Jedro

Kontrolna dolžnost razpravljajočega sodišča prve stopnje glede opredelitve vrednosti spornega predmeta je bila torej možna in podana le v okvirih določbe 40. člena ZPP/77 (sedaj 44. člena ZPP). Z zamudo opravljena kontrolna dolžnost zato kljub zahtevi Višjega sodišča, ki je razpravljajočemu sodišču posebej naložilo opredelitev vrednosti spornega predmeta, glede dovoljenosti revizije pravdnim strankam ni mogla ponuditi več pravic, kakor jima gredo po omenjeni zakonski določbi.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik stanovanjske hiše v ..., zgrajene na parc. št. 772, vl. št. 1077 k.o. ... do 4/5, zaradi česar je toženki naložilo, naj mu izstavi zemljiškoknjižno listino, na katere podlagi se bo lahko vknjižil kot lastnik do nadaljnjih 3/10 nepremičnine. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožnikov lastninski delež na nepremičnini določilo v višini 57/100, zaradi česar je toženko obvezalo, da mora izročiti zemljiškoknjižno listino, s katero se bo tožnik vknjižil v zemljiški knjigi do nadaljnjih 7/100 sporne nepremičnine. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Posledično je bila zavrnjena pritožba tožene stranke v preostalem delu, v celoti pa pritožba tožene stranke.

Pravdni stranki vlagata vsaka svojo revizijo, pri čemer tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, tožena pa poleg navedenega še revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Obe predlagata spremembo izpodbijane sodbe: tožeča stranka z ugoditvijo njenemu tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Pri tem tožeča stranka podrejeno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na reviziji pravdni stranki druga drugi nista odgovorili, reviziji pa sta bili dostavljeni tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizijsko sodišče o citiranih revizijah odloča že drugič. Tudi prvič je reviziji zavrglo. Sklicevalo se je na določbo drugega odstavka 367. člena ZPP o limitirani vrednosti spornega predmeta, ki še dopušča dovoljenost revizije. Oprlo se je tudi na določbo drugega odstavka 180. člena ZPP, po kateri mora tožeča stranka, da si zagotovi pravico do revizije, kadar je ta odvisna od vrednosti spornega predmeta, to vrednost navesti že v tožbi. Kasnejša opredelitev vrednosti spornega predmeta, opravljena mimo določb 40. člena ZPP/77, ne pomeni spremembe ocenjene vrednosti, ki bi jo bilo mogoče upoštevati ob obravnavanju revizije. Tožeča stranka je namreč vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe opredelila z zneskom tedanjih 130.000 SIT, kasnejša sprememba navedene vrednosti pa se ni dvignila v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZPP/77. Razpravljajoče sodišče o eventualni spremembi spornega predmeta v skladu z navedeno zakonsko določbo ni odločalo na prvi glavni obravnavi dne 31.3.1992 (niti dne 24.4.1992), pri čemer tudi nobena od strank na teh obravnavah spremembe vrednosti spornega predmeta ni predlagala. Tudi dne 25.10.1995 s strani tožeče stranke vložena razširitev tožbe na razvezo tristranske pogodbe z dne 11.12.1986 ni vsebovala navedbe vrednosti spornega predmeta.

Zoper sklep o zavrženju revizije je tožnik vložil ustavno pritožbo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo z dne 19.10.2006, opr. št. Up 241/05 ustavni pritožbi ugodilo, sklep revizijskega sodišča z dne 23.12.2004, opr. št. II Ips 569/2004 (s prej opisano vsebino) razveljavilo, zadevo pa vrnilo v novo odločanje. Tožnik je v tožbi (s kasnejšim prehodom na tolarsko valuto) opredelil vrednost spora z zneskom 130.000 SIT. Vendar pa je po stališču Ustavnega sodišča revizijsko sodišče zanemarilo presojo ekonomske vrednosti spora. Po razveljavitvi odločitve sodišča prve stopnje je Višje sodišče v svojem sklepu z dne 14.6.1994 zapisalo, da "bo treba v ponovljenem postopku določiti sporno vrednost po 40. členu ZPP/77". S strani sodišča prve stopnje pozvani tožnik je nato ocenil vrednost spora na 10.234.893 SIT. Opisanim okoliščinam revizijsko sodišče po stališču ustavnega sodišča ni pripisalo potrebne teže. Sodišče prve stopnje je sicer kontrolno dolžnost opravilo z zamudo, vendar pa je to storilo po zahtevi višjega sodišča. Zaradi zavrženja revizij je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Revizijsko sodišče je o revizijah pravdnih strank znova odločalo in pri tem znova ugotovilo, da nista dovoljeni.

Po določbi 367. člena ZPP je pravica do revizije omejena. Dovoljena je le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (4.172,92 EUR). Čeprav je tožba v tej zadevi bila vložena še v času veljavnosti ZPP/77, je glede dovoljenosti revizije treba uporabiti glede na določbo drugega odstavka 498. člena ZPP/99 določbe omenjenega novega ZPP. V drugem odstavku 180. člena ZPP je določeno, da mora tožeča stranka, da si zagotovi pravico do revizije, kadar je ta odvisna od vrednosti spornega predmeta, to vrednost navesti že v tožbi. Kadar je navedena očitno previsoka ali prenizka vrednost spornega predmeta, zaradi česar nastane vprašanje o pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (tretji odstavek 44. člena ZPP). Enako določbo je v svojem 40. členu vseboval tudi Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977, ki je veljal ob vložitvi tožbe dne 27.9.1991. Podatki iz spisa dokazujejo, da po opredelitvi vrednosti spornega predmeta v znesku 130.000 SIT, kar je po tedanjih predpisih še zadoščalo za dovoljenost revizije, do zviševanja vrednosti spornega predmeta s strani tožeče ali tožene stranke ni prišlo v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZPP/77. Razpravljajoče sodišče o eventualni spremembi vrednosti spornega predmeta v skladu z navedeno zakonsko določbo ni odločalo na prvi glavni obravnavi dne 31.3.1992 (niti ne dne 24.4.1992), pri čemer tudi nobena od strank na teh obravnavah spremembe vrednosti spornega predmeta ni predlagala. Ponovno obvelja, da tudi dne 25.10.1995 s strani tožeče stranke vložena razširitev tožbe na razvezo tristranske pogodbe z dne 11.12.1986 ni vsebovala navedbe vrednosti spornega predmeta. Res je, da je vrednost spora bila glede na razmerje v času vložitve tožbe in prve glavne obravnave nerealno ocenjena in da torej ni bila v skladu z ekonomskim interesom, vendar pa glede na določbo 40. člena ZPP/77 razpravljajoče sodišče po začetku obravnavanja glavne stvari na prvi glavni obravnavi ni imel zakonskega pooblastila, po katerem bi lahko samo določilo objektivno vrednost spornega predmeta.

Kontrolna dolžnost razpravljajočega sodišča prve stopnje je bila torej možna in podana le v okvirih določbe 40. člena ZPP/77 (sedaj 44. člena ZPP/99). Z zamudo opravljena kontrolna dolžnost zato kljub zahtevi Višjega sodišča, ki je razpravljajočemu sodišču posebej naložilo opredelitev vrednosti spornega predmeta, glede dovoljenosti revizije pravdnim strankam ni mogla ponuditi več pravic, kakor jima gredo po omenjeni zakonski določbi. K temu naj se doda (kar sicer ni odločilno), da sodišče prve stopnje tudi po tem, ko je tožeča stranka zvišala vrednost spornega predmeta, o tem ni odločilo s posebnim sklepom.

V zadevi z opr. št. II Ips 451/98 je revizijsko sodišče s sklepom z dne 14.10.1998 zavrglo revizijo, čeprav je sodišče prve stopnje ob pomanjkanju pogojev, ki jih določa 40. člen ZPP/77, s posebnim sklepom (po prvi glavni obravnavi) odločilo o zvišanju vrednosti spornega predmeta, kar naj bi v navedenem primeru zadoščalo za dovoljenost revizije. Povedalo je, da odločitev v taki procesni obliki (poseben sklep kot sestavni del sodne odločbe) pravdnima strankama glede dovoljenosti revizije ne more podeliti več pravic, kot jih nudi določba tretjega odstavka 40. člena ZPP/77. Zato zamude pri opredelitvi vrednosti spornega predmeta, ki še zadošča za dovoljenost revizije, ne sanira. Prepričanje o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta - v obsegu pravice do revizije - ne predpostavlja vloge sodišča, da to lahko po lastni presoji in kadarkoli določa navedeno vrednost, zlasti pa tudi ne večkrat, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi. Navedeni primer je potrebno posebej citirati zato, ker je z obravnavanim primerom povsem primerljiv: z njim so postavljene meje kontrolne dolžnosti razpravljajočega sodišča pri opredelitvi vrednosti spora z določbo 40. člena ZPP/77 (44. člena ZPP/99), pri čemer je v primerjani zadevi razpravljajoče sodišče celo izdalo poseben sklep, s katerim je šele ob koncu obravnavanja odločilo o vrednosti spora. V tu obravnavanem primeru pa takšnega posebnega sklepa sodišče prve stopnje niti ni izdalo. Primerljivosti obeh zadev ne izključuje dejstvo, da je v primerjani zadevi vrednost spornega predmeta bila sprva izražena v odvetniških točkah.

O vrednosti spornega predmeta, ki bi dopuščala revizijo torej ni bilo odločeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena ZPP/77. Po začetku obravnavanja spreminjane označbe vrednosti so glede na omenjeno določbo ZPP neupoštevne. Označba vrednosti spornega predmeta, podana med postopkom, po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, v tem okviru nima za dopustnost revizije ugodnih posledic. Pravdni stranki torej nimata pravice do revizije, zaradi česar ju je revizijsko sodišče po določbi 377. člena ZPP kot nedovoljeni zavrglo.