Jedro

Ker iz izpodbijanega sklepa, podatkov upravnega spisa in niti iz stroškovnika tožnika ni razvidna vrednost spornega predmeta za individualni delovni spor, v katerem je tožnik zastopal upravičenko do brezplačne pravne pomoči, preizkus zakonitosti sklepa o odmeri stroškov tožniku, ni mogoč.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Delovnega sodišča v Kopru, Služba za brezplačno pravno pomoč opr. št. Bpp 76/2009-6 z dne 16.8.2010, odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 420,00 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe do tedaj brez obresti po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Delovno sodišče v Kopru za nudenje brezplačne pravne pomoči prosilcu, na podlagi napotnice Bpp 76/2009 z dne 30.12.2009, priznalo in odmerilo tožniku kot odvetniku, nagrado v višini 198,00 EUR (1. točka izreka) in odločilo, da se bo izplačilo zneska opravilo na TRR odvetnika (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik po opravljeni storitvi v delovnem sporu zoper delodajalca zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vrnil sodišču napotnico s stroškovnikom, v katerem je prijavil stroške postopka v višini 145,00 EUR, za narok v višini 145,00 EUR, pavšalne stroške 20,00 EUR in 20% DDV. V skladu s poglavjem 3 tarifnega dela zakona, mu je na podlagi Zakona o odvetniški tarifi priznalo priglašene stroške delno in sicer 145,00 EUR za postopek, pavšalne stroške 20,00 EUR in 20% DDV.

Tožnik v tožbi navaja, da so stroški, na katerih povrnitev se zahteva nanaša, nastali v postopku, ki se je vodil pred Delovnim sodiščem v Kopru, z vložitvijo pripravljalne vloge dne 6.2.2010 in z udeležbo na poravnalnem naroku dne 15.2.2010. Toženi stranki očita, da ga je zato, ker mu v nasprotju z zakonom ni priznala nagrade za poravnalni narok, prikrajšala. Zatrjuje, da 3. poglavje, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi določa le višino nagrade za izvensodne storitve. Zakon pa določa, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih h končanju ali preprečitvi sodnega postopka. Ker se po 179. členu Zakona o pravdnem postopku, postopek začne s tožbo, ta pa je bila vložena 29.9.2009, dejanj tožnika ni mogoče obravnavati kot dejanja izvensodnih storitev, ampak kot dejanja v okviru rednega sodnega postopka. Za dejanja v rednem sodnem postopku pa se uporablja 3. del Tarifnega dela Zakona o odvetniški tarifi. Sodišču predlaga, da mu za nudenje brezplačne pravne pomoči prosilcu na podlagi napotnice Bpp 76/2009 z dne 30.12.2009 prizna in odmeri nagrado v višini 372,00 EUR in naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja okoliščine v zvezi z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči prosilki v zadevi Bpp 76/2009. Zatrjuje, da je bila prosilki dodeljena brezplačna pravna pomoč le zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa zaradi plačila prejemkov iz delovnega razmerja, ki presegajo obseg odobrene pomoči. Zato meni, da tožnik ni upravičen do nagrade za razširitev tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 6.2.2010 in na poravnalnem naroku dne 15.2.2010, ki ga uveljavlja iz naslova kilometrine in odškodnine za postopek. Glede na navedeno tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi podani po prejemu odgovora na tožbo navaja, da tožena stranka s podanimi navedbami ni pojasnila zakaj tožniku ni bila priznana nagrada opredeljena v stroškovniku. Nepojasnjena ostaja tudi trditev tožene stranke, da je bil obseg brezplačne pravne pomoči z zahtevkom za plačilo prejemkov prekoračen. Tožbeni zahtevek, ki ga postavi delavec zaradi ugotavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi logično namreč zajema tudi plačilo vseh prejemkov v zvezi z delom, kot če bi delavec delal. Zato tožnik vztraja pri trditvah postavljenih v tožbi.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pri svoji odločitvi nepravilno uporabila materialno pravo. Način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora naročnik storitve plačati odvetniku, določa Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 in 35/09 – ZOdvT).

Iz izpodbijanega sklepa in niti iz podatkov v predloženem spisu ni razvidna niti vrednost spornega predmeta za delovni spor, v katerem je tožnik na podlagi napotnice Bpp 76/2009 z dne 31.12.2009 zastopal upravičenko v individualnem delovnem sporu, ki je bil že pred tem začet s tožbo vloženo po drugem odvetniku in ne tožniku. Podatka o vrednosti spornega predmeta pa ni mogoče ugotoviti niti iz stroškovnika tožnika, saj ob prijavljenih stroških ni navedel tarifne številke, v katero naj bi prijavljena storitev spadala.

Za določitev vrednosti spornega predmeta za zadevo, v kateri uveljavlja tožnik stroške, je po določbi 1. odstavka 21. člena ZOdvT treba uporabiti 2. odstavek 24. člena istega zakona, za nagrado pa 12. člen ali, če vrednost presega 3.000,00, njegov 36. člen. Za odločanje o nagradi, do katere je upravičen odvetnik v postopku na prvi stopnji, je treba po ugotovitvi vrednosti spornega predmeta upoštevati 3. del TARIFE tako glede nagrade za postopek kot tudi nagrade za narok. Pri presoji obsega upravičenosti do nagrade pa je potrebno upoštevati tudi 1. odstavek 35. člena (obseg upravičenosti do nagrad), kot tudi 1. odstavek 36. člena ZOdvT (nagrade glede na vrednost predmeta, ki se izplačajo iz državnega proračuna).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja navedenega v izpodbijanem sklepu, preizkus njegove zakonitosti ni mogoč. Zmotno pa je tudi stališče tožnika, ki meni, da bi mu morali biti priznani vsi stroški priglašeni v stroškovniku. V zvezi s tem sodišče poudarja, da tožnik stroškov doslej ni specificiral z navedbo vseh podatkov določenih v 2. odstavku 11. člena ZOdvT. Med drugim ni navedel niti številke iz Tarife in niti vrednosti predmeta. Brez teh podatkov, ki so podlaga za obseg nagrade, pa tudi ni podlage za odmero nagrade tožniku v višini 372,00 EUR.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 2. in 4. točki 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) ter je zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora v ponovnem postopku postopati po 4. odstavku 64. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07) povečane za 20% DDV.