Jedro

Ker so bili pravni posli oseb in podjetij v skladu s 6. členom Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, nični, to pomeni, da pravni posel z dne 4.11.1942 sploh ni bil sklenjen, torej tudi niso mogle nastati nikakršne posledice.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS z dne 21.3.1996.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote K. z dne 30.1.1995. Upravni organ prve stopnje je zavrnil zahtevo A.B. za denacionalizacijo pašnika, parc. št. 4311/1, vl. št. 368 k.o. S.c., ker premoženje, katerega vrnitev se zahteva, v času podržavljenja ni bilo v lasti K.E., matere vlagateljice zahteve, čeprav se zaplembena odločba glasi nanjo.

Nepremičnine K.E. je v njenem imenu Nemški preselitveni urad dne 4.11.1942 prodal italijanski družbi Emona na podlagi sporazuma, sklenjenega 29.7.1942. V korist slednje je bila vknjižena tudi lastninska pravica v zemljiški knjigi. Na podlagi pravnomočne odločbe Okrajne zaplembene komisije v K. z dne 3.9.1945 pa je bila vknjižena lastninska pravica na FLRJ. Iz zaplembene odločbe sicer izhaja, da je bilo premoženje podržavljeno K.E. na podlagi Odloka AVNOJ-a, dejansko pa je bilo premoženje podržavljeno družbi Emona, ki je bila v času podržavljenja zemljiškoknjižna lastnica. K.E. je s svojo izselitvijo iz tedanje ljubljanske pokrajine izgubila lastninsko pravico, kupnino, prejeto za premoženje pa bi morala izterjati od nemškega preselitvenega urada oz. nemške države, ki je s svojim predpisom ta urad pooblastila pa prodajo premoženja preseljencev. Glede na to tožena stranka zaključuje, da K.E. v času podržavljenja ni bila lastnica predmetnega premoženja, zato njena hči A.B., ki bi sicer lahko bila upravičenka v skladu z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen) nima statusa upravičenke v predmetnem postopku denacionalizacije.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je bil pravni posel, sklenjen med delniško družbo Emona in Nemškim preselitvenim uradom, neveljaven in ničen. Če je pravni posel neveljaven ali ničen, na podlagi takega posla ne morejo nastati nobene pravne posledice ter je tudi vpis v zemljiško knjigo ničen in neveljaven. Zaplembeno odločbo je mogoče razumeti le tako, da je bila s prenosom lastninske pravice na teh nepremičninah v državno last, istočasno razveljavljena tudi vknjižba lastninske pravice na družbo Emona ter da je bilo premoženje zaplenjeno neposredno materi tožnice, ki je bila vknjižena kot lastnik tega premoženja pred družbo Emona. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

ZDen v 20. točki 3. člena določa, da so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a ob prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 - odlok). Iz izpodbijane odločbe tožene stranke izhaja, da naj bi bile predmetne nepremičnine dejansko podržavljene delniški družbi Emona in ne K.E., na katero se je glasila odločba Okrajne zaplembene komisije v K.. Navedeni odlok AVNOJ-a v 6. členu določa, da so nični pravni posli oseb in podjetij iz 1. člena tega odloka, ki so bili sklenjeni od 6.4.1941 do objavljenja tega odloka (21.11.1944). V konkretni zadevi je bil pravni posel, s katerim je Nemški preselitveni urad prodal predmetno nepremičnino delniški družbi Emona, sklenjen dne 4.11.1942, torej v obdobju, ki ga navaja odlok in je zato ta pravni posel ničen. Ničnost pomeni, da ta pravni posel sploh ni bil sklenjen, torej tudi niso mogle nastati nikakršne posledice. V tem smislu je bila izdana tudi zaplembena odločba Okrajne zaplembene komisije v K., ki je podržavila premoženje K.E. Vpis lastništva delniške družbe E. je zato v tem primeru brezpredmeten. Iz povedanega sledi, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialni predpis, to je 3. člen ZDen. V ponovnem postopku bo morala zato ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva, ki so po ZDen podlaga za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin in na podlagi tega odločiti o stvari. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana na podlagi 62. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št.4/77-ZUS/77).

Sodišče je zato ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS/77. Določbo tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).