Jedro

Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v sodbah pravilno uporabili določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, kako in kdaj delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela pet zaporednih delovnih dni. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik z dela odsoten neupravičeno in da se na delo ni vrnil, to pa pomeni, da mu je delovno razmerje zakonito prenehalo po določbah 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnika, razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 3.4.1995 in 5.6.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, in da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu za čas, ko ni delal od 27.3.1995 dalje, priznati vse pravice iz dela ter mu je dolžna povrniti stroške postopka v višini 58.175,00 SIT z zamudnimi obrestmi, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožnikov zahtevek zavrnilo ter sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Navajal je, da sodišče ni pravilno uporabilo določb 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. V njegovem primeru namreč ni šlo za to, da ne bi imel interesa nadaljevati dela pri toženi stranki, šlo je enostavno za to, da ni imel možnosti priti na delo. Po petdnevnem izostanku se na delo ni mogel vrniti, ker mu je tožena stranka obenem s sklepom o prenehanju delovnega razmerja vrnila tudi delovno knjižico. Ne soglaša z mnenjem sodišča, da je bila nova zadolžitev samo določitev delovne naloge, saj meni, da je šlo za razporeditev iz kraja v kraj. To pa pomeni, da bi mu bilo potrebno zagotoviti tudi možnost prevoza na delo. V postopku se tožena stranka ni držala določb zakona, ker ni upoštevala določb 23. člena in mu ni pisno vročila sklepa o razporeditvi. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljene. Revizija sicer formalno uveljavlja tudi ta revizijski razlog, ki pa ga vsebinsko ne opredeli, zato revizijsko sodišče revizije v tej smeri ni preizkušalo.

Kot izhaja iz revizije, sta v obravnavanem primeru sporni vprašanji, ali je bil delavec odsoten z dela upravičeno ali neupravičeno in ali se je imel namen (možnost) vrniti na delo. Vendar v tem primeru ta ugotovitev predstavlja samo dejansko vprašanje, čeprav je zaradi predhodnega postopka lahko vezana tudi na uporabo materialnega prava, od ugotovitve tega dejstva pa je šele odvisna pravilna uporaba materialnega prava v tem postopku. Ker pa glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni možno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, teh dejstev ni mogoče ugotavljati oziroma preverjati v revizijskem postopku, saj je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki je podlaga odločanja sodišča druge stopnje.

Glede na povedano revizijsko sodišče ugotavlja, da navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v sodbah pravilno uporabili določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, kako in kdaj delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela pet zaporednih delovnih dni. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik z dela odsoten neupravičeno in da se na delo ni vrnil, to pa pomeni, da mu je delovno razmerje zakonito prenehalo po določbah 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

V reviziji je revident navajal tudi, da naj bi tožena stranka ravnala v nasprotju z določbo 23. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). To vprašanje v postopku na prvi in drugi stopnji ni bilo niti zatrjevano niti obravnavano. Ker se novote glede na določbo 387. člena ZPP lahko v reviziji obravnavajo samo, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija, te navedbe revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).