Jedro

Okoliščine, povezane ne le z delovanjem in delovnim področjem organizacije, temveč tudi z njenimi statusnimi spremembami ali odločitvami, ki jih je šteti za potrebne v delovnem procesu in s tem kot pravno podlago za razporejanje delavcev, imajo naravo pravnega standarda.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (čeprav ga v tretjem odstavku izreka ni izrecno navedlo - 3. odstavek 338. člena ZPP-77) za razveljavitev dokončnih sklepov pristojnih organov tožene stranke z dne 21.4.1993, 26.9.1994 in z dne 1.2.1995 (ki ga v spisu sicer ni) o razporeditvi tožnika na delovno mesto specialista oziroma samostojnega analitika. Sodišče prve stopnje je le v sklepih tožene stranke št. 43-080/94 z dne 26.9.1994 (potrjenega s sklepom z dne 20.12.1994) in št. 43-080/1995 z dne 1.2.1995 (potrjen s sklepom z dne 3.5.1995) datum "1.10.1994" in "1.2.1995" nadomestilo z "dnem dokončnosti teh sklepov". Sodišče je - razen spremembe v smislu 1. odstavka 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) ugotovilo, da so bile v tožnikovem primeru spoštovane določbe 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in 10. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 3/91, 3/94, 18/96 - KP). Zavrnilo je tožnikov zahtevek, da se ga razporedi na delo, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Ugodilo tudi ni tožnikovim denarnim terjatvam, saj je ugotovilo, da v času po 1.7.1991 tožnik ni utrpel prikrajšanja pri plači. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta sodišči prezrli dejstvo, da nujne potrebe delovnega procesa niso bile vzročno in časovno povezane s spornimi razporeditvami tožnika. Tožnik ni bil razporejen v času združitve L. b. in G. b., pač pa kasneje. Poudarja tudi, da sodišči nista upoštevali zakonske zahteve, da mora nova razporeditev ustrezati tudi smeri strokovne izobrazbe delavca, in ne samo stopnji njegove izobrazbe. Zato predlaga, da se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki jo je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP-77 v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti. Tudi očitani revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP-77 ni podan, saj sta obe sodišči pri svoji odločitvi pravilno uporabili materialno pravo.

Podlaga za presojo utemeljenosti očitka zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje, na katero sta oprli svojo odločitev sodišči prve in druge stopnje - in na katero je v celoti vezano tudi revizijsko sodišče. Pri odločitvi je bilo revizijsko sodišče tako vezano na bistveno dejansko ugotovitev obeh sodišč, da je bil tožnik zaradi sprememb v obstoječi organizaciji in racionalizaciji dela tožene stranke kot posledice združitve L. b. in G. b. v N. L. b., z delovnega mesta vodje oddelka za družbeni standard in prehrano pri L. b. d.d., razporejen na delovno mesto specialista št. 7427 oziroma kot se je v posledici uveljavitve novega pravilnika o sistemizaciji delovnih mest poimenovalo - samostojni analitik. Po 2. odstavku 17. člena ZTPDR je delavec lahko razporejen zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim.

Vprašanje, ali obstajajo nujne potrebe v delovnem procesu in potrebe zaradi organizacije dela kot pogoj za delavčevo razporeditev na drugo delovno mesto, ni zgolj dejansko vprašanje. Nujne potrebe v delovnem procesu v določbi 2. odstavka 17. člena ZTPDR niso opredeljene, zato jih je upoštevati kot pravni standard, katerega vsebino v primeru spora določi sodišče glede na konkretne okoliščine primera. Pojem nujnih potreb predstavlja pravni standard, torej nedoločen pravni pojem, ki ga zakonodajalec uporabi takrat, ko želi urediti sicer podobne situacije, ki pa so vseeno toliko različne, da za njih ni mogoče predpisati ene same zakonske določbe z določenimi pojmi.

Okoliščine, povezane ne le z delovanjem in delovnim področjem organizacije, temveč tudi z njenimi statusnimi spremembami ali odločitvami, ki jih je šteti kot potrebe v delovnem procesu in s tem kot pravno podlago za razporejanje delavcev, imajo naravo pravnega standarda. Kot že omenjeno so potrebe delovnega procesa v 2. odstavku 17. člena ZTPDR opredeljene le načelno in splošno. Zato je za ugotovitev vsebine tega pojma upoštevati zlasti posebnosti dejavnosti, v kateri pride do uporabe tega instituta.

V obravnavanem primeru pa je njihovo vsebino določila v času izdaje spornih razporeditvenih sklepov tožniku, veljavna kolektivna pogodba dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji. Ta je v 10. členu določila kot nujne potrebe delovnega procesa, ki zahtevajo razporeditev delavca med trajanjem delovnega razmerja na drugo delovno mesto med drugim: uvajanje nove oziroma izpopolnjevanje obstojoče organizacije dela (4. alinea 1. odstavka) ter popolnejše izkoriščanje storitvenih kapacitet in psihofizičnih sposobnosti delavca (5. alinea 1. odstavka). Revizijsko sodišče zato soglaša z razlogi v sodbi sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo tudi sodišče druge stopnje, da so bile za tožnikovo razporeditev na delovno mesto specialista oziroma samostojnega analitika, izkazane in dokazane nujne potrebe v delovnem procesu tožene stranke. Ta je zaradi statusnih sprememb spremenila obstoječo organizacijo dela (4. alinea 1. odstavka 10. člena KP) in skladno novo sprejeti sistemizaciji delovnih mest razporedila tožnika na sporno delovno mesto tudi zaradi popolnejšega izkoriščanja storitvenih kapacitet in psihofizičnih sposobnosti delavca (5. alinea). Sodišči sta potrebe delovnega procesa v obravnavani zadevi kot podlago za tožnikovo razporeditev torej materialnopravno pravilno opredelili.

Novo delovno mesto tožnika - specialist 7427 oziroma samostojnega analitika po skladnih ugotovitvah obeh sodišč ustrezata njegovi stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim. Iz opisa tega delovnega mesta (priloga B 15) izhaja, da se za opravljanje del, navedenih pod točko 3, zahteva VII. stopnje strokovne izobrazbe, ekonomske ali druge ustrezne smeri. Ker je iz seznama del (točka 3) razvidno, da daje delavec na tem delovnem mestu ustrezna navodila in nasvete s področja dela, proučuje, posodablja in racionalizira poslovanje na področju dela, predlaga ustrezne spremembe obstoječih normativnih aktov ter vodi delovne projektne in posvetovalne skupine, je pravilno sklepanje obeh sodišč, da pomeni pridobitev diplome organizatorja dela - kot jo ima tožnik - zahtevano ustrezno smer.

Ker je za presojo zakonitosti razporeditvenih sklepov tožene stranke odločilnega pomena, da je obstajal v zakonu in kolektivni pogodbi predpisan razlog za dopustnost razporeditve in da je bil tožnik razporejen na delo, ustrezno njegovi strokovnosti in delovnim izkušnjam, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili.

Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava zato ni utemeljen.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP-77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.