Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških pravdnega postopka se zavrže, sicer pa zavrne.

Obrazložitev

Bistveno iz kronologije dosedanjega postopka: Tožnica se je poškodovala v prometni nesreči 23.4.2004, ko je zavarovanec tožene stranke zaradi premajhne varnostne razdalje ob zaviranju tožnice trčil v zadnji del njenega avtomobila. V nesreči je tožnica utrpela udarnino v predel desne lopatice in raztegnitev vratnega mišičja. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala temelj in legitimacijo odškodninske obveznosti, sporna med njima pa je ostala višina odškodnine. Tekom postopka je toženka tožnici nakazala akontacijo odškodnine v višini 2.629,00 EUR (prej 630.000 SIT), katero je sodišče prve stopnje v valoriziranem znesku pri odmeri odškodnine ob izdaji sodbe upoštevalo in tožničin zahtevek v celoti zavrnilo, saj je ugotovilo, da valorizirana akontacija izplačane ji odškodnine presega višino v postopku ugotovljene in odmerjene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožnica.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo vlaga tožeča stranka glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi ji morala biti po njenem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, saj le ti v celoti ustrezajo teži ugotovljenih posledic in takšna odškodnina predstavlja primerno in pravično odškodnino. Tožnica v reviziji opredeljuje posamične oblike nepremoženjske škode in navaja ugotovljene okoliščine, ki jo po njenem mnenju upravičujejo do celotne terjane odškodnine zanje. Nadalje navaja, da sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli valoriziranega zneska akontacije, katerega je tožena stranka plačala tožnici, poračunati s celotno tožnici priznano odškodnino, temveč zgolj z odškodnino, priznano tožnici iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ter iz naslova strahu, saj se je tožena stranka v odgovoru na tožbo postavila na stališče, da pri tožnici do zmanjšanja življenjske aktivnosti ni prišlo in da ji zato ne pripada odškodnina iz tega naslova, tega svojega ugovora pa nikoli ni umaknila. Sodišči prve in druge stopnje pa sta tožnici priznali tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 750,00 EUR in že iz tega razloga ne bi smeli v celoti zavrniti njenega zahtevka. Tožnica z revizijo izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo nadaljnje odškodnine v znesku 4.311,00 EUR s pripadajočimi obrestmi ter da tožnici prisodi celotne na prvi in drugi stopnji zaznamovane pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

Odločba o stroških se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija pa je dovoljena samo zoper tisti sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Odločitev o stroških se nanaša na stransko terjatev. S to odločitvijo postopek ni končan, zato zoper sklep o stroških revizija ni dovoljena in je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena v zvezi s 384. členom ZPP v tem delu zavrglo revizijo tožeče stranke.

Zmotno je revidentkino naziranje, da sta sodišči prve in druge stopnje storili napako, ko sta valoriziran znesek akontacije tožene stranke poračunali s celotno tožnici priznano odškodnino. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča druge stopnje, da odškodnina za nepremoženjsko škodo predstavlja celoto ter da tožena stranka ob tem, ko je plačala zanjo nesporni del, ni specificirala, koliko je tožnici plačala iz naslova posameznih postavk. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je višina izplačane in valorizirane akontacije celo višja od celotne ugotovljene in odmerjene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela, to ugotovitev pa je v celoti sprejelo tudi sodišče druge stopnje.

Neupošteven je revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje neustrezno ocenjevali dejstva, ki izhajajo iz tožničine zdravstvene dokumentacije, tožničine izpovedi ter predvsem iz podanega izvedenskega mnenja dr. D. M. Gre namreč za izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je prestala drugostopenjski preizkus, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revidentka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih ji denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode in ponovno poudarja okoliščine, ki bi jo po njenem mnenju upravičevale do odškodnin v celotnih terjanih zneskih. Takšno uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljeno v primeru, ko so vsa revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, katerih obstoj je v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljen in je prestal drugostopenjski preizkus (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Revizijsko sodišče je tako glede na neizpodbojno ugotovljena dejstva in odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo presojalo, ali je ta v skladu s 179. členom in 182. členom Obligacijskega zakonika (OZ) in načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije višine odškodnine mora biti vselej upoštevano tako, da odmera ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Načelo individualizacije višine odškodnine ima namreč korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožnici pravilno upoštevano, kar pokaže njena primerjava s prisojnimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je revidentka utrpela udarnino v predel leve lopatice in nateg vratnih mišic. Zaradi navedenih poškodb je trpela hude telesne bolečine na dan nezgode v poškodovanih delih, srednje hude bolečine 10 dni, stalne lažje, nato občasne, predvsem pri razgibavanju prisotne bolečine pa so bile prisotne največ šest tednov, tudi v bodoče pa so mogoče lahke do srednje telesne bolečine ob spremembah vremena in obremenitvah. Poleg nevšečnosti med zdravljenjem je utrpela še intenziven primarni strah ter sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja, ki je trajal še štiri tedne po nezgodi. Ostale so ji tudi določene trajne posledice v obliki zabrazgotinjenja na mestu delno poškodovanih medvretenčnih vezi vratne hrbtenice in mišičnih vlaken vratnega mišičja ter v manjšem obsegu zavrta gibljivost vratne hrbtenice v smeri zaklona in obrata v desno, vendar so revidentkine aktivnosti zaradi tega le neznatno zmanjšane. Sodišče ji je tako v izpodbijani sodbi odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.750,00 EUR, kar je na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavljalo 3,4 povprečnih plač. Poškodbe in odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnici je primerljiva z odmerjenimi odškodninami za podobne poškodbe ter obseg in trajanje telesnih bolečin, strahu in zgolj minimalno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Revizijsko sodišče usmerja revidetko na odločbe VS RS, in sicer II Ips 517/2006, II Ips 685/2001, II 47/2004, II 529/2005, v katerih je bila odmerjena odškodnina za podobne škodne posledice, ko jih je utrpela revidetka.

Višino odmerjene odškodnine za nastalo škodo, ki temelji na ugotovitvah v izvedenskemu mnenju in izpovedbi revidetke ter njeni medicinski dokumentaciji, je sodišče glede na 179. člen in 182. člen OZ pravno pravilno ovrednotilo (ustrezno upoštevaje tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu in zmanjšanje življenjske aktivnosti revidentke, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke v dovoljenem delu na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.