Jedro

Na procesne predpostavke za izdajo zamudne sodbe pazi sodišče po uradni dolžnosti samo. Za to presojo ni nujen kontradiktoren postopek in razpravljanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 1.996.572,34 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2004. V presežku je obrestni del tožbenega zahtevka zavrnilo ter odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 58.950 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo je pravočasno vložil revizijo toženec iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da mu 7. 9. 2004 ni bila vročena tožba. Vročilnice ni podpisal niti ne ve, kdo naj bi jo podpisal. V zvezi s tem naj bi obstajala očitna pomota, ki pa je sodišče druge stopnje ni odpravilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega niso bile podane okoliščine za izdajo zamudne sodbe. Toženec tudi ni prejel obvestila o priporočeni pošiljki niti ni bilo vročanje poskušeno. Toženec je vsakodnevno doma in redno sprejema pošto. V sodbi niso navedeni razlogi v zvezi z zmotnim zaključkom, da mu je bila tožba vročena 7. 9. 2004, kakor tudi ne, da na tožbo ni odgovoril. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je bilo v tej zadevi že pravnomočno odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 2313/2000 z dne 15. 3. 2004. Pritožbeno sodišče nima zakonske podlage, da ugotavlja dejstva z vpogledom v drug spis, če ob tem stranki ne omogoči, da se do tako izvedenih dokazov ali ugotovitev dejstev opredeli. Tako je sodišče druge stopnje storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi ni razlogov, zakaj sodišče ni izvedlo pritožbene obravnave, če je že samo po uradni dolžnosti ugotavljalo dejstvo z vpogledom v drug spis. Terjatve tožeče stranke so v celoti prenehale z izpolnitvijo. Iz knjigovodske evidence SPL Ljubljana izhaja, da je toženec poravnal vse stroške iz naslova najemnine in obratovalnih stroškov. Tožba ni sklepčna, ker tožeča stranka ni podala navedb in predložila dokazov, da je zemljiškoknjižna lastnica stanovanja. Iz zemljiškoknjižnega izpiska tudi ne izhaja, da je lastnica "Občina ...". Ta javnopravna oseba zdaj ne obstaja, šlo pa je za državni organ, katerega pravni naslednik je Republika Slovenija, ne pa tožeča stranka. Nekdanja Občina ... je bila po svojih funkcijah in delovanju državni organ v strukturi takratne organizacije oblasti ter je v današnjih razmerah njen pravni naslednik le Republika Slovenija. Tožeča stranka je nastala šele leta 1994 na podlagi Zakona o lokalni samoupravi in Zakona o ustanovitvi občin oziroma mestnih občin z učinkom ex nunc. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja tudi, da so bile nepremičnine podržavljene. V zvezi s tem je v teku denacionalizacijski postopek. Toženec ima status najemnika v denacionaliziranem stanovanju, pri čemer je najemno razmerje sklenjeno za nedoločen čas z neprofitno najemnino. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kako je bila toženi stranki izračunana uporabnina glede na to, da toženec plačuje redno neprofitno najemnino kot najemnik denacionaliziranega stanovanja in sodbe tako ni mogoče preizkusiti po višini. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), glede na sprejet sistem alternativne litiskontestacije (da se toženčeva pasivnost po vročitvi tožbe ocenjuje kot priznavanje tožnikovih dejanskih navedb) pa se iz tega razloga zamudne sodbe ne more izpodbijati niti s pritožbo (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zato pritožbeno sodišče upravičeno ni odgovarjalo na tiste pritožbene trditve, ki posegajo v dejansko stanje (da je toženec v stanovanju na podlagi najemne pogodbe in da svoje obveznosti redno izpolnjuje) in nanje ne odgovarja niti revizijsko sodišče. 7. Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon (318. člen ZPP). Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Vročanje je procesno dejanje sodišča, katerega glavni namen je zagotavljanje načela kontradiktornosti, saj se z vročitvijo pisanj stranke seznanjajo s procesnimi dejanji nasprotnika, potekom postopka in procesnimi dejanji sodišča. Že sodišče druge stopnje je tožencu pojasnilo, da je bila tožencu tožba vročena s fikcijo. V spisu je vrnjena pošiljka, naslovljena na toženca, z obvestili, kakršna so mu bila puščena v hišnem predalčniku. Sodišče druge stopnje je na podlagi teh obvestil, ki vzpostavljajo domnevo o resničnosti tistega, kar je v njih potrjeno (prvi odstavek 224. člena ZPP), ugotovilo drugačen datum vročitve tožbe kot sodišče prve stopnje in to tudi obrazložilo, zato je neutemeljen očitek revizije, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je v pritožnem postopku pravilnost vročitve tožbe izpodbijal zgolj s trditvijo, da mu tožba ni bila vročena, ker vročilnice ni podpisal in šele v reviziji je navedel, da je vsakodnevno doma in redno sprejema pošto ter da obvestil o prispeli sodni pošiljki ni prejel. Takšna njegova trditev ne more biti upoštevna že zato, ker tega ni trdil v pritožbi in se zato pritožbenemu sodišču s tem vprašanjem ni bilo treba ukvarjati, sicer pa trditev ostaja zgolj pavšalna. Očitek revizije, da v sodbi niso navedeni razlogi o tem, da na tožbo ni odgovoril, pa je povsem nelogičen, saj je izdaja zamudne sodbe ravno posledica opustitve tega procesnega dejanja toženca.

8. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče druge stopnje po mnenju toženca storilo zato, ker je samo ugotavljalo dejstva z vpogledom v drug spis. Sodišče druge stopnje je res pregledalo drug spis, na katerega se je v pritožbi skliceval toženec, vendar ne zaradi ugotavljanja odločilnih dejstev (v primeru, ko sodišče izda zamudno sodbo, teh sploh ne ugotavlja, temveč šteje v tožbi navedena dejstva za priznana), pač pa zaradi presoje obstoja procesnih predpostavk. Toženec je namreč v pritožbi trdil, da je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno, kar predstavlja negativno procesno predpostavko (drugi odstavek 319. člena ZPP). Na procesne predpostavke pazi sodišče po uradni dolžnosti samo. Čeprav lahko tudi stranke opozarjajo na (ne)obstoj procesnih predpostavk, pa za to presojo ni nujen kontradiktoren postopek in razpravljanje. Sodišče o obstoju procesnih predpostavk odloča že v fazi predhodnega preizkusa tožbe in že v tej fazi (torej brez razpisa naroka in izjavljanja strank) o njih lahko tudi odloča (274. člen ZPP). Na večino procesnih predpostavk sodišče pazi ves čas postopka, zato je moralo sodišče druge stopnje na toženčevo pritožbeno opozorilo preveriti, ali je bilo o stvari - o identičnem tožbenem zahtevku - že odločeno. Sodišče druge stopnje torej z vpogledom v drug spis ni ugotavljalo dejstev, na katerih temelji tožbeni zahtevek, pravilno pa je presodilo, da je bilo v zadevi, ki jo navaja toženec v pritožbi, odločeno o drugačnem zahtevku, obenem pa je tožencu tudi pojasnilo (na koncu pete in začetku šeste strani), zakaj ni izvedlo pritožbene obravnave.

9. Toženec zmotno meni, da je tožba nesklepčna, ker tožeča stranka ni podala navedb in ni predložila dokazov, da je lastnica stanovanja. Kot mu je pojasnilo že sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, je tožeča stranka v tožbi navedla, da je lastnica stanovanja, ki ga uporablja toženec (navedbe pod I.), kar za sklepčnost tožbe zadošča. Prav tako je pravilno pojasnilo, da predloženi dokaz o lastništvu tožeče stranke ni v nasprotju z dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek, ali z dejstvi, ki so splošno znana, in kar bi bila sicer ovira za izdajo zamudne sodbe (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Sicer pa je nepravilno stališče toženca o pravnem nasledstvu nekdanjih občin. Od nekdanjih občin kot družbenopolitičnih skupnosti so se namreč na državo prenesle le tiste funkcije, ki so pomenile izvajanje državnih funkcij (5. člen Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS, Zakon o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31. 12. 1994 opravljali organi občin) in v tem obsegu je pravni naslednik nekdanjih občin država. Pri lastninski pravici na stanovanju in izvajanju upravičenj iz te pravice ne gre za takšne funkcije. Zato so pravni naslednik bivših občin v tem obsegu nove oziroma sedanje občine. Za odločitev pa ni pomembno, ali je morda glede stanovanja, katerega lastnica je tožeča stranka, v teku denacionalizacijski postopek.

10. Tožeča stranka je v tožbi navedla posamezne mesečne zneske uporabnine za stanovanje, kar prav tako zadošča za presojo sklepčnosti tožbe in torej ni utemeljen očitek, da ni mogoč preizkus višine uporabnine.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je vložena in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene stroške revizije.