Jedro

V obeh revizijah zatrjevano ključno dejstvo, zaradi katerega naj bi bilo letno poročilo nično, to je bistvena podcenitev vrednosti nepremičnega premoženja toženke, ni razlog, ki je pomemben za upnike (in tudi ne dosega javnega interesa), temveč je pomemben ožje, le za delničarje. Zato ni upošteven razlog za ničnost letnega poročila toženke iz prve alineje prvega odstavka 401. člena ZGD-1.

Ko je predmet revizijskega vprašanja zakonsko pravilo blanketne narave, kar druga alineja prvega odstavka 401. člena ZGD-1 je, mora revident konkretno zatrjevati, katero pravno pravilo, na katerega blanketna norma napotuje, je bilo kršeno in zakaj ter kako to vpliva na zakonitost letnega poročila.

Izpolnitev pogojev za izpodbijanje sklepov skupščine ob vložitvi tožbe ne pomeni, da je s tem izpolnjen pravni interes za tožbo, ne glede na okoliščine, do katerih lahko pride med pravdo in ki so upoštevne za položaj delničarja kot imetnika tistih pravic, ki so mu ob vložitvi tožbe dajale upravičenje za vložitev izpodbojne tožbe; kadar so te delnice razveljavljene v drugem sodnem postopku, konkretno v postopku prisilne poravnave, v katerem je bilo izvedeno zmanjšanje osnovnega kapitala na 0 (nič), z razveljavitvijo pa so prenehala tudi materialnopravna upravičenja iz delnic, bi morale tožnice - nekdanje delničarke izkazati pravni interes za nadaljevanje izpodbojne tožbe. Tožnice pravnega interesa za odločanje o izpodbojni tožbi niso izkazale.

Izrek

I.Reviziji se zavrneta.

II.Šesta in osma tožnica morata v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 945,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

Odločitvi in nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe, nato pa v revizijsko pomembnem delu razsodilo tako, da je: (1. točka izreka) zavrnilo primarni zahtevek, da je revidirano letno poročilo toženke za poslovno leto 2013 nično, skupaj z revizorjevim poročilom; (2. točka izreka) ugodilo podrednemu zahtevku in razveljavilo sklep skupščine toženke, da skupščina delničarjev sprejme revidirano letno poročilo za leto 2013, skupaj z revizorjevim poročilom.

2.Sodišče prve stopnje je tožnicam tako pri primarnem kot tudi pri podrednem zahtevku priznalo aktivno procesno legitimacijo. Tožnice so bile ob vložitvi tožbe toženkine delničarke. Ta položaj so izgubile med samim sodnim postopkom. Vzrok je potrjena prisilna poravnava nad toženko. Opirajoč se na 181. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je sodišče zavzelo stališče, da bi bile v nasprotnem primeru tožnice prikrajšane za sodno varstvo kljub ugotovljenim nepravilnostim Končnega poročila o oceni pravic na nepremičninah in izvida o oceni vrednosti pravic na nepremičninah, ki je vplival na verodostojnost podatkov v letnem poročilu in na pravico do obveščenosti tožnic kot delničark.

3.Upoštevajoč nastanek in vsebino letnega poročila za 2013 in kasneje razglašeno insolventnost, je sodišče ugotovilo, da med njima na neki način obstaja povezava. Podlaga izvedenemu prevrednotenju, ki ga je izvedla uprava, je ravno s strani uprave naročena ocena tržne vrednosti osnovnih sredstev družbe (Končno poročilo o oceni tržne vrednosti nepremičnin in izvid o oceni vrednosti nepremičnin za računovodsko poročanje). Rezultat tega je bil negativni kapital na dan 31. 12. 2013. Končno poročilo o oceni tržne vrednosti je bilo napačno, kar je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Navedlo je, da imajo delničarji v primeru podcenitve na voljo izredno revizijo, ki je niso izkoristili, vendar je hkrati ugotovilo, da bi tožnice za uspešno uveljavljanje pravic po 322. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) morale biti toženkine delničarke, kar niso več (drugi odstavek 325. člena ZGD-1). Zato tudi v postopku izredne revizije ne bi mogle uspeti. S tem je zavrnilo argument toženke, ki je opozorila na izredno revizijo po 322. členu ZGD-1. V utemeljitev odločitve o primarnem tožbenem zahtevku je sodišče povedalo, da je dokazni postopek pokazal, da je uprava sprejela cenitev izvedenca, ki temelji na napačno uporabljenih metodah ocenjevanja, nato pa na njeni podlagi izvedlo prevrednotenje, ki se je odražalo v visokih slabitvah. Čeprav drži, da je zaradi napačne cenitve prišlo do nedopustnega oziroma napačnega prevrednotenja sredstev in posledično slabitev ter s tem do bistvene spremembe v postavki kapitalskih rezerv, to še ne pomeni, da gre za kršitev javnega interesa. Navedlo je, da zakon daje dejanski poudarek vsebini dokumentov, ki sestavljajo letno poročilo (60. in 61. člen ZGD-1), in ne podlagi letnega poročila, kar cenitev je. Letno poročilo sestavljajo priloge iz 60. člena ZGD-1, vendar te listine niso same po sebi nepravilne, če je napačna podlaga, v konkretnem primeru cenitveno poročilo. Revizor je na letno poročilo 2013 dal mnenje s pridržkom. Pridržek se nanaša na enormno slabitev zgradb in se navezuje na pojasnilo uprave glede upravljanja s tveganji, v katerem uprava izpostavi, da je izguba v tekočem letu skupaj s prenesenimi izgubami presegla polovico osnovnega kapitala, kar nakazuje na tveganje kapitalske neustreznosti. Revizor pa je isto dejstvo prepoznal kot pomembno negotovost, ki lahko vzbudi bistven dvom v sposobnost toženke, da nadaljuje kot delujoče podjetje. Presodilo je, da to ne povzroči ničnosti letnega poroča za leto 2013, saj se pridržek nanaša na stanje opredmetenih sredstev v otvoritveni bilanci, za katere pa revizor ni mogel z gotovostjo ugotoviti, ali bi bilo treba odhodke iz prevrednotenja pripoznati že v preteklih letih. Zaključilo je, da pridržek sam po po sebi še ne pomeni ničnosti letnega poročila. Sodišče je še ugotovilo, da tožnice niso dokazale trditve, da je bilo letno poročilo s prevrednotenjem sprejeto zato, da je toženka lahko formalno zatrjevala in razglasila insolventnost, posledično pa predlagala in izvedla postopek prisilne poravnave. Sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki ga je presojalo po pravni podlagi prve in tretje alineje prvega odstavka 401. člena ZGD-1.

4.Sodišče je odločitev o podrednem tožbenem zahtevku utemeljilo na drugem odstavku 395. člena ZGD-1, ki določa, da je skupščinski sklep vedno izpodbojen, če je bila v zvezi s sprejetim sklepom kršena delničarjeva pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1. Ugotovilo, da je bila tožnicam kot delničarkam kršena pravica do obveščenosti. Posledično je razveljavilo sklep skupščine o sprejetju letnega poročila za leto 2013 (in o razrešnici predsedniku uprave, članici uprave in članom nadzornega sveta). Zavrnilo je ugovor toženke, da bi bila zatrjevana (in po sodišču prve stopnje tudi ugotovljena) nestrokovnost in nezakonitost nepomembna za izpodbijanje skupščinskega sklepa.

5.Sodišče druge stopnje je v revizijsko pomembnem delu potrdilo sodbo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti letnega poročila, odločitev o podrednem zahtevku (razveljavitev sklepa skupščine o sprejetju letnega poročila) pa "spremenilo" tako, da je tožbo v tem delu zavrglo.

6.Sodišče druge stopnje je potrdilo presojo sodišča prve stopnje, da imajo tožnice pravni interes za uveljavljanje primarnega tožbenega zahtevka. Glede zahtevka za ugotovitev ničnosti letnega poročila je sodišče druge stopnje v bistvenem pritrdilo sodišču prve stopnje, da letno poročilo ni nično po nobenem od razlogov iz 401. člena ZGD-1. Javni interes iz prve alineje prvega odstavka 401. člena ZGD-1 je treba razumeti tako, da mora biti letno poročilo javno objavljeno, revidirano, če tako zahteva zakon, in da mora imeti vse sestavine, določene z zakonom. Javnega interesa ni razumeti tako, da je ta kršen, če se pokaže, da so posamezne postavke v letnem poročilu napačno ovrednotene. Sicer pa v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v 50. in 51. točki obrazložitve.

7.Sodišče druge stopnje je pritrdilo pritožbi toženke, da tožnice nimajo procesne legitimacije za vodenje pravde glede podrednega zahtevka (izpodbijanje sklepa skupščine). Ta mora obstajati ves čas postopka. Odločitev je oprlo na sedmi odstavek 395. člena, 396. in 397. člen ZGD-1 ter prvi odstavek 274. člena ZPP. Tožnicam je status delničark prenehal 9. 12. 2015 s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave. V postopku prisilne poravnave je bil na podlagi 199.b člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) sprejet sklep o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala na 0 (nič), s hkratnim povečanjem osnovnega kapitala z novimi vložki. Tožnice v postopku prisilne poravnave niso bile uspešne z nobenim pravnim sredstvom in tudi niso sodelovale v postopku dokapitalizacije. S tem so same dopustile, da so jim korporacijska upravičenja prenehala. Šesta in osma tožnica sta kasneje z nakupom delnic sicer ponovno postali delničarki, vendar po izgubi statusa delničark nista mogli vzpostaviti stanja, kot sta ga imeli pred izgubo, saj nista več izpolnjevali pogoja pravočasno vložene izpodbojne tožbe. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je bilo treba zaradi prenehanja pravdnega upravičenja zavreči tožbo (že z 9. 12. 2015), kasneje pridobljeni položaj delničark ne more obuditi že zavržene tožbe, za vložitev nove pa je rok meseca dni od skupščine 28. 9. 2014 že potekel.

Dopuščeni revizijski vprašanji

8.Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanj:

-ali je sodišče z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti letnega poročila pravilno uporabilo prvi odstavek 401. člena ZGD-1;

-ali ima delničar kljub temu, da je v postopku prisilne poravnave izgubil status delničarja, pravico do nadaljnjega izpodbijanja sklepov skupščine na podlagi 395. člena ZGD-1.

Revizijske navedbe

9.Šesta in osma tožnica uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta revizijski razlog uveljavljata po vseh treh alinejah prvega odstavka 401. člena ZGD-1. Navajata, da ZGD-1 nima posebnih določb o letnem poročilu, ki bi bile pretežno ali izključno namenjene zaščiti upnikov. Pravni red upnikom nudi zaščito s tem, ko podjetjem nalaga razkritje informacij, na podlagi katerih lahko ti kar najbolje ocenijo tveganja poslovanja z družbo. Za to je potrebno poznavanje resničnega in poštenega stanja ter poslovanja družbe. V reviziji podajata razlago javnega interesa, ki zajema državo, da lahko izvaja regulativno in davčno funkcijo, nadalje lastnike družb, posojilodajalce, na koncu pa zajema tudi splošno javnost, v interesu katere je delovanje tržnega in gospodarskega sistema ter udejanjanje svobodne gospodarske pobude. Sem spada tudi javna objava letnih poročil, ki zahteva zanesljive in resnične informacije, če naj služi njenemu namenu. Letno poročilo je nično, če je njegova vsebina v pomembnem delu neresnična. Ni pomembno, ali je do tega prišlo namerno ali nenamerno. Tudi ni pomembno, ali bi tožnice lahko dosegle spremembo letnega poročila v postopku izredne revizije. Revidentki navajata, da je bila revizija opravljena v nasprotju z načinom in pogoji revizije. Glede ničnostnega razloga iz tretje alineje prvega odstavka 401. člena ZGD-1 zatrjujeta ničnost iz razloga napačne cenitve vrednosti nepremičnin, ki je zatrjevano povzročila izničenje dotedanje kapitalske rezerve.

10.Prvi stranski intervenient uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V okviru prvega dopuščenega vprašanja zatrjuje zmotno uporabo prve alineje prvega odstavka 401. člena ZGD-1. Tako kot šesta in osma tožnica tudi on v bistvenem opozarja na nepravilnost cenitve in navaja, da imajo delničarji pravico ugotavljati ničnost letnega poročila tudi, kadar je to pomembno za zaščito upnikov družbe ali je v javnem interesu. Izpostavlja sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 8/2016 z dne 7. 4. 2016, v kateri je sodišče poudarilo, da je treba interes delničarja gledati dolgoročno. Če se družba s prikazovanjem nepravilnega finančnega stanja izčrpava in na koncu preneha z delovanjem, bi lahko bil interes delničarjev enak interesu upnikov, na vsak način pa gre za varstvo javnega interesa. Ureditev 60. in 61. člena ZGD-1 je namenjena varstvu javnega interesa v smislu, da se širši krog oseb, ki so ali bodo v kakršnem koli odnosu z družbo, na katero se nanaša letno poročilo, seznani z resničnim in dejanskim stanjem družbe. Njuna kršitev pomeni kršitev javnega interesa. Razlaščeni delničarji (do razlastitve je prišlo v prisilni poravnavi nad toženko, posledično so bili razlaščeni tudi njeni upniki) imajo interes za ugotovitev ničnosti letnega poročila. V okviru drugega dopuščenega vprašanja zatrjuje kršitev sedmega odstavka 395. člena ZGD-1. Navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo ustavne pravice iz 22., 23. in 33. člena Ustave. To naj bi storilo s tem, ko je tožbo zavrglo kljub temu, da so tožnice pravočasno napovedale izpodbijanje sklepov skupščine in so bile v času vložitve tožbe še delničarke. Delnic tudi niso prodale, temveč so prenehale biti delničarke zaradi potrjene prisilne poravnave, ki temelji na sklepu, ki je bil podlaga za izvedbo prisilne poravnave. Če postopek zaradi izpodbijanja sklepov skupščine ni končan pred pravnomočnim končanjem postopka prisilne poravnave, posledično takšnim delničarjem ni mogoče odreči pravnega varstva glede izpodbijanja sklepov skupščine. Sicer pa so delničarji v postopku prisilne poravnave varovali svoj položaj s pritožbo zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki pa je bila zavrnjena. Če bi Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji ugotovilo, da je treba v skladu s 395. členom ZGD-1 tožbo zaradi izpodbijanja sklepov skupščine zavreči, ker so v času trajanja gospodarskega spora tožnice izgubile položaj delničark, prvi stranski intervenient predlaga, naj Vrhovno sodišče vloži zahtevo za presojo ustavnosti 395. člena ZGD-1, saj trenutna ureditev predstavlja poseg v ustavno varovane pravice delničarjev, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 33. člen Ustave.

11.Toženka predlaga zavrnitev revizij. V bistvenem navaja, da ni podan noben od izrecno navedenih razlogov za ničnost letnega poročila iz prvega odstavka 401. člena ZGD-1, še posebej pa izpostavlja, da je treba razlikovati položaje, ki so namenjeni varstvu upnikov, javnemu interesu in delničarjem. Delničarji, ki v 401. členu ZGD-1 niso posebej izpostavljeni, imajo v primeru podvrednotenja zagotovljeno varstvo v okviru 322. člena ZGD-1, ki ga tožnice niso uporabile. Tožnice so zaradi potrjene prisilne poravnave v času tega spora izgubile položaj delničark, kar vpliva tudi na izgubo njihove legitimacije. Šesta in osma tožnica sta delnice kasneje ponovno pridobili, vendar od pridobitelja, ki ni vložil izpodbojne ali korporacijske ničnostne tožbe. V odgovoru na revizijo se opredeli tudi do odločb, ki jih revidenti izpostavljajo v revizijah, sama pa opozori na nekatere v odgovoru citirane sprejete odločitve sodišč (na primer sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani Pg 49/1999 z dne 19. 1. 2001 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 814/2001 z dne 16. 1. 2002) in na več mestih povzema mnenje prof. dr. Preliča, ki je del spisovnega gradiva.

Presoja revizije

12.Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP):

-Nadzorni svet je na podlagi drugega odstavka 293. člena ZGD-1 prepustil odločitev o sprejetju letnega poročila skupščini. Skupščina delničarjev toženke je bila izvedena 29. 8. 2014. Na skupščini je bilo sprejeto revidirano letno poročilo za leto 2013 in so bile podeljene razrešnice predsedniku uprave, članici uprave in članom nadzornega sveta. Tožnice so na skupščini napovedale izpodbijanje sklepov.

-Pred tem je uprava toženke 22. 7. 2014 sprejela sklep o razglasitvi insolventnosti. Iz njega izhaja, da je uprava družbe na podlagi potrjenega revizijskega mnenja na letno poročilo za poslovno leto 2013, ki zajema tudi popravke sredstev in posledično zaradi slabitev nakazuje kapitalsko neustreznost družbe, ugotovila, da je družba insolventna.

-Sodišče je z izvedencem (cenilcem za nepremičnine) ugotovilo, da Končno poročilo o oceni pravic na nepremičninah in izvid o oceni vrednosti pravic na nepremičninah, na podlagi katerega je bilo opravljeno prevrednotenje v letnem poročilu za leto 2013 in ki ju je opravil pooblaščeni ocenjevalec vrednosti nepremičnin Anton Kožar, nista v skladu s pravili stroke.

-Sodišče je ugotovilo, da dokazni postopek ni pokazal, da bi uprava in cenilec namerno prikazala knjigovodsko izgubo v bilancah, kot izhaja iz letnega poročila za leto 2013. Napačna cenitev je bila posledica napačne metode ocenjevanja nepremičnin, uprava je takšno cenitev sprejela in na njeni podlagi izvedla prevrednotenje.

-Okrožno sodišče v Celju je s sklepom St 1138/2014 z dne 7. 10. 2014 ustavilo postopek preventivnega prestrukturiranja nad toženko in začelo postopek prisilne poravnave, ki je bil zaključen s sklepom o potrditvi prisilne poravnave z dne 7. 7. 2015, ki je postal pravnomočen 9. 12. 2015.

13.Vrhovno sodišče sme preizkusiti izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je revizija dopuščena (371. člen ZPP). V nadaljevanju podaja odgovor na bistvene revizijske trditve.

Razlogi o prvem revizijskem vprašanju

14.Tožba je v delu, ki se nanaša na odločanje o prvem dopuščenem vprašanju, na obeh stopnjah uspešno prestala preizkus obstoja pravnega interesa v delu, ki se nanaša na revizijsko napadeni del (ničnost letnega poročila). Nižji sodišči sta odločitev sprejeli ob predhodni ugotovitvi, da je podan pravni interes za odločanje (181. člen ZPP). Prvo revizijsko vprašanje se nanaša na razlago prvega odstavka 401. člena ZGD-1 in sprašuje po pravilnosti uporabe materialnega prava.

15.Letno poročilo je pojem za posebni pravni akt družbe, ki je sestavljen iz dveh delov, to je iz računovodskega in poslovnega poročila. Računovodsko poročilo je sestavljeno iz računovodskih izkazov in priloge s pojasnili k izkazom, ki tvorijo celoto (prvi odstavek 60. člena ZGD-1).(3) ZGD-1 v 401. členu določa (zamejuje) pravno upoštevne razloge za ničnost letnega poročila. ZGD-1 določa dve skupini razlogov, zaradi katerih je letno poročilo nično. Vsebinski razlogi ničnosti so določeni v prvi in tretji alineji prvega odstavka 401. člena ZGD-1. Druga skupina razlogov se nanaša na formalne nepravilnosti pri sprejemanju in revidiranju. Ti so določeni v drugi alineji prvega odstavka 401. člena ter drugem, tretjem in četrtem odstavku 401. člena ZGD-1.(4)

16.Morebitna ugotovitev ničnosti letnega poročila pomeni (zgolj to), da za to leto (konkretno 2013) letno poročilo ni bilo sprejeto.

17.ZGD-1 v prvi alineji prvega odstavka 401. člena določa, da je letno poročilo nično, če je njegova vsebina v nasprotju s tistimi določbami tega zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu.

18.Razlog za ničnost letnega poročila ni vsakršna kršitev materialnih določb ZGD-1, temveč (i) le tistih določb, ki se uporabljajo za zaščito upnikov družbe, pri čemer morajo biti te takšne narave, da so vsaj pretežno namenjene varstvu upnikov; (ii) ali tistih določb ZGD- 1, ki so namenjene varstvu javnega interesa. Iz zakona izhaja, da delničarji v citirani določbi niso posebej izpostavljeni. To glede upravičenja delničarjev po tem ničnostnem razlogu pomeni dvoje: 1. da zakon do njihove zaščite vodi posredno - če je to hkrati tudi v javnem interesu; 2. delničarjem ni omogočeno, da bi uveljavljali ničnost iz razlogov, ki jih zakon določa le zaradi varstva upnikov.(5)

19.Že samo zakonsko besedilo, ki ureja ta ničnostni razlog, negira pravilnost revizijskega stališča šeste in osme tožnice, da ZGD-1 sploh nima posebnih določb o letnem poročilu, ki bi bile namenjene pretežno ali izključno zaščiti upnikov. Ničnostni razlog, ki se nanaša na kršitev določb ZGD-1, ki so vsaj pretežno namenjene varstvu upnikov, v nekaterih primerih pokriva tudi varstvo javnega interesa. To so na primer poleg določb, ki se nanašajo na samo letno poročilo in ki zahtevajo spoštovanje določb glede členitve letnega poročila. Zaradi varstva upnikov in javnega interesa bi bilo nično na primer letno poročilo zaradi kršitev pravil členitve, če bi to bistveno vplivalo na jasnost in preglednost letnega poročila (glej 65. in 66. člen ZGD-1), ali pa kršitev pravil ZGD-1 o vsebini prilog k izkazom (69. člen ZGD-1). V pravni teoriji se navaja stališče, da vsako nepravilno vrednotenje postavk v računovodskih izkazih, zaradi česar pride do napačnega rezultata bodisi zaradi prevrednotenja bodisi zaradi podvrednotenja postavk, ne povzroči takoj ničnosti celotnega letnega poročila. Poleg same vsebine letnega poročila oziroma izkazov je treba upoštevati tudi namen vrednotenja. Za kršitev določb, ki so izključno v interesu upnikov, gre vedno takrat, če pride do naklepnega napačnega vrednotenja postavk, ki prikaže večji bilančni dobiček oziroma manjšo izgubo, kar omogoči, da si delničarji delijo več, kot je dovoljeno po zakonu.(6)

20.V obeh revizijah zatrjevanega ključnega dejstva, to je bistvena podcenitev vrednosti nepremičnega premoženja, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče umestiti v okvir določb ZGD-1, ki so pomembne za upnike, ker varujejo njihov položaj (in hkrati tudi ne dosega varstva javnega interesa; kar bo razloženo v nadaljevanju), temveč je pomembno v ožjem smislu, pomembno je le za delničarje.

21.Revizijsko enačenje položaja upnikov in delničarjev (revizijska trditev stranskega intervenienta, da bi lahko bil dolgoročno interes delničarjev enak interesu upnikov; glej 7. stran revizije) pomeni poizkus preboja omejitve zakonskih razlogov za ničnost letnega poročila izven zakonskega okvira. Upniki se iz premoženja družbe poplačajo, zato je pomembno, da delničarji s prevrednotenjem ne ustvarijo položaja, da bi presegli zakonsko dopustno mejo delitve bilančnega dobička. Na drugi strani je za delničarje vrednost premoženja družbe v primeru delujoče družbe (going concern) pomembna v smislu morebitnega dobička in posledično možnosti delitve bilančnega dobička. V primeru podcenitve (podvrednotenja) bistvenih postavk v računovodskih izkazih, ki so sestavni del letnega poročila, ni poseženo v položaj upnikov, saj se zaradi tega zmožnost njihovega poplačila nič ne zmanjša. Delničarji so imeli po izrecni določbi 322. člena ZGD-1 iz tega razloga na voljo izredno revizijo (1. točka prvega odstavka 322. člena ZGD-1), ki je niso zahtevali. ZGD-1 v tretjem odstavku 324. člena določa, da če izredni revizor pri opravljanju revizije ugotovi, da so izpodbijane postavke bistveno podcenjene, mora v izrednem revizorjevem poročilu pojasniti: 1. do kolikšne najnižje vrednosti bi morale biti ovrednotene posamezne postavke sredstev ali s kakšnim najvišjim zneskom bi morale biti ovrednotene posamezne postavke obveznosti do virov sredstev; 2. za kakšen znesek bi bil letni dobiček višji ali letna izguba manjša ob upoštevanju ugotovitve iz prejšnje točke. ZGD-1 v 326. členu določa postopek in, kar je za to zadevo pomembno, določa obveznosti poslovodstva na podlagi rezultata izredne revizije. Če proti ugotovitvam izrednega revizijskega poročila v 30 dneh po objavi v skladu z devetim odstavkom 324. člena ZGD-1 ni bil vložen ugovor ali je bil ugovor pravnomočno zavrnjen, mora poslovodstvo v prvem letnem poročilu po izdelavi izrednega revizorjevega poročila ali pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugovor zavrnjen, upoštevati ugotovitve izrednega revizorjevega poročila in postavke ovrednotiti z vrednostmi ali zneski, ugotovljenimi v izrednem revizorjevem poročilu. To stori poslovodstvo v predlogu prvega naslednjega letnega poročila.(7) Pri izredni reviziji gre za ponovno preveritev letnega poročila, to je računovodskih izkazov.(8)

22.V pravni teoriji je zavzeto stališče, da bi v primeru, če bi šlo za namerno prikazovanje manjše davčne osnove, lahko bila podana ničnost letnega poročila, vendar iz razloga varstva javnega interesa.(9) Sodišče v tej zadevi ni ugotovilo, da bi bi prišlo do namernega prikazovanja manjše davčne osnove. To ni niti zatrjevano. Še več, sodišče je ugotovilo, da tožnice niso dokazale trditve, da je bilo letno poročilo sprejeto zato, da je toženka lahko formalno zatrjevala in razglasila insolventnost, posledično pa predlagala in izvedla postopek prisilne poravnave. Na revizijske trditve o razlastitvi delničarjev in upnikov ter o kršitvi pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) Vrhovno sodišče odgovarja za obe reviziji skupaj v okviru drugega dopuščenega revizijskega vprašanja.

23.Revizijsko je pomembno odgovoriti na podvprašanje, ali ima dejstvo, da so tožnice položaj delničark izgubile v kasnejši prisilni poravnavi, vpliv na obliko oziroma vsebino pravnega varstva v smislu, da jim je zaradi tega treba dopustiti ugotovitev ničnosti iz razlogov, ki so pomembni za upnike. Odgovor je negativen. Kasnejša izguba položaja delničark, konkretno zaradi potrjene prisilne poravnave, ne širi (ne spreminja) razlogov za ničnost letnega poročila izven okvira, določenega v prvi alineji prvega odstavka 401. člena ZGD-1.

24.ZGD-1 v drugi alineji prvega odstavka 401. člena določa, da je letno poročilo nično, če bi moralo biti po ZGD-1 revidirano, pa revizija ni bila opravljena ali je bila opravljena v nasprotju z načinom in pogoji, določenimi z zakonom, ki ureja revidiranje. Za odločitev o reviziji je pomemben zadnji del citirane določbe, ki določa ničnost letnega poročila, če revizija letnega poročila ni bila opravljena na način in pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja revidiranje.

25.ZGD-1 v prvem odstavku 60. člena določa, da je letno poročilo družb iz prvega odstavka 57. člena tega zakona sestavljeno iz bilance stanja, izkaza poslovnega izida, izkaza denarnih tokov, izkaza gibanja kapitala, izkaza drugega vseobsegajočega donosa, prilog s pojasnili k izkazom, in poslovnega poročila iz 70. člena tega zakona. Prvi štirje po vrsti navedeni računovodski izkazi in priloga s pojasnili k izkazom kot celota sestavljajo računovodsko poročilo. ZGD-1 v prvem odstavku 61. člena določa, da mora biti letno poročilo sestavljeno jasno in pregledno. Izkazovati mora resničen in pošten prikaz premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega položaja ter poslovnega izida.

26.ZGD-1 v prvem odstavku 57. člena, ki ureja revidiranje letnega poročila, določa, da letna poročila velikih in srednje velikih kapitalskih družb ter dvojnih družb pregleda revizor na način in pod pogoji, določenimi z zakonom, ki ureja revidiranje. Revizor mora revidirati računovodsko poročilo in pregledati poslovno poročilo v obsegu, ki je potreben, da preveri, ali je njegova vsebina v skladu z drugimi sestavinami letnega poročila. Revizor preveri, ali poslovno poročilo vsebuje izjavo o upravljanju družbe in izjavo o nefinančnem poslovanju ter pregleda njuno formalno popolnost, vsebinsko pa se v mnenju omeji na pregled podatkov iz 3. in 4. točke petega odstavka 70. člena ZGD-1. ZGD-1 v drugem odstavku 57. člena določa obvezno vsebino letnega poročila, ki mora biti v pisni obliki.

27.Način revidiranja je najprej določen v 4. členu Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-2) (z naslovom način revidiranja), ki določa: 1) da revidiranje poteka na način, določen s tem zakonom, Mednarodnimi revizijskimi standardi in drugimi pravili revidiranja, ki jih sprejema Agencija za javni nadzor nad revidiranjem (v nadaljevanju Agencija), ter drugimi zakoni, ki urejajo revidiranje pravnih oseb ali druge oblike revizije, in predpisi, izdanimi na njihovi podlagi; 2) in da hierarhijo pravil revidiranja, ki niso predpisi, določi Agencija. ZRev-2 natančneje ureja način revidiranja v poglavju 4.1, v katerem določa dolžnosti pravne osebe, v kateri se opravlja revidiranje (37. člen), dolžnost varovanja zaupnih podatkov (38. člen), pravila in opravila pri opravljanju revizije (39. člen), sestavo in podpis revizijskega poročila (40. člen), obveznosti pri obvezni reviziji konsolidiranih računovodskih izkazov (43. člen). Glede na 4. člen ZRev-2 sta v tem delu pomembna še mednarodna standarda revidiranja MSR 700 - Oblikovanje mnenja in poročanje o računovodskih izkazih in MSR 620 - Uporaba dela revizorjevega veščaka ter (prenovljeno) Stališče 1 - revizorjev pregled in poročanje o letnem poročilu Revizijskega inštituta za revizijo z dne 3. 3. 2011 (v nadaljevanju Stališče 1).(10) V Stališču 1 so določeni namen in osnovne prvine revizijskih postopkov pri revizorjevem pregledu letnega poročila v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. V 5. členu Stališča 1 je določeno poročanje revizorja, ki je pripravljeno na podlagi MSR 700 - Oblikovanje mnenja in poročanje o računovodskih izkazih, ki vključuje odstavek, v katerem revizor poroča o skladnosti ali neskladnosti sestavin poslovnega poročila z revidiranimi računovodskimi izkazi. To predstavlja revizorjevo poročilo. Nadalje so v Stališču 1 določeni standardi zadostne in ustrezne revizijske dokumentacije (7. člen v zvezi z 8. členom), dopustnost izdaje revizorskega poročila (9. člen), vsebina in opravljanje izvedbenih postopkov, ki urejajo usmeritve za delo revizorja (10. in 11. člen), ter vsebina poročanja (13. člen).

28.Pogoji opravljanja revizije so določeni v poglavju 4.2 ZRev-2. Revizija mora biti opravljena neodvisno in nepristransko (44. člen), z obvladovanjem notranjih interesov (44.a člen), spoštovane morajo biti določbe o prepovedi revidiranja v posamezni pravni osebi (45. člen), revizijska družba mora imeti vzpostavljen mehanizem notranjega obvladovanja kakovosti (45.a člen) in ustrezno organizacijo dela na reviziji (45.b člen), spoštovane morajo biti zahteve (prepovedi) za zaposlitev pooblaščenega revizorja ali zaposlenih v revizijskih družbah s strani revidiranih subjektov (46. člen) in sklenjena mora biti pogodba o revidiranju (47. člen). Tudi v tem delu sta pomembna MSR 700 in MSR 620.

29.Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, revizijski preizkus ne zajema preizkusa pravilne uporabe materialnega prava izven revizijskih razlogov. Ko je predmet revizijskega vprašanja zakonsko pravilo blanketne narave, kar druga alineja prvega odstavka 401. člena ZGD-1 je, mora revident konkretno zatrjevati, katero pravno pravilo, na katerega blanketna norma napotuje, je bilo kršeno in zakaj ter kako to vpliva na zakonitost letnega poročila. Revidentki sicer navajata, da je bila revizija opravljena v nasprotju z načinom in pogoji revizije, določenimi v zakonu, vendar se do prav nobenega od zakonskih dejanskih stanov, ki so zajeti v zgoraj citiranih členih ZRev- 2, konkretno ne opredelita. To velja tudi za oba MSR in Stališče 1. Revizijske osti ne usmerjata v pravilnost dela revizijske družbe, tudi v zvezi z revizijskim pregledom cenitve nepremičnin ne,(11) temveč v sporno cenitev nepremičnin, kar ju vodi v zmotno stališče, da če se izkaže, da je bila cenitev napačna, potem je bila revizija opravljena v nasprotju z zahtevanim načinom in pogoji.

O revizijskem razlogu zmotne uporabe tretje alineje prvega odstavka 401. člena ZGD-1

30.ZGD-1 v tretji alineji prvega odstavka 401. člena določa, da je letno poročilo nično, če so bile pri sprejetju letnega poročila kršene določbe tega zakona ali statuta o oblikovanju (povečanju) ali uporabi (zmanjšanju) kapitalskih rezerv in rezerv iz dobička.

31.Oblikovanje (povečanje) ali uporabo (zmanjšanje) kapitalskih rezerv in rezerv iz dobička ureja 64. člen ZGD-1. Kapitalske rezerve se oblikujejo iz dodatnih vplačil delničarjev ali tretjih oseb v kapital ali kot rezultat nominalnega zmanjšanja osnovnega kapitala, rezerve iz dobička pa se oblikujejo iz zneskov čistega dobička poslovnega leta in prenesenega dobička.(12) Zakon natančno določa namene, za katere se lahko uporabijo kapitalske rezerve in rezerve iz dobička. Tudi v tem delu revidentki nista uspeli zatrjevati pravno pomembnih trditev, saj ponovno zatrjujeta ničnost iz razloga napačne cenitve vrednosti nepremičnin - ki je zatrjevano povzročila izničenje dotedanje kapitalske rezerve, kar pa ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu tu obravnavanega ničnostnega razloga.

Razlogi o drugem revizijskem vprašanju

32.Drugo revizijsko vprašanje sprašuje o krogu upravičencev za izpodbijanje sklepov skupščine.

33.ZGD-1 v sedmem odstavku 395. člena določa, da lahko sklep skupščine izpodbijajo: vsak delničar pod pogoji, ki jih določa ta zakon, poslovodstvo in vsak član organa vodenja ali nadzora, če bi člani z uresničitvijo sklepa skupščine storili kaznivo dejanje ali ravnali v nasprotju z zakonom. Pomembna sta še 396. in 397. člen ZGD-1. ZGD- 1 v prvem odstavku 396. člena določa rok enega meseca, v katerem mora delničar vložiti izpodbojno tožbo. Ta rok začne teči: če se je tožnik udeležil skupščine - z dnem, ko se je skupščina končala ali; če se je ni udeležil - z dnem, ko je izvedel za sklep ali bi zanj moral izvedeti. ZGD-1 v 397. členu določa poprejšnjo napoved izpodbojne tožbe kot predpostavko materialnopravne narave. Delničar, ki je bil navzoč na skupščini, lahko izpodbija sklep samo, če je na skupščini takoj zapisniško obvestil skupščino o nameravani tožbi; delničar, ki ni bil navzoč, pa le, če mu je bilo protipravno preprečeno, da bi prisostvoval skupščini, ali če ni bil pravilno vabljen na skupščino, ali če je skupščina odločila o zadevi, ki ni bila na dnevnem redu. Sklep skupščine je korporacijski pravni akt, s katerim delničarji oblikujejo voljo družbe. ZGD-1 v 398. členu določa, da če sodišče razveljavi sklep skupščine, učinkuje sodba proti vsem delničarjem in članom organov vodenja ali nadzora. To pomeni, da ima ugodilna sodba v razmerju do izpodbijanega sklepa oblikovalni učinek, saj se s pravnomočnostjo sodbe preoblikuje (na novo oblikuje) pravno razmerje, ki je obstajalo na podlagi obstoječega sklepa skupščine.(13) Izpodbojni sklep namreč kljub protipravnosti ni neveljaven sam po sebi, temveč je le pendenten, dokler se ne izpodbije oziroma ne preteče rok za njegovo izpodbijanje.(14)

34.Zgoraj povzeta vsebina 395. do 397. člena ZGD-1 ureja pravico delničarjev zahtevati izpodbijanje sklepov skupščine, ki jo umeščamo med članske (upravljavske) pravice delničarjev,(15) ki poleg premoženjskih pravic sestavljajo korporacijske pravice kot celoto pravic, ki predstavljajo članstvo delničarja v delniški družbi. Ustavno sodišče je že večkrat razsodilo, da kapitalski vložek v delniško družbo uživa ustavnopravno varstvo na podlagi 33. in 67. člena Ustave.(16)

35.Vrhovno sodišče je o izgubi stvarne legitimacije delničarja za izpodbijanje sklepa skupščine zaradi prodaje delnic že odločilo v sodbi III Ips 61/2002 z dne 26. 9. 2002. Razsodilo je, da lahko sklep skupščine izpodbija le oseba, ki je bila delničar v času sprejetja sklepa skupščine delniške družbe, takšne legitimacije nima kupec delnic tega delničarja. Sedaj presojana zadeva se od zgoraj citirane zadeve razlikuje v tem, da so tožnice prenehale biti delničarke v času trajanja samega postopka. Ta položaj so izgubile v postopku prisilne poravnave nad toženko. Kasneje, to je po potrjeni prisilni poravnavi, sta dve od njih (sedaj revidentki) z nakupom delnic to znova postali. Dejstvo, da sta bili kasneje iztisnjeni iz toženke (glej razloge v 60. točki obrazložitve sodišča druge stopnje), za odločitev v tej zadevi ni več pomembno. Zakaj, je razvidno iz spodaj navedenih razlogov.

36.V okoliščinah konkretnega primera je ključna potrjena prisilna poravnava nad toženko in njen učinek na pravico tožnic. Po vložitvi tožbe za izpodbijanje sklepa skupščine je bila namreč nad toženko potrjena prisilna poravnava, v kateri je bilo izvedeno poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala po drugem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 199.d člena ZFPPIPP. Dotedanji osnovni kapital je bil zmanjšan na 0 (nič). Delnice takratnih delničarjev so bile razveljavljene s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave (3. točka prvega odstavka 199. člena ZFPPIPP in četrti odstavek 199.d člena ZFPPIPP). Morebitne nepravilnosti v postopku prisilne poravnave, ki je tekel nad toženko in ki naslavljajo domnevno kršitev pravic nekdanjih delničarjev, ne morejo biti predmet presoje sodišča v tem postopku po izpodbojni tožbi.

37.Pravna posledica razveljavitve delnic v postopku prisilne poravnave je prenehanje vseh korporacijskih pravic. Kot že rečeno, vanje spadata tudi pravica do izpodbijanja skupščinskih sklepov in pravica delničarja do obveščenosti. Lastninska upravičenja, ki so jih delnice tožnicam zagotavljale, so bila omejena že z začetkom postopka prisilne poravnave, s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave, v kateri je bilo zaradi insolventnosti toženke izvedeno omenjeno finančno prestrukturiranje, pa dokončno in v celoti izgubljena.(17) To nadalje pomeni, da zaradi insolventnosti toženke z zaključenim postopkom prisilne poravnave položaj tožnic ni več varovan v okviru 33. člena Ustave. S tem Vrhovno sodišče odgovarja na revizijska izvajanja v smeri kršitve pravice iz 33. člena Ustave (substančni vidik pravice).(18) Ko je tako, ni razlaga 395. člena ZGD-1 tista, ki domnevno omejuje pravico revidentov iz 33. člena Ustave, temveč je to izguba njihove lastnine zaradi razveljavitve delnic v okviru drugega pravnomočno zaključenega sodnega postopka (to je postopka prisilne poravnave). Revidentki, ki sta sicer kasneje postali imetnici toženkinih delnic kasnejše izdaje, zaradi navedene razveljavitve nekdanjih toženkinih delnic nista postali pravni naslednici pravic, ki so jih razveljavljene delnice prinašale. Zato se v tej zadevi ni pojavila potreba po razlagi 190. člena ZPP.

38.Sodišče druge stopnje je odločitev o zavrženju tožbe oprlo na 274. člen ZPP in pomanjkanje pravnega interesa za odločanje (nosilni razlog). Vrhovno sodišče je moralo revizijo preizkusiti še izhajajoč iz tega nosilnega razloga izpodbijanega sklepa. Revident navaja, da je pravni interes podan, ker je sklep skupščine nedvomno posegel tako v njegov pravni položaj kot tudi v pravni položaj tožnic s tem, ko so v postopku prisilne poravnave izgubili status delničarja, pa v tistem postopku pritožnice (delničarke) niso uspele s pritožbo zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave.

39.Pri dajatvenih in oblikovalnih tožbah se pravni interes za tožbo domneva. Tega delničarjem glede na prvo alinejo sedmega odstavka 395. člena ZGD-1, ni treba posebej izkazati. Vendar izpolnitev pogojev za izpodbijanje sklepov skupščine ob vložitvi tožbe ne pomeni, da je s tem izpolnjen pravni interes za tožbo ne glede na okoliščine, do katerih lahko pride med pravdo in ki so upoštevne za položaj delničarja kot imetnika tistih pravic, ki so mu ob vložitvi tožbe dajale upravičenje za vložitev izpodbojne tožbe. Kadar so te delnice razveljavljene v drugem sodnem postopku, konkretno v postopku prisilne poravnave, v katerem je bilo izvedeno zmanjšanje osnovnega kapitala na 0 (nič), bi morale tožnice - nekdanje delničarke izkazati pravni interes za nadaljevanje izpodbojne tožbe. V reviziji ponujeni razlogi, ki v bistvu napadajo pravilnost odločanja v postopku prisilne poravnave in njene učinke, pravnega interesa ne gradijo.(19) Zato je odločitev sodišča druge stopnje o zavrženju tožbe ob pomanjkanju pravnega interesa pravilna.

40.Vrhovno sodišče ne odgovarja na revizijske trditve o kršitvi ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Slednji sestavljata ustavno procesno jamstvo in sta sedes materiae pravice vsakogar do poštenega sodnega varstva (fair trial).(20) Kot takšni nista zajeti v dopuščenem revizijskem vprašanju.

Odgovor na dopuščeni revizijski vprašanji

41.Vrhovno sodišče na prvo zastavljeno vprašanje odgovarja, da v revizijah zatrjevano ključno dejstvo, to je bistvena podcenitev vrednosti nepremičnega premoženja kot posledica napačne cenitve, ni razlog, ki je pomemben za upnike in tudi ne dosega praga varstva javnega interesa, temveč je pomemben ožje; pomemben je le za delničarje. Zato ni upošteven razlog za ničnost letnega poročila iz prve alineje prvega odstavka 401. člena ZGD-1. Zatrjevani dejanski stan se tudi ne prilega razlogom za ničnost letnega poročila iz druge in tretje alineje prvega odstavka 401. člena ZGD-1.

42.Vrhovno sodišče na drugo dopuščeno vprašanje lahko odgovori, pri tem izhajajoč iz okoliščin primera in nosilnega razloga izpodbijanega sklepa: izpolnitev pogojev za izpodbijanje sklepov skupščine ob vložitvi tožbe ne pomeni, da je s tem izpolnjen pravni interes za tožbo ne glede na okoliščine, do katerih lahko pride med pravdo in ki so upoštevne za položaj delničarja kot imetnika tistih pravic, ki so mu ob vložitvi tožbe dajale upravičenje za vložitev izpodbojne tožbe; kadar so te delnice razveljavljene v drugem sodnem postopku, konkretno v postopku prisilne poravnave, v katerem je bilo izvedeno zmanjšanje osnovnega kapitala na 0 (nič), z razveljavitvijo pa so prenehala tudi materialnopravna upravičenja iz delnic, bi morale tožnice - nekdanje delničarke izkazati pravni interes za nadaljevanje izpodbojne tožbe. Tožnice pravnega interesa za odločanje o izpodbojni tožbi niso izkazale.

43.Reviziji nista utemeljeni (378. člen ZPP), kar terja njuno zavrnitev.

Odločitev o stroških

44.Šesta in osma tožnica ter stranski intervenient na strani tožeče stranke z revizijama niso uspeli, zato krijejo sami svoje stroške revizijskega postopka. Odločitev temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Na podlagi navedenih določb je toženka upravičena do plačila njenih pravdnih stroškov s strani revidentov (šeste in osme tožnice). Stroški so odmerjeni po stroškovniku, in sicer za odgovor na reviziji (2 x 380,00 EUR; tar. št. 3300), administrativne stroške v pavšalu (20,00 EUR; tar. št. 6002), povečano za 22 % DDV, skupaj 945,74 EUR.

45.Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Sklep Vrhovnega sodišča III DoR 19/2022 z dne 12. 4. 2022, ki je bil sprejet na predlog šeste in osme tožnice, in sklep Vrhovnega sodišča III DoR 21/2022 z dne 12. 4. 2022, ki je bil sprejet na predlog prvega stranskega intervenienta.

Op. št. (2)Sklep Vrhovnega sodišča III DoR 21/2022 z dne 12. 4. 2022, ki je bil sprejet na predlog prvega stranskega intervenienta.

Op. št. (3)Kocbek, M. (2009). V Š. Ivanjko, M. Kocbek, S. Prelič, Korporacijsko pravo : pravni položaj gospodarskih subjektov (2. dopolnjena in predelana izd.), str. 239. GV Založba. (V nadaljevanju Kocbek, M. (2009).)

Op. št. (4)Kocbek, M. (2014). V M. Kocbek in drugi; redaktor M. Kocbek, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) : z novelami ZGD-1A do ZGD-H (2., dopolnjena izd., 1. natis) (str. 600). IUS Software, GV Založba. (V nadaljevanju Kocbek, M. (2014).); Kocbek, M. (2009), str. 773.

Op. št. (5)Kocbek, M. (2014), str. 601 ; Kocbek, M. (2009), str. 774, 776.

Op. št. (6)Kocbek, M. (2009), str. 776 in 777.

Op. št. (7)Kocbek M. (2014), str. 386.

Op. št. (8)Kocbek, M. (2009), str. 805.

Op. št. (9)Kocbek, M. (2014), str. 603.

Op. št. (10)Uradni list RS, št. 18/2011. Stališče 1 je izdano na podlagi 4. in 15. člena ZRev-2 ter v skladu s soglasjem Agencije št. 10.00-6/2011 z dne 21. 2. 2011.

Op. št. (11)Pri čemer revidentki na tem mestu (glej drugi odstavek 11. strani revizije KM Inštalacije in Remont) izrecno poudarjata s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje, da je revizor (nadzornemu svetu) pojasnil, da je bila cenitev nepremičnin s strani revizorja v času revizijskega postopka večkrat pregledana, pri čemer si je pri preverjanju skladnosti dela cenilca s standardi ocenjevanja vrednosti pomagal s strokovnjaki znotraj revizijske hiše. Takšno ravnanje je skladno z MSR 620. Revizor je nadzornemu svetu povedal, da so ocenjevalno poročilo o vrednosti nepremičnin v postopku revizijskega pregleda metodološko pregledali in skladno s standardi ocenjevanja vrednosti preverili. Potrdil je, da je metodologija ocenjevanja vrednosti pravilna in da so številke pravilne.

Op. št. (12)Kocbek, M. (2009), str. 472.

Op. št. (13)Kocbek, M. (2009), str. 767.

Op. št. (14)Kocbek, M. (2014), str. 550.

Op. št. (15)Vezano na drugo revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče izpostavlja še člansko pravico delničarja do obveščenosti (305. člen ZGD-1), ki jo tožnice s tožbo uveljavljajo.

Op. št. (16)Odločba Ustavnega sodišča št. Up-156/98 z dne 11. 2. 1999, odločba Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 z dne 21. 10. 2004, odločba Ustavnega sodišča št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09 z dne 1. 10. 2009, odločba Ustavnega sodišča št. Up-872/10 z dne 12. 1. 2012, odločba Ustavnega sodišča št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016.

Op. št. (17)Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09 z dne 1. 10. 2009, v kateri je sodišče presojalo ustavnoskladnost zakonske ureditve iztisnitve manjšinskih delničarjev, zlasti razlogi v 19. točki obrazložitve. Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, zlasti razlogi v 110. točki, tudi v 113. točki, obrazložitve, v kateri Ustavno sodišče opozori na prenehanje gospodarske funkcije lastnine.

Op. št. (18)V zvezi s procesnim vidikom ustavne pravice do lastnine prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1061/12 z dne 29. 5. 2014; Zobec, J. (2019). Komentar Ustave Republike Slovenije, komentar k 33. členu Ustave (2019), točka 24. https://e-kurs-si.ezproxy.izum.si/komentar.

Op. št. (19)Prim. sklep Vrhovnega sodišča III Ips 214/2008 z dne 27. 1. 2011, razlogi v 15. in 16. točki obrazložitve.

Op. št. (20)Šturm, L. (2019). Komentar Ustave Republike Slovenije, komentar k 23. členu Ustave, točka 14. https://e-kurs-si.ezproxy.izum.si/komentar.

ZvezaUstava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 33 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 395, 395/7, 395/7-1, 401/1, 401/1-1, 401/1-2 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 199, 199/1, 199/1-3, 199d, 199d/4 Zakon o revidiranju (2008) - ZRev-2 - člen 4 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 274, 274/1