Jedro

Diskoteka je kompleksen pojem stvarnega sveta. V luči avtorske tarife je takšen kompleksen pojem obenem materialnopraven. Nanj se namreč sklepa na podlagi občih (in na ta način objektiviziranih) okoliščin. To sklepanje vsebuje materialnopravne prvine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi:

1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. 0002 Ig 2005/00157 z dne 18.5.2005 se zaradi preglednosti v celoti razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 715,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot sledi: od 21,03 EUR od 20.2.2002 dalje, od 21,03 EUR od 20.3.2002 dalje, od 21,03 EUR od 18.4.2002 dalje, od 21,03 EUR od 22.5.2002 dalje, od 21,03 EUR od 20.6.2002 dalje, od 21,03 EUR od 18.7.2002 dalje, od 21,03 EUR od 18.8.2002 dalje, od 21,03 EUR od 19.9.2002 dalje, od 21,03 EUR od 17.10.2002 dalje, od 21,03 EUR od 20.11.2002 dalje, od 21,03 EUR od 18.12.2002 dalje, od 21,03 EUR od 16.1.2003 dalje, od 21,03 EUR od 19.2.2003 dalje, od 21,02 EUR od 19.3.2003 dalje, od 21,03 EUR od 17.4.2003 dalje, od 21,03 EUR od 22.5.2003 dalje, od 21,03 EUR od 19.6.2003 dalje, od 21,03 EUR od 18.7.2003 dalje, od 21,03 EUR od 16.8.2003 dalje, od 21,03 EUR od 18.9.2003 dalje, od 21,03 EUR od 17.10.2003 dalje, od 21,03 EUR od 19.11.2003 dalje, od 21,03 EUR od 18.12.2003 dalje, od 21,03 EUR od 16.1.2004 dalje, od 21,03 EUR od 19.2.2004 dalje, od 21,03 EUR od 17.3.2004 dalje, od 21,03 EUR od 16.4.2004 dalje, od 21,03 EUR od 19.5.2004 dalje, od 21,03 EUR od 17.6.2004 dalje, od 21,03 EUR od 17.7.2004 dalje, od 21,03 EUR od 19.8.2004 dalje, od 21,03 EUR od 22.9.2004 dalje, od 21,03 EUR od 17.10.2004 dalje in od 21,03 EUR od 19.11.2004 dalje.

3. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške celotnega izvršilnega in pravdnega postopka.

Obrazložitev

V tej avtorskopravni zadevi je sodišče prve stopnje obdržalo sklep o izvršbi v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Na ta način je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 4.655,12 EUR. Toženko je obenem zavezalo k povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 755,97 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga bodisi spremembo bodisi razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožba navaja, da je sodišče na podlagi prijavnice in izjave D.B., ki v gostinskem lokalu toženke, kot je sam povedal, nikoli ni bil, prišlo do zaključka, da je toženkin lokal diskoteka. V tej pravdi je bilo sporno, ali je toženkin lokal diskoteka, nočni klub ali kakšen drugačen gostinski lokal. Za ugotovitev tega spornega dejstva je bilo tako s strani tožene kakor tožeče stranke predloženih vrsto dokazov, ki kažejo na to, da pri toženki nikakor ni šlo za diskoteko. Takšna ugotovitev sodišča je napačna. Takšen zaključek iz prijavnice nikakor ni razviden. Namen diskoteke je vsekakor predvajanje glasbe in glasbenega programa za ples in zabavo, pri toženki pa gre za povsem drugačno dejavnost. Gre za nočni klub, bar, kjer ni nikakršnega plesa na glasbo in podobno, ampak glasba služi zgolj kot ozadje, gostje pa sedijo pri mizah in ob šanku ter se zabavajo v nočnem času. Zaslišanje priče D.B. v tem postopku ne more pomeniti prav ničesar. Priča namreč v lokalu nikoli ni bila.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je v izreku odločilo tako, da je sklep o izvršbi zaradi preglednosti razveljavilo in nato odločalo vsebinsko o tožbenem zahtevku.

Sporno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je bil lokal toženke diskoteka ali drugačen lokal. To dejstvo (ki pa vsebuje tudi prvine materialnopravnega sklepa) je pravno relevantno v luči Tarife za javno priobčitev glasbenih del, ki je sestavni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (1). Tarifa namreč predvideva različno visoko avtorsko odmeno za primer, ko je glasba mehanično predvajana v diskoteki ali pa v gostinskem obratu. V prvem primeru znaša (glede na nesporno število možnih obiskovalcev - do 50 in glede na nesporno število obratovalnih dni - 20 in več) ta 30.240,00 SIT (sedaj 126,19 EUR). V drugem primeru, ko gre za gostinski obrat z mehanično glasbo, pa je višina avtorske odmene 5.040,00 SIT (21,03 EUR).

Pojem diskoteka je dejstvo, na katerega Tarifa navezuje pravne posledice. Pojem diskoteka je obenem pojem stvarnega življenja. Kot vsak pojem je kompleksen. To pomeni, da nanj sklepamo na podlagi realnih dejstev. To sklepanje poteka v vsakdanjem življenju ter od posameznika do posameznika ni enotno. V dejanskem življenju zatorej ni jasne ločnice med diskoteko in drugačnim (nediskotečnim) gostinskim lokalom. V obojih se lahko vrti glasba, toči pijača ter se družijo ljudje. Ločnice tudi ne predstavlja okoliščina, da od časa do časa gostje zapojejo, si dajejo pri tem ritem ali pa celo priložnostno zaplešejo. Vse to storijo često tudi v lokalih, ki po splošnem prepričanju niso diskoteka. O tem, da je nek lokal diskoteka je torej mogoče enotno sklepati šele tedaj, ko takšna oblika druženja (s plesom) postane tipična in prvenstvena oblika druženja v nekem lokalu. Takšna postane zato, ker je takšna narava lokala. To naravo opredeljujejo objektivni dejavniki (ne pa priložnostno ravnanje obiskovalcev). Ti dejavniki so predvsem glasna, za ples namenjena glasba, ustrezna osvetlitev in jasno odmerjen plesni prostor. Prvina, ki je za avtorsko pravno odločitev bistvena, je torej namenska uporaba glasbe. Prav ta upravičuje, da je višina avtorske odmene v diskotekah (znatno) višja kot v ostalih lokalih, kjer glasba služi, kot poudarja tudi pritožba, le za ozadje. V tej luči pa predstavlja pojem diskoteke že materialnopravni pojem. Nanj je treba namreč sklepati tudi z vidika teleološke razlage Tarife, ki različne pravne položaje (javno izvajanje glasbe v različnih tipih prostorov, uporaba glasbe na različnih proslavah kot so veselice, silvestrovanja, svatbe, maturantski plesi, dalje: mehanično predvajanje glasbe v diskoteki, gostinskem obratu, juke boxu, kibernetičnem kafeju itd.), različno vrednoti glede na višino avtorske odmene. Za to razlikovanje (in medsebojno razmerje) obstajajo stvarni razlogi in prav to teleološko prvino materialnopravne podlage je potrebno imeti pred očmi ob sklepanju, ali je konkreten lokal mogoče šteti kot primer abstraktnega pojma diskoteka, na katerega Tarifa navezuje specifične pravne posledice.

Čim je tako, je v pravdi, v kateri je med strankama sporno, ali gre za diskoteko ali ne, tožeča stranka dolžna navesti tiste prvine dejanskega sveta, ki omogočajo materialnopravni sklep, da gre za diskoteko. To je tožeča stranka tudi storila v pripravljalni vlogi 14.11.2006 (list. št. 29 do 31 tega pravdnega spisa). Navedbe so podane v tretjem odstavku točke II. in v osmem odstavku iste točke. V slednjem je ustrezno substanciran tudi dokazni predlog z zaslišanjem priče D. Đ. Gre za osebo, ki je izpolnila zapisnik o kontroli (priloga A5). Iz tega zapisnika izhaja zaključek kontrolorja, da gre za diskoteko. Ostala dejstva, ki so navedena v tem zapisniku, pa so nezadostna za materialnopravni preizkus (navedba o predvajanju mehanične glasbe in o desetih obiskovalcih). Poleg tega dokaza je tožeča stranka predložila še več listin, ki naj bi izkazovale, da gre za diskoteko. A te listine v resnici izkazujejo le sklep tretjih oseb, da gre za diskoteko. Niso pa iz njih razvidne nobene dejanske prvine, ki bi tak sklep omogočale (gre predvsem za prijavnico - priloga A3), na kateri je navedena tarifna številka. Vpogled v tarifo pokaže, da gre za številko, pod katero je navedena diskoteka kot tip lokala.

Glede na to, da je bilo osrednje vprašanje prav to, ali gre za diskoteko ali ne, bi bilo zaslišanje D. Đ. nujno. Tožeča stranka je dokaznemu bremenu sprva zadostila, ko je ta dokaz, ki bi omogočal kontradiktorno in neposredno obravnavo spornih dejanskih vprašanj, od katerih je odvisen materialnopravni sklep, ali v spornem lokalu gre za diskoteko ali za drugačen gostinski lokal, predlagala. Vendar je tožeča stranka tak dokazni predlog na obravnavi 22.4.2008 (list. št. 73) umaknila. S tem pa je svojo dokazno ponudbo osiromašila do te mere, da jo doletijo negativne posledice dokaznega bremena (215. člen ZPP (2)).

Dejanska podlaga sodbe ne vsebuje ugotovitev, iz katerih je mogoče materialnopravno sklepati, da je bil sporni lokal diskoteka. Čim pa je tako, tudi takšnega zaključka v sodbi ne more biti. Sodišče je v zvezi s tem napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu in ga prevalilo na toženko (4. stran sodbe). V danem položaju, ko je tožeča stranka umaknila dokazni predlog z zaslišanjem D. Đ. pa tudi ni več odprtega procesnega gradiva, ki bi omogočalo takšno dejansko ugotavljanje. Zaslišanje tožnice je bil dokaz, ki je podpiral nasprotno trditveno tezo (ter sodišče prve stopnje nanj ni oprlo svoje odločitve). Zaslišanje D. B. je bilo nepomembno, saj priča v lokalu sploh ni bila, marveč je izpovedovala o uporabi tarife (kar ni predmet dokazovanja, marveč uporabe materialnega prava). Listine, na katere se sodba opira, pa o dejanskih prvinah, ki šele omogočajo sklep, da gre za diskoteko, ne govorijo. Lahko bi bile sicer zadostne, če bi ravno o sklepanju, ali gre za diskoteko ali ne, med strankama ne bilo osrednjega spora. Ker pa ta spor obstaja, je dokazno breme poglobljeno in je na strani tožeče stranke. Po umiku osrednjega dokaznega predloga mu ni zadostila.

Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da gre pri lokalu toženke za diskoteko, tožeča stranka ni dokazala. Po pravilu o dokaznem bremenu tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta dejstva ne obstajajo. Čim pa je tako, je napačen materialnopravni sklep, da je toženkin lokal diskoteka. Toženkin lokal je glede na ugotovljena dejstva gostinski lokal z mehanično glasbo. Zanj tarifa v točki III-A, točka 2 predvideva avtorsko odmeno v višini 5.050,00 SIT (sedaj 21,03 EUR). Tožbeni zahtevek je zato lahko utemeljen le v tem obsegu. Toženka ni plačala 34 obrokov. 34 mesečnih obrokov v višini, ki jo predvideva tarifa, pa znaša 715,07 EUR. Le v tem delu je tožbeni zahtevek utemeljen. Na podlagi 4. točke 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zahtevku ugodilo le v opisanem obsegu. V presežku (to je glede 3.940,05 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Z razlogi sodišča prve stopnje glede obrestnega dela se pritožbeno sodišče strinja. Zamudne obresti zato tečejo od vsakokratnega zapadlega mesečnega zneska.

Uspeh strank v tej pravdi je tako deljen. V skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP sodišče v takšnem primeru lahko odloči, naj vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. To merilo je pritožbeno sodišče uporabilo, ker ni okoliščin, ki bi ga v konkretni zadevi izmaličile in napravile za krivičnega. Po tem merilu je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. To je o izvršilnih stroških, prvostopnih stroških in pritožbenih stroških (2. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 29/98; v nadaljevanju bodisi Tarifa bodisi Pravilnik.

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.