Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedenim vprašanjem ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti pomembnega pravnega vprašanja. Določba prvega odstavka 43. člena ZBPP opredeljuje le definicijo, kaj se šteje za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, in se revidentovo pravno vprašanje nanaša zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki pa v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, za kar revizije ni mogoče dovoliti. Njegova utemeljitev pomembnosti pravnega vprašanja se sicer nanaša na zatrjevanje, da Upravno sodišče prvi odstavek 43. člena ZBPP interpretira kot kazen in da gre za kaznovanje prosilca, ker je zamolčal podatek o vrednosti svojega premoženja, taka utemeljitev pa nima podlage v sodnem spisu oziroma v izpodbijani sodbi. Glede zatrjevane neenotnosti sodne prakse prvostopnega sodišča revident sodb Upravnega sodišča ni predložil in niti ne navedel sodb tega sodišča, ki bi dokazovale to njegovo trditev. Sicer pa obstaja sodna praksa Vrhovnega sodišča tudi o naknadnem preverjanju pogojev pri odobreni nujni brezplačni pravni pomoči (npr. I Up 470/2006 z dne 13. 4. 2006).

Revident se pri izkazovanju pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne more sklicevati na druge primere, pač pa mora biti izpodbijana odločitev tolikšnega pomena, da bi lahko zanj pomenila hude posledice.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po odvetniku vložil revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2., podredno tudi na 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka sklepa:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo proti odločbi tožene stranke, št. Bpp 1595/2006 z dne 9. 1. 2007, s katero je ta ugotovila, da je revident neupravičeno prejel brezplačno pravno pomoč z odločbo, opr. št. Bpp 1595/2006 z dne 20. 6. 2006, in da je zato dolžan vrniti znesek 110,16 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe in sklepa) in revidenta oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več odločitvah (Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2009, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, ter upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Skladno z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko razložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne praske. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

6. Revident navaja, da gre v tem primeru brezplačne pravne pomoči za pravno vprašanje, ki ima širši pomen, ker je govora o temeljnih človekovih pravicah, katerim se v družbi daje vse večjo težo. Znesek ni pomemben, pomembna je okoliščina, pod katerimi pogoji je malemu človeku dostopna pravna pomoč in zlasti, kako se ugotavlja upravičenost prosilca zanjo. Gre za priznavanje enakih možnosti do formalnega pravnega varstva za državljana, po procesualni plati pa za upoštevanje dokaznih pravil, ki jih je organ dolžan izvajati v postopku za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Najpomembnejše pravno vprašanje pa je, ali se uporabi prvi odstavek 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP kot kazen, ki prosilcu onemogoči nadaljnje uveljavljanje BPP ali kot podlaga za preizkus upravičenosti prvotne odločitve o BPP. Revizija po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 naj bi po revidentovi trditvi bila dovoljena tudi zato, ker v sodni praksi Upravnega sodišča o navedenem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Le podredno pa naj bi bila potrditvi revidenta revizija dovoljena tudi zaradi hudih posledic, ker ima revident v postopku veliko sorodnih primerov in vsota le-teh bi pomembno vplivala na socialne in premoženjske razmere revidenta.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedenim vprašanjem ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti pomembnega pravnega vprašanja. Določba prvega odstavka 43. člena ZBPP opredeljuje le definicijo, kaj se šteje za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, in se revidentovo pravno vprašanje nanaša zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki pa v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, za kar revizije ni mogoče dovoliti. Njegova utemeljitev pomembnosti pravnega vprašanja se sicer nanaša na zatrjevanje, da Upravno sodišče prvi odstavek 43. člena ZBPP interpretira kot kazen in da gre za kaznovanje prosilca, ker je zamolčal podatek o vrednosti svojega premoženja. Po presoji Vrhovnega sodišča taka utemeljitev nima podlage v sodnem spisu oziroma v izpodbijani sodbi. Glede zatrjevane neenotnosti sodne prakse prvostopnega sodišča pa revident sodb Upravnega sodišča ni predložil in niti ne navedel sodb tega sodišča, ki bi dokazovale to njegovo trditev. Sicer pa obstaja sodna praksa Vrhovnega sodišča tudi o naknadnem preverjanju pogojev pri odobreni nujni brezplačni pravni pomoči (npr. I Up 470/2006 z dne 13. 4. 2006).

8. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbami, da ima v postopku veliko sorodnih primerov, katerih vsota bo pomembno vplivala na njegove socialne in premoženjske razmere, ni izkazal, da bi izpolnil pogoje za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident se namreč ne more sklicevati na druge primere, pač pa bi le izpodbijana odločitev morala biti tolikšnega pomena, da bi lahko zanj pomenila hude posledice. Da bi vračilo 110,16 EUR, o čemer je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom, zanj pomenila zelo hude posledice, pa ni izkazal. 9. Glede na to, da v obravnavanem primeru revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).