Jedro

Pritožnica ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, ki se nanašajo na dejansko stanje. S takšnimi navedbami, do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo, kot tudi z v pritožbi širjenimi navedbami o pozivih tožeči stranki za izjasnitev glede morebitnega obstoječega dolga, po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v konkretnem sporu ni dopusten pritožbeni razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo: - sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe za znesek 138,97 EUR postopek ustavi, ter - razsodilo, da je toženka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti znesek 22,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2023 do plačila (izrek pod točko I), in da ji je v istem roku dolžna povrniti za 635,78 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev (izrek pod točko II).

2. Zoper sodbo in sklep v celoti se z laično pritožbo pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženka) brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da po odpovedi naročniške pogodbe na svoj naslov ni prejela ne računa ne opomina, tako da ni vedela za dolg. Vse obveznosti namreč plačuje redno in nima neporavnanih obveznosti. Računi in očitno tudi opomini, če so se pošiljali, so bili posredovani na: A. A., ..., kar pa pritožnica ni, pri čemer na omenjenem naslovu nima ne začasnega ali kakršnegakoli bivališča. Tožečo stranko je 3 x pisno pozvala na izjasnitev glede morebitnega dolga. Zato šteje, da je edini krivec za nastalo situacijo tožeča stranka, saj ne more poravnati nečesa, za kar se ji ne pošlje račun, opomin ali se jo pokliče. Celoten postopek bi se moral ustaviti, stroške pa bi tožeča stranka morala kriti sama. Smiselno predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica uvodoma navaja, da izpodbija sodbo in sklep v celoti. Sodišče druge stopnje je zato v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP sodbo in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v delu, v katerem se s pritožbo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in glede pravilne uporabe materialnega prava.

6. Izpodbijani sklep vsebuje odločitev sodišča o delni ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe za znesek 138,97 EUR. Sodišče prve stopnje je v točkah 9 in 10 obrazložitve zapisalo razloge za odločitev, ki so skladni z določbo drugega in tretjega odstavka 188. člena ZPP. Pritožba teh razlogov vsebinsko v ničemer ne izpodbija, ne uveljavlja nobene postopkovne kršitve, sodišče druge stopnje pa pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi uradoma. Pritožbo v delu, ki se nanaša na sklep, je zato sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka člena 365, člen 366, oboje v zvezi s členom 442 ZPP).

7. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, gre za spor majhne vrednosti,1 v katerem veljajo nekatera posebna postopkovna pravila, določena v členih 442 do 458 ZPP. Posebnost v tovrstnem sporu so (med drugim) omejeni pritožbeni razlogi (prvi in drugi odstavek 458. člena ZPP). Sodba, izdana v sporu majhne vrednosti, se sme v skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter (absolutnih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na takšno zakonsko omejitev pritožbenih razlogov pritožnica v pritožbi ne more uspešno uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kot tudi ne pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, kar posledično pomeni, da je ob pravilnem materialnem pravu sodišče druge stopnje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano.

8. V obravnavani zadevi je tožeča stranka od toženke zahtevala plačilo preostale obveznosti v višini 22,47 EUR glavnice (pred delnim umikom 151,31 EUR), katere obstoj je ugotovilo, in sicer po računu št. TS1-2-21051438375 z dne 3. 6. 2021 (A11), ki ga predstavlja še neplačana zapadla obveznost za opravljene storitve do prenehanja pogodbene obveznosti zaradi prekinitve pogodbe s strani toženke iz naslova sklenjene Pogodbe o naročniškem razmerju za uporabo mobilnih elektronskih komunikacijskih storitev in/ali fiksnih storitev št. ID 16340007 z dne 17. 4. 2018 (A2) in Pogodbe o naročniškem razmerju za uporabo elektronskih komunikacijskih storitev št. ID 805933 z dne 20. 11. 2019 (A4) z dodatki k pogodbi št. ID 805933 z dne 20. 11. 2019, št. ID 1213336 z dne 27. 3. 2020 in št. ID 2557187 z dne 5. 6. 2021 (A5-A7). Sodišče prve stopnje je ob pravno upoštevni trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je podrobno povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe2, na podlagi izvedenih dokazov,3 ugotovilo dejansko stanje, kot to izhaja iz povzetega v tej točki, nakar je s sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper toženko. Na dejanske zaključke je pravilno uporabilo materialno pravo Obligacijskega zakonika (OZ), da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in da odgovarjajo za njeno izpolnitev (9. člen OZ), ter da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno, kot se glasi (člen 239/1 OZ), oboje v povezavi s pogodbenimi določili med njima sklenjenih pogodb,4 na kar vse se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju tudi samo sklicuje.

9. Sicer pa sama sklenitev in prekinitev naročniškega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama že med postopkom na prvi stopnji nista bila sporna, kot tudi ne višina obračunanega zneska. Pritožnica s pritožbenimi navedbami, da po odpovedi naročniške pogodbe ni vedela za dolg, ker na svoj naslov ni prejela niti računa niti opominov, če so se ti pošiljali, ker so bili pošiljani na ime oz. naslov: A. A., ..., kar pa pritožnica, ki na omenjenem naslovu nima ne začasnega ali kakršnegakoli bivališča, ni, ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, ki se nanašajo na dejansko stanje. S takšnimi navedbami, do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo (v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe), kot tudi z v pritožbi širjenimi navedbami o pozivih tožeči stranki za izjasnitev glede morebitnega obstoječega dolga, po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa glede na že obrazloženo pod točko 7 te obrazložitve, v konkretnem sporu ni dopusten pritožbeni razlog. Drugih pritožbenih razlogov ne uveljavlja.

10. Stroškovne odločitve, ki ji pritožba sicer nasprotuje z navedbo, da naj stroške nosi tožeča stranka sama, vsebinsko v ničemer ne izpodbija. Odločitev v tem delu pravilno temelji na določbi člena 155 ZPP (glede potrebnosti stroškov) in na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP (glede obveznosti povrnitve stroškov s strani stranke, ki v postopku ne uspe, v postopku uspeli stranki).

11. Ob obrazloženem se pritožba tožene stranke pokaže za neutemeljeno. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni bilo zaslediti. Zato je pritožbo zavrnilo tudi v delu, ki se nanaša na sodbo, in (tudi) v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

12. Stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni.