Jedro

Med toženimi strankami je jasno razvidna ožja družinska povezava. Prvo in drugo toženi stranki (lastnika stanovanja) sta namreč starša tretje in četrto toženih strank (imetnika zemljiškega pisma), zato je tožnica z zatrjevanjem navideznosti Pogodbe prevalila procesno dokazno breme na tožene stranke, ki bi morale dokazati, da je Pogodba zakonit in legitimen pravni posel. Pravni posel, ki je sklenjeni zaradi preprečitve poplačila upnikov, je ničen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ničen Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga, ki je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa notarja J. S. z opr. št. SV - 447/09 in da je njegova vknjižba v breme nepremičnin z ID znakom 1 in 2 neveljavna. Tretje in četrto toženi stranki sta dolžni tožnici v roku 8 dni izročiti zemljiško pismo, da se opravi izbris zemljiškega dolga in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (I. točka izreka). Toženim strankam je naložilo, da tožnici solidarno in nerazdelno povrnejo pravdne stroške v višini 1.967,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tretje in četrto toženi stranki se pritožujeta zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi ogrožanja varnosti pravnega prometa. Ne strinjata se z dokazno oceno in navajata, da sta s starši sklenili Pogodbo o sukcesivnem posojilu denarnih sredstev do 100.000,00 EUR (v nadaljevanju Pogodba) in da sta staršema sprva posodili 10.994,19 EUR in od avgusta 2008 najprej po 500,00 EUR, nato pa po 750,00 in 850,00 EUR mesečno. S takó posojenim denarjem sta starša v celoti poplačala dolg do tožnice iz naslova kredita za nakup stanovanja na G. (v nadaljevanju stanovanje). Tretje in četrto toženi stranki sta posojilo zavarovali z zemljiškim dolgom, ki je začel učinkovati pred vpisom tožničine hipoteke v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako sta starša tožnici poplačala dolg za nakup stanovanja in izpolnila Dogovor o poplačilu dolga v izvršilni zadevi In 2004/01326. Ugotovitev o navideznosti Pogodbe ni razumljiva. V odgovoru na tožničino pripravljalno vlogo z 12. 12. 2013 sta pojasnila njune najpomembnejše denarne vire. Citirata zmotno ugotovitev sodišča iz 15. točke obrazložitve, da „v času sklenitve kreditne pogodbe s 30. 7. 2008 sploh nista imeli sredstev, da bi lahko kreditirali prvo in drugo toženca, ob dejstvu, da je bil Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga sklenjen 3. 3. 2009 (torej 18 mesecev prej)“. Tožnica ni izpodbijala dokazov v zvezi z izvorom denarja. Natančne evidence posojenih zneskov nista predložili, ker je bilo dokazno breme za dokazovanje ničnosti Pogodbe na tožničini strani. Starša sta z njunim denarjem odplačala kredit za stanovanje v znesku 47.890,19 EUR, preostali znesek pa sta porabila za odplačevanje preostalih dolgov. Ker sta staršema posojali denar tudi za odplačevanje drugih dolgov, se ne strinjata z ugotovijo iz 12. točke obrazložitve, da je v Pogodbi določeno, da naj bi zagotovila posojilo le za dolg iz naslova kredita za stanovanje. Nadalje navajata, da jima je notar svetoval ustanovitev zemljiškega dolga. Tržna vrednost stanovanja je v kritičnem času znašala okrog 150.000,00 EUR, zato zemljiško pismo ni navidezno. Ostali upravičenci so imeli možnost opraviti vpise svojih pravic v zemljiško knjigo z boljšim vrstnim redom od zemljiškega dolga še 7 mesecev po podpisu Pogodbe. Čeprav je tožnica vedela, da je stanovanje vpisano v zemljiško knjigo, ni vpisala svojih pravic iz naslova poroštva staršev do podjetja A., d.o.o. V primeru prodaje stanovanja bi tožnica od staršev dobila za 47.890,19 EUR manj poplačanega kredita. Starša brez njunega posojila ne bi mogla tožnici poplačati kredita za nakup stanovanja. Ne strinjata se z zaključkom, da je bil zemljiški dolg vknjižen z namenom oškodovanje tožnice, sodišče pa ni pojasnilo, kako naj bi bila tožnica, ki ni njuna upnica, oškodovana. Tožnici ne dolgujeta ničesar, sodba pa zanju predstavlja veliko materialno oškodovanje. Sodnica ju je obravnavala poniževalno, saj sta oba že dalj časa zaposlena in prejemata redne mesečne plače. Nasprotujeta zakonitosti izvršilnih dejanj zoper prvo in drugo toženo stranko v obdobju, preden je bilo stanovanje vpisano v zemljiško knjigo. Rubež stanovanja v zadevi In 478/2011 ni bil veljavno opravljen 15. 10. 2007, pričanje izvršitelja pa je neverodostojno. Kar se je dogajalo pred vpisom stanovanja v zemljiško knjigo za njiju ni pomembno. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica je na pritožbo tretje in četrto tožene stranke odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev. Kot bistveno je navedla, da toženca za trditve o domnevnem posojilu nista predložila nobenih relevantnih dokazil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta nepremičnini z ID znakom 1 in 2 (v nadaljevanju stanovanje) obremenjeni z vknjiženim zemljiškim dolgom, ki ima boljši vrstni red od tožničine hipoteke, s katero ima zavarovano terjatev do prvo in drugo tožene stranke iz naslova njunega poroštva podjetju A., d. o. o. Prvo in drugo toženi stranki sta lastnici stanovanja, medtem ko sta tretje in četrto toženi stranki imetnici zemljiškega pisma.

6. Tožene stranke zatrjujejo, da je bil zemljiški dolg ustanovljen z namenom zavarovanja posojila tretje in četrto tožene stranke prvo in drugo toženi stranki za poplačilo kredita za nakup stanovanja, ki sta ga prvo in drugo toženi stranki najeli pri tožnici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Pogodba o sukcesivnem posojilu denarnih sredstev do 100.000 EUR med toženimi strankami navidezna in da je bil zemljiški dolg ustanovljen navidezno z namenom oškodovati tožnico. Ravno tako je ugotovilo, da višina tožničine terjatve do prvo in drugo tožene stranke iz naslova poroštva podjetju A., d. o. o., znaša 107.988,71 EUR z obrestmi od 20. 5. 2011. 7. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva ter skladna z določilom 8. člena ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se strinja z ugotovitvijo o navideznosti Pogodbe o sukcesivnem posojilu denarnih sredstev do 100.000 EUR (v nadaljevanju Pogodba) med prvo in drugo ter tretje in četrto toženo stranko. Pritožbeno sodišče se ravno tako strinja z razlogi sodišča prve stopnje iz 12, 13., 14., 15. in 16. točke obrazložitve. Med toženimi strankami je jasno razvidna ožja družinska povezava. Prvo in drugo toženi stranki (lastnika stanovanja) sta namreč starša tretje in četrto toženih strank (imetnika zemljiškega pisma), zato je tožnica z zatrjevanjem navideznosti Pogodbe prevalila procesno dokazno breme na tožene stranke, ki bi morale dokazati, da je Pogodba zakonit in legitimen pravni posel(1). Tretja in četrto tožena stranka nista uspela zadostiti takšnemu dokaznemu bremenu in zmotno menita, da ju je sodišče obravnavalo poniževalno. Ravno tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na pripravljalno vlogo z dne 12. 12. 2013, saj so v njej toženci zgolj opisali domnevne denarne vire brez da bi izkazali kakršenkoli denarni tok. V skladu z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ker toženca nista predložila dokazov, ki bi pojasnjevali dejanske denarne vire prvo in drugo tožene stranke, v pritožbi zmotno menita, da bi moralo sodišče pojasniti, kako sta starša tožnici poplačala dolg za nakup stanovanja.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil zemljiški dolg ustanovljen z namenom oškodovanja tožnice, saj ima v zemljiški knjigi boljši vrstni red od tožničine hipoteke, ustanovljen pa je bil na podlagi navideznega pravnega posla. Tudi iz višine ustanovljenega zemljiškega dolga izhaja, da je dejanski namen njegove ustanovitve v preprečitvi poplačila tožničine terjatve do prvo in drugo tožene stranke, ki je zavarovana s hipoteko slabšega vrstnega reda. Pravni posel, ki je sklenjeni zaradi preprečitve poplačila upnikov, je ničen(2). Posledično je materialnopravno pravilna ugotovitev, da je Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga v notarski obliki ničen in da je njegova vknjižba neveljavna. Ker je ničen tudi razpolagalni posel indosamenta zemljiškega pisma na tretje in četrto toženo stranko, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno na podlagi 243. člena Zakona o zemljiški knjigi ugodilo tožbi na izbris zemljiškega dolga ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Pritožba torej zmotno meni, da je ogrožena varnost pravnega prometa. Ker tretje in četrto toženi stranki v konkretnem primeru nista dobroverna pridobitelja ničnega zemljiškega dolga, ni utemeljen očitek, da tožnica ni pravočasno po vpisu stanovanja v zemljiško knjigo poskrbela za vpis hipoteke za terjatev, ki jo ima zoper prvo in drugo toženo stranko na podlagi poroštva podjetju A., d. o. o. Tožnica je upnica prvo in drugo tožene stranke, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da ni oškodovana, ker ni upnica tretje in četrto tožene stranke.

9. Ni relevantna pritožbena navedba, da naj bi sodišče ugotovilo, da se je s Pogodbo zagotovilo posojilo le za dolg iz naslova kredita za stanovanje. Ne glede na to pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve pojasnilo, da je v Pogodbi med toženci jasno določeno, da naj bi se posojilo zagotovilo le za dolg iz naslova kredita za stanovanje, posojena sredstva za ostale namene pa niso specificirana. Tudi ni relevantno pritožbeno sklicevanje na očitno pomoto sodišča prve stopnje iz 15. točke obrazložitve(3), kot tudi ne na notarjeve nasvete in na očitano nezakonitost izvršilnih postopkov zoper prvo in drugo toženo stranko v obdobju pred vpisom stanovanja v zemljiško knjigo.

10. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo odgovora tretje in četrto tožene stranke na tožničin odgovor na pritožbo, saj ZPP ne predvideva odgovora na odgovor na pritožbo.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tretje in četrto toženi stranki nista priglasili pritožbenih stroškov, je odločitev o njunih stroških odpadla. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato ne predstavlja potrebnega stroška (155. člena ZPP), zaradi česar je stroške odgovora dolžna kriti tožnica sama.

Op. št. (1): Prim. I. Vuksanović, Zemljiški dolg in zlorabe, Pravna praksa, 2013, št. 16-17, str. 26. Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča z dne 9.2.2012, opr. št. II Ips 297/2010 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22. 8. 2012, opr. št. I Cp 4060/2011. Op. št. (3): Sodišče prve stopnje je v 15. točki navedlo: Iz slednjega je torej zaključiti, da v času sklenitve kreditne pogodbe s 30. 7. 2008 sploh nista imeli sredstev, da bi sploh lahko kreditirali prvo in drugo toženca, ob dejstvu, da je bil Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga sklenjen 3. 3. 2009 (torej 18. mesecev prej), kredita pa sta bila najeta šele 28. 6. 2010 in 13. 1. 2011.