Jedro

Pogodba, s katero se stranka zaveže neodplačno (brez pravice do plačila) opraviti določen posel, nima značilnosti podjemne pogodbe, zato zaključek sodišča o obstoju dveh podjemnih pogodb ni pravilen.

V skladu z določilom 1. odstavka 111. člena OZ sta stranki v primeru razveze pogodbe prosti svojih obveznosti. S prenehanjem pogodbe je pravna podlaga za pridobitev toženčeve koristi (plačila) tako odpadla, zato je utemeljen tožničin zahtevek na vračilo tožencu plačanega zneska za delo po podjemni pogodbi ter stroške upravne takse, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.713,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2011; v III. točki izreka pa tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 792,74 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe in odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka VL 184456/2011 s 5. 12. 2011 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je od toženca zahtevala plačilo 12.636,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice 7.500,00 EUR od 9. 11. 2011, od glavnice 5.136,00 od poteka paricijskega roka ter izvršilne stroške v znesku 161,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti 985,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, predvidenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Meni, da je sodišče prve stopnje je zmotno in protispisno povzelo dejansko stanje in zaključilo, da sta stranki sklenili dve podjemni pogodbi. Med strankama nikoli ni bilo sporno, da je tožnica naročila sestavo dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo nove stanovanjske hiše, pri čemer sploh ni pomembno, ali je investitorka na podlagi iste dokumentacije dvakrat vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja ali samo enkrat. Ker tožnica gradbenega dovoljenja ni dobila, je napačna ocena sodišča, da je toženec z izročitvijo PGD in PZI dokumentacije pravilno izpolnil podjemno pogodbo. Cilj tožnice je bil pridobiti gradbeno dovoljenje. Ni ga pridobila zato, ker PGD dokumentacija ni bila izdelana v skladu s pravilnikom o projektni dokumentaciji. Toženec kljub naknadnemu roku za popravo in dopolnitev napak ni odpravil. Dokumentacije ni popravil niti v času razpisanega naroka, ki bi se ga moral udeležiti skupaj s tožnico, a se ga ni. Tudi popravki dokumentacije s 1. 7. 2011 so bili izdelani nepravilno in v nasprotju s Pravilnikom za izdelavo dokumentacije. Tožnica je PGD dokumentacijo ponovno vložila na UE (18. 5. 2011) šele, ko ji je toženec potrdil, da je PGD dokumentacija v redu. Ko jo je UE pozvala na popravo, je takoj dala možnost tožencu popraviti dokumentacijo, česar pa ni storil. Poleg tega na narok, o katerem ga je obvestila, ni pristopil. Zato ne drži ugotovitev sodišča, da tožnica ni dala tožencu dodatnega roka za odpravo napak. Dolžnost odgovornega projektanta je, da sodeluje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, če gre za zadeve in pojasnila iz njegove sfere odgovornosti. V tej luči je treba presojati toženčev izostanek z naroka v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ker je tožnica tožencu dala možnost za odpravo napak, česar ni storil, je upravičeno odstopila od podjemne pogodbe. Kondikcijski in odškodninski zahtevek sta zato utemeljena.

3. Toženec na vročeno pritožbo tožnice ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki leta 2009 sklenili podjemno pogodbo, s katero se je toženec zavezal za tožnico izdelati dokumentacijo PGD in PZI zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja. Toženec je navedeno dokumentacijo izdelal in jo oktobra 2010 izročil tožnici. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dvakrat vložila zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja, in sicer prvič oktobra 2010. Takrat je bila njena zahteva zavrnjena, ker ob vložitvi zahteve še ni pridobila dokazila o lastništvu ene izmed parcel. Postopek pridobitve lastninske pravice za tožnico je vodil toženec. Ob ponovni vložitvi zahteve za pridobitev gradbenega dovoljenja 18. 5. 2011 (po pridobitvi lastninske pravice) je UE K. tožnico z dopisom s 13. 6. 2011 pozvala na dopolnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Da je bil toženec z dopisom, pozivom na dopolnitev dokumentacije seznanjen, ter da je brezplačno opravil popravke dokumentacije, med strankama ni bilo sporno.

6. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama na podlagi poziva za popravo dokumentacije (zaradi spremembe prostorskega akta Občine Š.) sklenjena nova podjemna pogodba, kot pravilno opozarja pritožba, zmoten. Na to, da je bila med strankama sklenjena zgolj ena podjemna pogodba kaže predvsem dejstvo, da toženec za izdelavo popravljene dokumentacije ni zahteval plačila, saj je popravke opravil brezplačno. Pogodba, s katero se stranka zaveže neodplačno (brez pravice do plačila) opraviti določen posel, pa nima značilnosti podjemne pogodbe(1), zato zaključek sodišča o obstoju dveh podjemnih pogodb ni pravilen.

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da so bile napake dokumentacije odpravljive, kar priznava tudi sam toženec, z navedbo, da napake niso bile take, da se jih ne bi dalo popraviti v enem tednu (list. št. 62). V skladu z določilom prvega odstavka 637. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika, da ima izvršeno delo neko napako, od njega zahteva, da mu napako odpravi in mu za to določi primeren rok (drugi odstavek 637. člena OZ). Če ima izvršeni posel napako, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno, oziroma če posel ni izvršen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, je naročnik dolžan dovoliti podjemniku, da napako odpravi. Kot izhaja iz ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje, kar med strankama ni sporno, je tožnica toženca pozvala, naj dopolni dokumentacijo v skladu s pozivom UE s 13. 6. 2011. Toženec je dokumentacijo popravil, kljub temu je UE tožnico pozvala na narok v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, o čemer je tožnica toženca kot projektanta obvestila. Da je bil toženec z narokom v upravnem postopku seznanjen, med strankama ni sporno, toženec pa se naroka ni udeležil. Na navedenem naroku je tožnica, ko so ji bile s strani referentke predočene napake in pomanjkljivosti dokumentacije, zahtevek za pridobitev gradbenega dovoljenja umaknila. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica toženca o napakah obvestila, posredovala mu je zahtevek za dopolnitev in ga pozvala, naj se udeleži naroka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, je, kot pravilno opozarja pritožba, materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica tožencu ni omogočila odprave napak.

8. V skladu z določilom 106. člena OZ pa lahko upnik, če je očitno, da dolžnik svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo opravil, od pogodbe odstopi. S tem, ko se toženec naroka 12. 9. 2011 ni udeležil, brez utemeljitve svoje odsotnosti oz. obvestila tožnice, pa je tudi sicer postalo jasno, da svoje obveznosti niti v morebitnem še dodatnem roku za odpravo napak ne bo odpravil. Zato je tožnica upravičeno odstopila od podjemne pogodbe, s čimer je toženca po opravljenem naroku tudi seznanila.

9. V skladu z določilom prvega odstavka 111. člena OZ sta stranki v primeru razveze pogodbe prosti svojih obveznosti. S prenehanjem pogodbe je pravna podlaga za pridobitev toženčeve koristi (plačila) tako odpadla, zato je utemeljen tožničin zahtevek na vračilo tožencu plačanega zneska 6.675,00 EUR za delo po podjemni pogodbi ter stroške upravne takse v višini 38,74 EUR, skupaj zneska 6.713,74 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2011. 10. Neutemeljen pa je tožničin zahtevek iz naslova povračila škode zaradi odstopa od pogodbe (peti odstavek 639. člena OZ) v znesku 5.136,00 EUR, saj navedeni znesek predstavlja znesek, ki ga je tožnica plačala drugemu projektantu zaradi izdelave, kot trdi (list. št. 49), povsem nove PGD dokumentacije, in ne gre za popravo obstoječe že izdelane dokumentacije, do katerih bi bila sicer upravičena (639. člen OZ). Prav tako ni utemeljen zahtevek tožnice na plačilo odvetniških stroškov zaradi odstopa od podjemne pogodbe v znesku 786,26 EUR, ki ga kot refleksno škodo uveljavlja tožnica, saj navedeni znesek ne predstavlja zneska, potrebnega za odpravo napak.

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (637. člen OZ v zvezi s 106. členom OZ) je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in je toženca obvezalo na plačilo 6.713,74 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2011 (peta alineja 358. člena ZPP) in posledično v stroškovni odločitvi v III. točki izreka (glej 10. točko obrazložitve). V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pritožnica je delno uspela s pritožbo, in sicer tako, da je z zahtevkom po višini uspela s 6.713,74 EUR, propadla pa z zneskom 5.922,26 EUR. Sprememba sodbe je v skladu z določilom 165. člena ZPP terjala tudi ponovno odločanje o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Po spremembi sodbe uspeh tožnice znaša 53%, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

13. Glede pritožbenih stroškov pa je tožnica ob upoštevanju uspeha v pritožbenem postopku upravičena do povrnitve stroškov od zneska, s katerim je uspela, in sicer zneska 6.713,74 EUR. Nagrada za sestavo pritožbe (pcto. 6.713,74 EUR) tako znaša 388,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), materialni izdatki 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22% DDV znaša 498,74 EUR. Stroški sodne takse (glede na pcto. 6.713,74 EUR) pa znašajo 294,00 EUR. Glede na uspeh v pritožbenem postopku je tako toženec dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 792,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka. Nagrado in stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z določili Zakona o Odvetniški tarifi, ki se v skladu z določilom prehodne in končne določbe 20. člena Odvetniške tarife uporablja za odločitev o odmeri odvetniških stroškov in Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Op. št. (1): N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3, knjiga, stran 730