Jedro

Obsojeni je naslovnik naloge, da uskladi obveznosti iz rednega dela z delom v splošno korist, kar res terja večji angažma, vendar upravičeno: delo v splošno korist ne pomeni odpustka izrečene zaporne kazni za storjeno kaznivo dejanje, pač pa le njegov za obsojenca ugodnejši nadomestek, katerega pa mora obsojeni, z resnim pristopom, tudi na račun večjih lastnih aktivnosti, šele upravičiti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom pod točko I prošnjo obsojenega A. A. za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist zavrnilo kot neutemeljeno in pod točko II odločilo, da se obsojenemu A. A. s pravnomočno in izvršljivo sodbo izrečena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora izvrši v celoti.

2.Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo obsojeni sam brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter brez navedbe pritožbenega predloga, smiselno pa s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovi prošnji za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist ugodi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne prošnja obsojenca za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist in da se izrečena zaporna kazen enega leta in šestih mesecev izvrši v celoti, dejansko pravilna.

5.Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ki je, ob citiranju ustrezne sodne prakse, pravilno ugotovilo, da je za odločitev o predlogu za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist ter za odločitev o tem, ali se zaradi neoprave dela v splošno korist pravnomočno izrečena kazen izvrši v celoti, ključno odgovoriti na vprašanje, ali delo v splošno korist ni bilo izvršeno zaradi opravičljivih razlogov na strani obsojenca, ali pa je neopravo dela v splošno korist pripisati obsojenčevi krivdi, hkrati pa tudi, v katerih primerih odvzem prostosti oziroma prestajanje pripora predstavlja opravičljivo okoliščino, kdaj pa je navedeno treba pripisati krivdi obsojenca.

6.Korektno je nato povzelo časovnico dogajanja v zvezi z (ne)odzivnostjo obsojenca na vabila probacijske enote in izvajalske organizacije ter upravičeno zaključilo, da je obsojeni s svojim ravnanjem, ko se večkrat ni zglasil na pozive probacijske enote, svojo odsotnost opravičeval z zmoto, izgubo listka z napisanim terminom oziroma drugimi obveznostmi, nenazadnje že po podpisani pogodbi z DSO ni izpolnil svoje obveznosti v zvezi z varstvom pri delu in opravo zdravniškega pregleda, zaradi česar je tudi prišlo do odpovedi sodelovanja s strani izvajalske organizacije, ni pa se po nasvetu probacijske enote v zvezi z uživanjem alkohola niti zglasil v Društvu B., izkazal popolno nekritičnost do pravnomočne in izvršljive sodbe, s katero mu je bila že dana možnost, da izrečeno zaporno kazen enega leta in šest mesecev prestane na alternativen način, v obliki dela v splošno korist. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da takšen način ravnanja obsojenca izkazuje njegov povsem neresen odnos do jasno postavljenih zahtev po pravnomočni in izvršljivi sodbi, s katero mu je sodišče prve stopnje že izkazalo določeno stopnjo zaupanja, ki pa ga ni upravičil iz krivdnih razlogov na svoji strani, in to že do odvzema prostosti v decembru 2023.

7.Pritožbene navedbe, da se je obsojeni večinoma odzival na pozive in prihajal na razgovore, sicer pa je svoj izostanek, do katerega je prihajalo v posledici rednega dela, vedno opravičil in nadomestil, na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje ne morejo vplivati. Glede na frekvenco izostankov pritožniku ni mogoče pritrditi, da se je večinoma odzival na pozive in vabila, zavrniti pa je treba tudi njegovo pojasnilo, da se zaradi rednega dela ni utegnil posvetiti obveznostim iz dela v splošno korist, saj je večje število izostankov z njegove strani naknadno opravičeno z neresnimi izgovori (izguba listkov, pomota v datumu); v kolikor bi redno delo v posamičnih primerih preprečevalo odzivanje obsojenca na vabila in pozive, je na mestu ugotovitev, da bi, v kolikor bi do obveznosti iz alternativnega prestajanja zaporne kazni redno in odgovorno pristopil, svoj izostanek vnaprej opravičil, pa se to ni zgodilo. Sodišče druge stopnje zavrača tudi obsojenčevo pritožbeno stališče v zvezi z naravo težav glede uživanja alkohola in pojasnjuje, da svetovanje probacijske enote predstavlja za obsojenca usmeritev, katero je dolžan upoštevati in spoštovati, zato je tudi njegovo pasivnost v zvezi z društvom B. sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri svoji odločitvi, da se predlog za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist zavrne kot neutemeljen in se izrečena zaporna kazen izvrši v celoti.

8.Utemeljeno je sodišče prve stopnje opisano neaktivnost obsojenca v zvezi z njegovimi obveznostmi, ki se nanašajo na delo v splošno korist, povezalo s pravilno ugotovitvijo, da naj bi obsojeni storil novo kaznivo dejanje po tem, ko je bil že seznanjen s pravnomočno in izvršljivo sodbo o alternativnem prestajanju izrečene zaporne kazni na način dela v splošno korist, ter zato upravičeno priporni status pripisalo njegovi krivdi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je s tem, ko naj bi v dneh od 14. 12. 2023 do 18. 12. 2023 storil kaznivo dejanje, zaradi katerega naj bi se znašel v priporu, kar je bilo vse po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, s katero mu je bila izrečena zaporna kazen in le-ta nadomeščena z delom v splošno korist, izkazal take okoliščine na svoji strani, ki terjajo odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, posebej upoštevaje, da do trenutka nastopa pripora ni izvršil niti ene ure dela v splošno korist. Pritožbena trditev, da v zvezi z novim kaznivim dejanjem še ni izrečena pravnomočna obsodilna sodba, sicer drži, vendar pa navedena okoliščina, glede na restriktivne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za vzdrževanje pripornega statusa, za presojo pravilnosti prvostopenjske odločitve ni ključna.

9.Neutemeljeno je pritožbeno razlogovanje, da bi sodišče prve stopnje že pred nastopom pripora sprejelo izpodbijano odločitev, v kolikor bi ocenilo, da je njegov odnos v razmerju do nalog in obveznosti znotraj dela v splošno korist takega pomena in teže, da je na mestu le efektivno prestajanje izrečene zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je upravičeno upoštevalo tako ravnanje obsojenca v razmerju do probacijske enote in izvajalske organizacije kot tudi njegov priporni status v posledici domnevno storjenega novega kaznivega dejanja po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe o alternativni nadomestitvi izrečene zaporne kazni ter utemeljeno ugotovilo, da so podani pogoji za napadeno odločitev.

10.Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da alternativni način prestajanja izrečene zaporne kazni predstavlja posebno boniteto za obsojenca v primeru, ko so podane dejanske okoliščine, ki kažejo, da bo že na ta način zadoščeno generalnopreventivnemu in specialnopreventivnemu in retributivnemu ter rehabilitacijskemu namenu kaznovanja in implicira določeno stopnjo zaupanja obsojencu, pri čemer redno delo samo po sebi ne opravičuje neoprave dela v splošno korist. Obsojeni je naslovnik naloge, da uskladi obveznosti iz rednega dela z delom v splošno korist, kar res terja večji angažma, vendar upravičeno: delo v splošno korist ne pomeni odpustka izrečene zaporne kazni za storjeno kaznivo dejanje, pač pa le njegov za obsojenca ugodnejši nadomestek, katerega pa mora obsojeni, z resnim pristopom, tudi na račun večjih lastnih aktivnosti, šele upravičiti. Pritožbenih navedb zato sodišče druge stopnje tudi v delu, ki se nanaša na domnevno obsojenčevo zasedenost z rednim delom, ne more sprejeti.

11.Pritožnik izpostavlja negativne posledice efektivnega prestajanja zaporne kazni na njegovo družino (finančni, fizični in psihični primanjkljaj), pri čemer poudarja bolezen svoje partnerke in njeno nezaposlenost. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču v točki 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa in poudarja, da so določene negativne posledice v družinski situaciji obsojenca v primeru, ko ni opravil dela v splošno korist in je sprejeta odločitev o izvršitvi zaporne kazni v zavodu, obžalovanja vredne, vendar realno pričakovana posledica obsojenčeve zavestne odločitve, da do naloženih obveznosti v okviru dela v splošno korist ne bo pristopil s potrebno resnostjo in odgovornostjo.

12.Glede na vse v prvostopenjskem sklepu določno navedene dejanske okoliščine, katere je sodišče prve stopnje razumno ovrednotilo in ocenilo ter pravilno ugotovilo, da je le obsojencu pripisati krivdo za neopravo dela v splošno korist, je sodišče druge stopnje, ob tem, da ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo; pravilno ugotovljenih in razumno ovrednotenih okoliščin ne more pretehtati niti v pritožbi podana obljuba obsojenca, da bi do dela v splošno korist, v kolikor bi bilo njegovi pritožbi ugodeno, (zdaj pa res) resno pristopil.

13.Glede na priporni status in pravnomočno odločitev, da se izrečena daljša enotna kazen izvrši v celoti, je sodišče druge stopnje obsojenca, kljub temu, da z vloženo pritožbo ni uspel, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 86, 86/8, 86/9

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.