Jedro

Ker zakon o državljanstvu nima procesnih določb, se smiselno uporabljajo določbe ZUP, po katerih mora biti v odločbi navedeno ugotovljeno dejansko stanje s presojo dokazov in obrazložitvijo diskrecijske odločitve.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 13.11.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92) zavrnila vlogo tožnika, ki je državljan druge republike, za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba v času agresije na Republiko Slovenije deloval zoper interese Slovenije, zato ocenjuje, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za obrambo države.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa. V obrazložitvi navaja, da izpodbijana odločba nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, to je delovanju tožnika zoper interese Slovenije, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, s čemer so bistveno kršena pravila postopka. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj tožnik med agresijo ni deloval zoper interese Republike Slovenije. Tožnik živi v Sloveniji že od leta 1964 dalje in se je leta 1970 poročil s slovensko državljanko. Slovenski državljanki sta tudi obe hčerki. Z družino živi v Sloveniji v lastni hiši. Zadnja tri leta pred agresijo je bil komandant obmejne enote. Ob agresiji je prav tožnik vplival, da s strani enot JA v celotni občini ni prišlo do nikakršnih ekscesov. Enote JA niso izstrelile niti enega naboja in so se večinoma predale. Tožnik se je že 28.6.1991 samoiniciativno zglasil pri predsedniku skupščine, kjer se je poskušal dogovoriti, kako zagotoviti, da bodo nadaljnji dogodki pod kontrolo, da ne bi prišlo do nepotrebnih žrtev. V skladu s tem je tožnik enotam izven vojašnice ukazal, naj se predajo, kar je bilo storjeno. V nasprotnem primeru bi gotovo prišlo do hujšega spopada vsaj na mejnem prehodu. Pripravljenost tožeče stranke do sodelovanja in njeno racionalno ravnanje je v veliki meri prispevalo, da je v občini bilo sklenjeno premirje že 29.6.1991. Tožnik se res ni odzval pozivu Predsedstva Republike, vendar meni, da je bila njegova odločitev za občino koristnejša, saj si je težko zamisliti, da bi se dogodki razvijali enako, če bi enotam JA poveljeval drug oficir. Ker v odločbi ni navedeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za sporno odločbo, je odločbo glede tega tudi težko izpodbijati. Predlaga, da sodišče po opravljeni ustni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je v času agresije bil tožnik komandant obmejnega odseka in je ves čas deloval zoper interese Republike Slovenije. Vzpodbujal je vojake k agresivnemu delovanju, grozil prestopnikom in v pogajanjih s poveljnikom TO ni pristajal na noben predlog TO. Zato je ocenila, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije bil v nasprotju z načelom varnosti in obrambe države. Iz dokumentacije pa je tudi razvidno, da bi njegov sprejem v državljanstvo povzročil negodovanje in nezadovoljstvo med občani. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu. V odločbi povzema le zakonsko določbo 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu in zaključuje, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba med agresijo na Slovenijo deloval zoper interese Slovenije. Na tej dejanski podlagi je ocenila, da bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za obrambo države.

Z zakonom o državljanstvu Republike Slovenije je toženi stranki dana diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, torej v primeru, če bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije nima posebnih procesnih določb, zato se uporabljajo določbe ZUP, ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabljajo kot republiški predpis. To pomeni, da tudi v primeru, ko zakon daje pooblastilo upravnemu organu, da odloči po prostem preudarku, mora predhodno ugotoviti popolno dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, zlasti če gre za negativno odločbo. Prav tako morajo biti navedeni razlogi za diskrecijsko odločitev, iz katerih je razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku organ ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (7., 9., in 3. odstavek 209. člena ZUP).

Po mnenju sodišča tožeča stranka utemeljeno opozarja, da izpodbijana odločba ni obrazložena v skladu s citirano določbo 209. člena ZUP. V odločbi je namreč naveden le sprejeti sklep, da je tožnik ravnal zoper interese Republike Slovenije in ne tudi konkretno ugotovljeno dejansko stanje in dokazi zanj, na katerih slednji temelji. V odgovoru na tožbo tožena stranka sicer navaja, da je tožnik vzpodbujal vojake JA k agresivnemu delovanju, grozil prestopnikom, v pogajanjih s poveljnikom TO pa ni pristajal na njegove predloge. Toda ne glede na to, da z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati izpodbijane odločbe, so navedbe v odgovoru še vedno posplošene brez navedb konkretnih dejstev. Zato bo v dopolnjenem postopku tožena stranka morala ugotoviti in v odločbi navesti konkretna dejstva o tožnikovem delovanju med agresijo na Republiko Slovenijo in dokaze zanj, ki morajo biti v spisu. S tako zbranimi dokazi bo morala seznaniti tožnika in mu dati možnost, da predlaga dokaze za svoje trditve (143. člen ZUP). V odločbi bo morala navesti tudi kratke razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov in razloge za diskrecijsko odločitev.

Ker izpodbijana odločba ne vsebuje presoje, v postopku izvedenih dokazov, in na tej podlagi konkretno ugotovljenega dejanskega stanja v smislu 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu, niti ni obrazložen prosti preudarek, sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Izpodbijana odločba je zato nezakonita iz razloga 3. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih. Sodišče je zato tožbi ugodilo in odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS, ki ga je v skladu z že citiranim ustavnim zakonom smiselno uporabilo kot republiški predpis.