Jedro

Ker tožeča stranka ni zanikala statusa neprofitnega stanovanja, lastnika neprofitnega stanovanja ni mogoče obremeniti glede obratovalnih stroškov po samem zakonu.

Izrek

1.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del prvostopenjske sodbe (točka I in III izreka) spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. 0726 Ig 992/2007 z dne 8.1.2008 razveljavi tudi v 1. točki izreka glede glavnice 663,39 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 24.12.2007 dalje in v 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne, tožeči stranki pa se naloži, da mora v 8 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 377,07 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, v primeru neplačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

2.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh povrniti tudi 78,80 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim delom prvostopenjske sodbe je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. 0726 Ig 9992/2007 z dne 8.1.2008 glede glavnice 663,39 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 24.12.2007 dalje in glede stroškov izvršilnega postopka (točka I. izreka). Toženi strani je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 385,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. Izreka).

Zoper ta del prvostopenjske sodbe je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožena stranka iz razlogov po 1. in 3. točki 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov tega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka se je v utemeljitvi tožbe sklicevala na svoj položaj upravnika na podlagi pogodbe med pravdnima strankama, na osnovi katere je od tožene stranke kot etažnega lastnika uveljavljala povrnitev stroškov iz naslova porabljene elektrike, vode, smetarine, izvajanja ogrevanja in dimnikarskih storitev, ki naj bi jih zalagala tožeča stranka.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katere je pritožbeno sodišče vezano izhaja: - da ima tožeča stranka položaj upravnika večstanovanjske hiše na naslovu P. 2, D., - da je tožena stranka etažna lastnica stanovanja v tem objektu, na katerega se nanašajo vtoževani obratovalni stroški, - da je bilo sporno stanovanje do dne 23.4.2007 oddano v najem S. C..

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko kot lastnico stanovanja za povrnitev obratovalnih stroškov od tožene stranke za obdobje, v katerem je obstajalo najemno razmerje med toženo stranko in najemnico stanovanja. Sodišče prve stopnje sicer svojo odločitev utemeljuje na določbi 197. člena Obligacijskega zakonika, vendar je takšno izhodišče po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Pritožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na določilo 4. odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), po katerem je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, če najemna pogodba ne določa drugače. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da se obratovalni stroški, ki jih vtožuje od tožene stranke, nanašajo na obdobje pred uveljavitvijo spremembe 5. odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona, ki je stopila v veljavo 25.6.2008. Na osnovi te določbe je bila podana odgovornost lastnika za obratovalne stroške najemnika zgolj subsidiarno, če je šlo za tržno ali službeno stanovanje. Tožeča stranka v okviru trditvene podlage ni zanikala trditev tožene stranke glede statusa spornega stanovanja kot neprofitnega stanovanja. Določba o subsidiarni odgovornosti lastnika stanovanja, čeprav uvrščena v poglavje o razmerju med lastnikom in najemnikom, to razmerje presega. Ker ureja subsidiarno odgovornost lastnika, ureja odgovornost do tretjih, med katere sodi tudi upravnik. Ker tožeča stranka ni zanikala statusa neprofitnega stanovanja, lastnika neprofitnega stanovanja ni mogoče obremeniti glede obratovalnih stroškov po samem zakonu. Takšna ureditev pa predstavlja lex specialis do ureditve odgovornosti solastnikov za bremena skupne stvari po 68. členu Stvarnopravnega zakonika. V tem kontekstu ima svoj smisel tudi določba 6. odstavka 24. člena SZ-1, ki lastniku nalaga dolžnost notifikacije o sklenitvi ali spremembi najemne pogodbe, saj se v nasprotnem primeru šteje, da je podana odgvoronost tudi etažnega lastnika. Takšna razlaga določbe 24. člena SZ-1 je prevladujoča v judikaturi, ki se je uveljavila po uveljavitvi novega Stanovanjskega zakona (glej odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 410/2008, I Cpg 819/2008, I Cpg 584/2009 in I Cpg 314/2007). Glede na tožnikovo sklicevanje na izoblikovano sodno prakso (točka III. Pripravljalne vloge z dne 21.8.2009) pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se tam navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS in Višjega sodišča v Ljubljani nanašajo na ureditev po Stanovanjskem zakonu (Ur. l. RS, št. 18/92 do 1/2000), zato sklicevanje na tam podano argumentacijo ne more biti upoštevno, saj je novi Stanovanjski zakon v okviru 24. člena drugače uredil odgovornost najemnika in etažnega lastnika za obratovalne stroške stanovanja.

Pritožbeno sodišče je v posledici ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava s strani prvostopenjskega sodišča pritožbi ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je dolžna povrniti nastale stroške prvostopenjskega postopka in pritožbenega postopka toženi stranki (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne pravdne stroške od priglašenih stroškov po stroškovniku, vloženem na naroku za glavno obravnavo, priznalo v skladu z Odvetniško tarifo stroške za sestavo ugovora (200 točk), prve pripravljalne vloge (200 točk), zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (200 točk) in končno poročilo stranki (50 točk), ter 2 % materialnih stroškov (13 točk), skupaj 663 točk, kar upoštevaje 20 % DDV in vrednost točke (0,459 EUR) znaša 365,18 EUR. Tožena stranka je upravičena tudi do priglašenih stroškov kilometrine za pristop pooblaščena na narok za glavno obravnavo (11,89 EUR). Glede pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo priglašene stroške za sestavo pritožbe (68,80 EUR) in materialnih stroškov (10,00 EUR), saj tako priglašeni stroški ne presegajo stroškov pooblaščenca v smislu odvetniške tarife.