Jedro

Ni pomembno, čigav denar je bil na hranilni knjižici; pomemben je dogovor med strankama, ki ga je treba izpolniti.

Izrek

A) Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki a) 1 spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 1.043,23 EUR (z besedo tisočtriinštirideset 23/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2005 do plačila; v točki a) 2 pa spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

B) Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu potrdi.

C) Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 255,70 EUR (z besedo: dvestopetinpetdeset 70/100) pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, zoper katerega ni vložena pritožba, vzelo na znanje umik tožbe po nasprotni tožbi P. G. zoper N. Č. in je pravdni postopek ustavilo. S sodbo je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 1.460,52 EUR z določenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 30,35 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Predmet odločanja je bila izpolnitev obveznosti po pogodbi med pravdnima strankama.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Uveljavljata napačno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, toženec pa neobrazloženo tudi bistveno kršitev določbe pravdnega postopka (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Tožeča stranka se ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ne strinja se s tem, da je dogovor treba razlagati tako, da je bil dolg med pravdnima strankama deloma poravnan tako, da je pritožnica prejela vsa denarna sredstva na hranilni knjižici modrega varčevanja, saj je bila knjižica odprta na njeno ime. S temi sredstvi toženec ni bil upravičen razpolagati. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da znesek 500.000,00 SIT na hranilni knjižici modrega varčevanja predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Vsaj 300.000,00 SIT predstavlja izključno premoženje pritožnice. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženec umaknil nasprotno tožbo. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Toženec sprejema sodbo v delu, v katerem je odločeno, da mora tožnici plačati 417,29 EUR z obrestmi, ne strinja pa se s sodbo v delu, kjer se mu nalaga še plačilo 250.000,00 SIT v EUR. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno interpretiralo vsebino pogodbe glede plačila 500.000,00 SIT preko hranilne knjižice modro varčevanje, vendar je nedopustno poseglo v pogodbeno vsebino in štelo, da naj bi toženec s tem izpolnil le plačilo v znesku 250.000,00 SIT, ne pa 500.000,00 SIT, kot je v dogovoru navedeno. Sodišče je namreč vezano na znesek 500.000,00 SIT. Razpravljanje o tem, kdo je nalagal sredstva v času skupnosti, je odveč. Za znesek 500.000,00 SIT ni bilo dogovorjene nobene zapadlosti, ker je bilo plačilo opravljeno s tem, ko je bil dogovor sklenjen. Nepravilen je tudi izrek o obrestih glede zneska 250.000,00 SIT. Predlaga spremembo sodbe.

Utemeljena je pritožba tožbene stranke, medtem ko pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, popolno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje. Deloma je napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, kako je treba razlagati dogovor o znesku 500.000,00 SIT. Z razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje, ni bilo nobenega razloga, da bi se tudi znesek 500.000,00 SIT ne izročil v gotovini, tako kot je bilo določeno za preostalo obveznost. Tudi sicer je bilo samo glede razlike 200.000,00 SIT dogovorjeno, da se plača v 30 dneh, glede ostalega pa je bil dogovor o tem, da se izvrši najkasneje do dneva dogovora.

V zvezi s pritožbo tožnice, ki se nanaša na hranilno knjižico, sodišče prve stopnje ni ničesar spregledalo. O tem, da gre za tožničino hranilno knjižico, ne samo, da ni bilo spora, pač pa je bila prav to bistvena vsebina toženčevega ugovora. Trdil je namreč, da je nakazoval sredstva na njeno hranilno knjižico, zaradi česar da je tudi prišlo do takega dogovora, kakršnega je zatrjeval. Toženec ni nikoli trdil, da se znesek plača z izročitvijo hranilne knjižice, pač pa je trdil, da je bila njegova obveznost do tožnice poravnana s tem, da se je odpovedal svoji terjatvi v višini 500.000,00 SIT, to je denarju, ki ga je polagal v času skupnosti na hranilno knjižico tožnice (glej toženčev odgovor na tožbo). Tožničine pritožbene trditve tako niso sprejemljive in tudi v spisu nimajo podlage, medtem ko je razlaga pogodbenih določil, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, v skladu z listino (pogodbo) ter z ostalimi izvedenimi dokazi. Dokazna ocena je tako opravljena v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Toženec pa ima prav, ko pravi, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno štelo, da je bila njegova obveznost poravnana samo do polovice, ker da je pri denarju na hranilni knjižici šlo za skupno premoženje. Tega niti toženka ni trdila, saj je vztrajala, da je denar na tej knjižici pretežno njen. Sodišče je torej sodilo zunaj trditvene podlage. Tudi sicer je sodišče prve stopnje upoštevalo napačno pravno podlago. Ni pomembno, čigava sredstva so bila na hranilni knjižici. Pomemben je dogovor med strankama, kajti kot pravilno opozarja toženec, gre za vprašanje izpolnitve pogodbe (1. odstavek 9. člena Obligacijskega zakonika - OZ in 1. odstavek 239. člena OZ). Potem ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil dogovor strank, da je obveznost izpolnjena "preko hranilne knjižice", ni bilo nobene podlage več za razglabljanje o tem, kakšen je pravni položaj navedenega zneska.

Tako je torej bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti, pritožbo tožene pa ugoditi in sodbo spremeniti po 4. točki 358. člena ZPP tako, da je zavrnjen tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 250.000,00 SIT v evrski protivrednosti 1.043,23 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

Glede na zgoraj izraženo stališče pritožbenega sodišča na druge pritožbene trditve ene in druge stranke ni treba odgovarjati. Kolikor gre za stroške postopka je sicer res, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženec umaknil nasprotno tožbo. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča v situaciji, ko je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek glede zneska 250.000,00 SIT v evrski protivrednosti, nastala situacija iz 2. odstavka 154. člena ZPP, ko naj vsaka stranka krije svoje stroške, kajti s tožbo je tožnica uspela le v manjšem delu, toženec z nasprotno tožbo ni uspel, stroški strank pa niso bistveno različni.

Ker je toženec uspel s pritožbo, mu mora toženka povrniti pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče v skladu s predlogom, odvetniško in taksno tarifo odmerilo v znesku 255,70 EUR (sestava pritožbe 250 točk, izdatki za stranko 5 točk, 20 % DDV 51 točk, kar je skupaj 306 točk po 0,46 EUR, k temu pa je treba prišteti še 114,94 EUR sodne takse). Stroške za končno poročilo v znesku 50 točk je toženec zahteval že v postopku na prvi stopnji, zato ta strošek ni bil priznan. Pritožbeno sodišče je v skladu z zahtevo toženca prisodilo tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zamude dalje, torej po izteku 15 dnevnega roka po prejemu sodba sodišča druge stopnje.

V izreku sodbe sodišča prve stopnje je očitno prišlo do pisne napake pri zapisu datuma, od katerega tečejo obresti od evrskega zneska (pravilno 1.1.2007 in ne 1.7.2007), vendar je to moč popraviti po 328. členu ZPP.