Jedro

Podjemna pogodba ima tudi elemente shranjevalne pogodbe, kadar naročnik stvar, ki jo je treba popraviti, zaradi popravila izroči podjemniku, podjemnik pa ima položaj shranjevalca in je za presojo njegovih obveznosti glede hrambe (in varovanja) stvari, ki mu jo je naročnik izročil zaradi popravila, treba uporabiti pravila o obveznosti shranjevalca.

Solidarna odgovornost temelji na pristni ali nepristni solidarnosti, pri čemer gre za slednjo, kadar stranke delajo neodvisno druga od druge in oblika nepristne solidarnosti je vzpostavljena tedaj, ko nasproti oškodovancu konkurira odškodninska odgovornost iz poslovne in neposlovne odškodninske obveznosti. Navedeno pomeni, da se lahko zahteva polna odškodnina tako iz naslova poslovne kot neposlovne obveznosti, čeprav je za isto obveznost odgovorna stranka iz ene ali druge obveznosti.

Z delovanjem storilca kaznivega dejanja ni pretrgana vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo, saj je po četrtem odstavku 186.člena OZ uveljavljena tako imenovana alternativna vzročnost, pri kateri ni treba, da bi bila dokazana vzročna zveza med ravnanjem vsakega posameznega potencialnega povzročitelja škode in nastalo škodo, pač pa zadošča, da je dokazano, da je ravnanje kateregakoli od več potencialnih povzročiteljev povzročilo škodo. Na ta način je zakonodajalec omilil dokazno breme oškodovanca, ki bi sicer moral po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti dokazati, protipravnost ravnanja vsakega potencialnega povzročitelja, vzročno zvezo med ravnanjem in škodo ter nastanek škode, oškodovančev položaj je omilil prav s tem, da mu ni treba dokazovati vzročne zveze med protipravnim ravnanjem vsakega posameznega potencialnega povzročitelja in škodo.

Tožena stranka v danih okoliščinah ni dosegla dolžnega standarda ravnanja, ko bi morala pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Protipravnost njenega ravnanja je tako izkazana z neskrbnim ravnanjem kot lastnice servisne delavnice in prevzemnice stvari v popravilo, ki ni poskrbela za ustrezno varovanje prevzete stvari, s čimer je omogočila, da so do nje prišle nepooblaščene osebe, ki so izvršile tatvino.

Izrek

I. Pritožba se glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita sama vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 1367/2013 z dne 17.10.2014 izreklo: „I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.873,00 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude do plačila, pod izvršbo. II. Tožbeni zahtevek se v preostalem delu zavrne. III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 762,44 EUR, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo.”

2. Zoper to sodbo je glede I. in III. točke izreka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo in sklep o stroških v napadanem delu, tako da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, spremeni pa tudi sklep o stroških, tako da tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške tožene stranke v tem postopku kot tudi stroške pritožbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po izdaji sodbe Višjega sodišča, v roku 15 , da ne bo izvršbe, podredno pa predlaga, da sodbo razveljavi v napadenem delu in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, stroške te pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške tožene stranke.

3. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne vse stroške postopka.

5. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., ,6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

9. Po izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

10. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

11. V sporu majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog, zato je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga ugotovi sodišče prve stopnje.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednje dejansko stanje: (-) da je v začetku meseca maja 2012 tožeča stranka dostavila toženi stranki svoj leto dni star parkovni traktor z mulčerjem ter novima pnevmatikama s traktorskimi profili v redni letni servis in v popravilo jermena kosišča; (-) da tožena stranka svoje s pogodbo sprejete obveznosti ni izpolnila, saj so ji 17.5.2012 vlomili v delavnico in ji med drugimi predmeti odtujili tudi predmetni parkovni traktor, ki ga tožeča stranka vse do danes ni dobila vrnjenega; (-) da tožena stranka dogovorjenega dela sploh ni opravila in tako do prevzema posla s strani tožeče stranke ni prišlo; (-) da je tožena stranka prevzeti parkovni traktor tožeče stranke hranila v sklopu zgradbe na naslovu M., zunaj na odprtem in ograjenem prostoru z žično panelno ograjo visoko cca 2,5 m, ograjna vrata pa je imela zaklenjena s ključavnico obešanko (B7, 89-811); (-) da je zaradi odtujitve stvari tožeči stranki nastala premoženjska škoda, ki jo je ugotovil sodni cenilec kmetijske mehanizacije in iz cenitvenega poročila z dne 8. 9. 2014 (1. št. 55-57), izhaja, da je sodni cenilec izračunal vrednost odtujenega traktorja na podlagi nabavne vrednosti z upoštevanjem fizičnega (50 ur), funkcionalnega in ekonomskega zastaranja (8 %) ter pristopa primerljivih prodaj na slovenskem in evropskem trgu, tako da je izračunal vrednost eno leto starega parkovnega traktorja z dodatno opremo (kosilnim mehanizmom na dva noža in zamenjanimi gumami) na dan odtujitve 17. 5. 2012 in ta znaša 1.873,00 EUR.

13. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko je presodilo, da sta pravdni stranki sklenili atipično podjemno pogodbo, po kateri je imela tožena stranka (kot podjemnica) glede stvari, ki ji je bila izročena v popravilo, položaj shranjevalke, saj je shranjevanje stvari sestavni del podjemnikove obveznosti popraviti stvar.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da ima podjemna pogodba tudi elemente shranjevalne pogodbe, kadar naročnik stvar, ki jo je treba popraviti, zaradi popravila izroči podjemniku, podjemnik pa ima položaj shranjevalca in za presojo njegovih obveznosti glede hrambe (in varovanja) stvari, ki mu jo je naročnik izročil zaradi popravila, je treba uporabiti pravila 731. člena do 735. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o obveznosti shranjevalca.

15. Ob pritožbeno nesporni ugotovitvi, da tožena stranka svoje obveznosti po sklenjeni podjemni pogodbi (619. člen OZ) ni izpolnila, je pravilen nadaljnji materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je skladno s 239. členom OZ tožeča stranka upravičena zahtevati od tožene stranke, ki ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, povrnitev škode, ki ji je zaradi tega nastala (drugi odstavek 239. člena OZ). Gre za poslovno odškodninsko odgovornost, za obstoj katere pa morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke in sicer kršitev pogodbene obveznosti, škoda in vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti ter premoženjsko škodo.

16. Sodišče prve stopnje je presodilo, da protipravno ravnanje v konkretnem primeru predstavlja kršitev pogodbene obveznosti, ker tožena stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, da bi kot podjemnik in shranjevalec poskrbela za ustrezno hrambo in varovanje parkovnega traktorja, ki ji ga je tožeča stranka izročila v popravilo.

17. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo tožbeni zahtevek na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti, ker je prezrlo, da tožena stranka popravila še ni izvršila, saj je v vmesnem času tedaj še neznani storilec s storitvijo kaznivega dejanja tožnikov parkovni traktor odtujil in da je bila s storitvijo kaznivega dejanja velike tatvine, katero je storil na škodo tožnika, sedaj v sodnem postopku obdolženi (Okrožno sodišče v Celju, I Kpr 20537/2013), pretrgana vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti toženca in nastalo škodo tožniku. Poleg tega pritožba izpostavlja, da po določbah Zakona o kazenskem postopku velja v kazenskem postopku za oškodovanca tožnik in takšnega statusa v kazenskem postopku tožena stranka nima in torej ne more uveljavljati namesto tožeče stranke premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku zoper obdolženega storilca kaznivega dejanja Premoženjskopravni zahtevek v kazenskem pravu pa velja tudi po določbah ZPP kot del tožbe zoper oškodovalca, v konkretnem primeru obdolženega storilca.

18. Iz teh pritožbenih navedb je povzeti dva pritožbena očitka in sicer, da bi tožeča stranka moral odškodninski tožbeni zahtevek uveljavljati zoper znanega storilca kaznivega dejanja in da je pri pogodbeni odškodninski odgovornosti umanjkal element vzročne zveze, saj je vzročna zveza med kršitvijo pogodbene zaveze in nastalo škodo bila pretrgana z delovanjem storilca kaznivega dejanja.

19. Obe pritožbeni stališči sta materialnopravno zmotni, ker pritožba spregleda, da OZ v določbah členov 186 do 188 ureja odgovornost več oseb za isto škodo in po določbi 186.člena OZ je izrecno opredeljena solidarna odgovornost na način, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno(prvi odstavek), da napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi (drugi odstavek), da solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi (tretji odstavek), da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno (četrti odstavek).

20. Navedena ureditev OZ je materialnopravna podlaga za pravilno presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot podjemnik iz podjemne pogodbe pasivno legitimirana za uveljavljeni odškodninski zahtevek, čeprav je bil predmet, na katerem bi tožena stranka morala opraviti popravilo, odtujen po tretjem.

21. Solidarna odgovornost temelji na pristni ali nepristni solidarnosti, pri čemer gre za slednjo, kadar stranke delajo neodvisno druga od druge in oblika nepristne solidarnosti je vzpostavljena tedaj, ko nasproti oškodovancu konkurira odškodninska odgovornost iz poslovne in neposlovne odškodninske obveznosti. Navedeno pomeni, da se lahko zahteva polna odškodnina tako iz naslova poslovne kot neposlovne obveznosti, čeprav je za isto obveznost odgovorna stranka iz ene ali druge obveznosti.(1)

22. Tako pritožba zmotno meni, da bi tožeča stranka kot oškodovanka smela uveljavljati odškodninski zahtevek le iz naslova nepogodbene odškodninske odgovornosti od storilca kaznivega dejanja.

23. Pritožba pa zmotno meni tudi, da je z delovanjem storilca kaznivega dejanja pretrgana vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo, saj je po četrtem odstavku 186.člena OZ uveljavljena tako imenovana alternativna vzročnost, pri kateri ni treba, da bi bila dokazana vzročna zveza med ravnanjem vsakega posameznega potencialnega povzročitelja škode in nastalo škodo, pač pa zadošča, da je dokazano, da je ravnanje kateregakoli od več potencialnih povzročiteljev povzročilo škodo. Na ta način je zakonodajalec omilil dokazno breme oškodovanca, ki bi sicer moral po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti dokazati, protipravnost ravnanja vsakega potencialnega povzročitelja, vzročno zvezo med ravnanjem in škodo ter nastanek škode, oškodovančev položaj je omilil prav s tem, da mu ni treba dokazovati vzročne zveze med protipravnim ravnanjem vsakega posameznega potencialnega povzročitelja in škodo.(2)

24. Ker pritožba torej zmotno meni, da tožeča stranka ne bi smela vtoževati odškodninskega zahtevka iz naslova pogodbeno povzročene škode in da je vzročna zveza zaradi delovanja tretjega pretrgana, saj je pojasnjeno, da po načelu alternativne vzročnosti pri solidarni odgovornosti za škodo po četrtem odstavku 186.člena OZ ni potrebno dokazovati vzročne zveze med protipravnim ravnanjem posameznih potencialnih povzročiteljev škode in nastalo škodo, temveč le dejstvo, da je v povzročitev škode bilo vpleteno več povzročiteljev, v konkretnem primeru ni dvoma, da sta to tožena stranka in obtoženec kaznivega dejana velike tatvine, je za presojo odškodninske odgovornosti ključno le še, če obstaja protipravno ravnanje tožene stranke ob dejstvu, da nastanek škode ni sporen kot tudi ne višina škode.

25. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo potrebno skrbnost ravnanja tožene stranke, ko je presodilo, da bi morala tožena stranka bolje poskrbeti za varovanje zaprtega prostora, v katerem je bil shranjen parkovni traktor in sicer našteva primere, kot so npr. zaprt prostor, ustrezno zaklenjena ograja, varovanje, alarmni sistem, osvetlitev, kamere, ... , vendar pa pritožbeno sodišče meni, da je presoja sodišča prve stopnje povsem pravilna, ker je štelo,da je tožena stranka strokovnjakinja, ki se profesionalno ukvarja s sprejemanjem stvari na servisiranje in hrambo v času, ko so pri njej na servisiranju, zato za presojo dolžnega ravnanja tožene stranke veljajo strožja merila, saj bi morala parkovni traktor tožeče stranke hraniti s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika oziroma dobrega gospodarja (prvi odstavek 731. OZ) in poskrbeti za varnost stvari, ki so pri njej na servisiranju, vendar prostora, kjer je hranila stroje, ni imela ustrezno varovanega.

26. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ob dejstvu, da je tožena stranka prevzeti parkovni traktor tožeče stranke hranila v sklopu zgradbe na naslovu M., zunaj na odprtem in ograjenem prostoru z žično panelno ograjo visoko cca 2,5 m, ograjna vrata pa je imela zaklenjena s ključavnico obešanko (B7, 89-811), ni mogoče govoriti o potrebni skrbnosti v varovanje glede na lastnost stvari (vrednost, vrsto, obseg ... ), ki je bila predmet hrambe in s stališčem, da samo ograja in ključavnica ter hramba ključev parkovnega traktorja v zaklenjenih delavniških prostorih, ne morejo preprečiti tatvine parkovnega traktorja, ker je mogoče že žično ograjo preščipniti in ključavnica v takšnem primeru nič ne pomaga, prav tako ne skrbno hranjeni ključi, saj je možno takšne traktorje odpeljati brez ključev.

27. Pritožba z očitki, da bi torej tožena stranka morala 24 ur varovati traktor tako, da bi sama stala pred stavbo, ne more omajati pravilnega materialno pravnega zaključka sodišča prve stopnje, da tožena stranka v danih okoliščinah ni dosegla dolžnega standarda ravnanja iz drugega odstavka 6. člena OZ, ko bi morala pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Protipravnost njenega ravnanja je tako izkazana z neskrbnim ravnanjem kot lastnice servisne delavnice in prevzemnice stvari v popravilo, ki ni poskrbela za ustrezno varovanje prevzete stvari, s čimer je omogočila, da so do nje prišle nepooblaščene osebe, ki so izvršile tatvino. Če bi tožena stranka s profesionalno skrbnostjo hranila prevzete parkovne traktorje, bi lahko škodni dogodek preprečila.

28. Pritožbeno niso prerekani nadaljnji pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala nastanek premoženjske škode, ki ji je nastala ob odtujitvi njenega parkovnega traktorja, ki ga kljub njenemu prizadevanju ni več dobila vrnjenega, saj ga policija ni našla (B8).

29. Tudi višina škode ni pritožbeno sporna in sodišče prve stopnje je ugotovilo , da je tožeči stranki nastala škoda v višini 1.873,00 EUR.

30. Po stališču pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je pri povrnitvi škode primarna vzpostavitev prejšnjega stanja, ki je bilo, preden je škoda nastala in da je na podlagi tretjega odstavka 164. člena OZ, kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odločiti, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno denarno odškodnino.

31. Tako je sodišče prve stopnje po povedanem pravilno presodilo, ko je tožeči stranki prisodilo odškodnino v višini, kolikor bi na dan odtujitve parkovnega traktorja z dodatno opremo (17. 5. 2012) znašala njegova vrednost, to je 1.873,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku 15 dni od izdaje sodbe in s tem ko je v presežnem delu, za 356,08 EUR s pripadki tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

32. Pritožba ni obrazloženo izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava (350.člen ZPP).

33. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe zavrnilo in se v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

34. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k presoji in odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155.člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Stojan Cigoj, Komentar Obligacijskih razmerij, Veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih, Časopisni Zavod Uradni list SR Slovenije, II. knjiga, strani 776-777. Op. št. (2): Primerjaj sodba VS RS II Ips 432/2010 z dne 12.12.2013.