Jedro

Tožena stranka v odrejenem roku in tudi po urgenci sodišču ni poslala upravnih spisov. Zato sodišče ni moglo presoditi izpodbijane odločbe in je moralo izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, saj ni moglo oceniti okoliščin, ki so bile pomembne za odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za zdravje št. 181-177/2010/8 z dne 5. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se pri A.A. - sedaj tožnici, rojeni ..., stanujoči ..., cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib + IPV ali cepivom Pentaxim, ne opusti.

Zoper takšno odločitev tožene stranke je tožnica (po zakoniti zastopnici) vložila tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. V tožbi navaja, da je po že opravljenem cepljenju kot reakcijo na cepivo utrpela številne stranske učinke. Poleg tega je tudi njena mati alergik. Razen tega nihče od pristojnih v zdravstvenem sistemu ni opravil svoje pojasnilne dolžnosti, skladno z 20. členom Zakona o pacientovih pravicah, zato se je odločila, da poda predlog za opustitev cepljenja. Tožena stranka njenemu predlogu ni ugodila. Odločba tožene stranke temelji na strokovnem mnenju komisije za cepljenje, ki pa je zelo skopo in komisija v tem mnenju navede le, da alergija pri materi ni razlog za opustitev cepljenja pri otroku. Komisija pa o boleznih tožnice in njenih reakcijah na predhodno cepljenje, ki so razvidne iz zdravstvene dokumentacije, ne zavzame nobenega stališča. Poleg tega ji ni bila dana možnost, da bi se udeležila razgovora pred komisijo za cepljenje, kjer bi lahko dodatno pojasnila svoja opažanja oziroma spremembe v zdravstvenem stanju po predhodno opravljenem cepljenju. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

O zahtevi tožnice za izdajo začasne odredbe je sodišče odločalo posebej in s sklepom opr. št. II U 358/2011 z dne 21. 9. 2011 odločilo, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. Zoper ta sklep ni bila vložena pritožba.

Tožba je utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) mora tožena stranka sodišču v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na ponovno zahtevo ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov.

V obravnavani zadevi tožena stranka sodišču kljub pozivu in urgenci upravnih spisov ni poslala, niti ni navedla ničesar o tem, da jih ne more poslati. Prav tako ni odgovorila na tožničine tožbene navedbe.

Ker tožena stranka sodišču upravnih spisov ni poslala, sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti v smeri tožbenih navedb. Tožnica namreč v tožbi odločbo tožene stranke izpodbija tudi iz razlogov nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker tožena stranka v odrejenem roku in tudi po urgenci sodišču ni poslala upravnih spisov, sodišče ni moglo presoditi izpodbijane odločbe, zato je moralo izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, saj ni moglo oceniti okoliščin, ki so bile pomembne za odločitev oziroma ni moglo preizkusiti navedb tožene stranke o tem, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za opustitev cepljenja. Ker je tožnica smiselno predlagala tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (prva alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu presodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožeča stranka v postopku imela pooblaščenca, ki je zavezanec za DDV.