tudi neutemeljeno ugovarja, da so ovire nastale kot posledica nedopustnega razpolaganja po 88. členu ZDen, saj to ne more spremeniti dejanske situacije, ki izkazuje tovrstno oviro. Razpravljanje o ničnosti pravnih poslov po 88. členu ZDen oziroma tudi morebitna ugodilna odločitev o ničnosti pravnih poslov kot o predhodnem vprašanju tako tudi ne bi omogočila denacionalizacijski upravičenki vrnitev nepremičnine v naravi glede na ugotovljeno dejstvo pozidanosti. S tem pa se ji tudi ne poslabša njen položaj v postopku, saj ne izgubi pravice do denacionalizacije, temveč je še vedno za premoženje, ki ga ni možno vrniti v naravi, upravičena do njegovega vračila v nadomestni obliki. Oba načina vračila premoženja – tj. vračilo v naravi in vračilo v nadomestni obliki – pa sta pravno izenačena. Res je po ZDen uzakonjeno načelo primarnosti vračanja v naravi (2. člen ZDen), vendar pa to ne pomeni, da bi denacionalizacijski upravičenec mogel uveljaviti vrnitev premoženja v naravi vselej, kadar to zahteva. Vprašanje, kdaj se premoženje vrne v naravi in kdaj v nadomestni obliki, tj. v obliki odškodnine, pa določa ta zakon s kogentnimi pravili. S tako odločitvijo organ tako tudi ni neustavno posegel v pričakovano upravičenje denacionalizacijskih upravičencev in kršil 33. člena Ustave RS. Izpodbijana odločba pa tudi ni obremenjena s kršitvijo pravil postopka, saj se je prvostopni organ izčrpno opredelil do vseh pripomb tožnika, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje in relevantne materialnopravne določbe, enako pa je storil tudi drugostopni organ v svoji odločbi. Sodišče zato tudi ne more sprejeti tožnikovega ugovora o kršitvi 23. in 25. člena Ustave RS ter 9. člena ZUP in ga zavrača kot neutemeljenega.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika in stranke z interesom Občine Komenda je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče ni sledilo predlogu stranke z interesom Občine Komenda za združitev predmetnega postopka s postopkom, I U 919/2011, ker v zadevi I U 919/2011 tožnik izpodbija drug upravni akt.