Jedro

Pravni standard posebno težke invalidnosti je postavljen zelo visoko. Redkokdaj poseže zakonodajalec po kar dvojni gradaciji lastnosti nekega stanja, težavnosti ipd.. Pogoj za priznanje odškodnine iz obravnavanega naslova ni torej sama invalidnost, marveč mora biti ta težka. Že sam izraz težek izraža neko značilnost v visoki meri. Temu pa je še pristavljen dodatek "posebno", ki kvalificira izmed težkih invalidnosti le tiste, ki po svoji teži posebej izstopajo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 28.12.1990, v kateri se je poškodoval prvi tožnik, je sodišče prve stopnje delno ugodilo njegovemu odškodninskemu zahtevku, v celoti pa zavrnilo zahtevke ostalih tožnikov (žene in otrok) za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi težke invalidnosti prvega toženca (5. in 6. točka izreka prvostopenjske sodbe). Zavzelo je stališče, da zaradi astme in sprememb v duševnosti prvega tožnika njegova telesna in duševna integriteta nista tako hudo uničeni, da bi bilo mogoče govoriti o njegovi posebno težki invalidnosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tretje, četrte in pete tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Ne sodna praksa ne posledice na telesnem in duševnem zdravju prvega tožnika ne zahtevana odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti niso okoliščine, ki bi izpolnjevale pogoj posebno težke invalidnosti za priznanje odškodnine pri tožniku.

Tožniki so po svojem pooblaščencu vložili revizijo zoper to sodbo iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagali, naj jo vrhovno sodišče tako spremeni, da pritožbi tožečih strank v celoti ugodi, ali pa sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Povzema mnenje izvedencev, postavljenih v tej zadevi, in meni, da je treba težko invalidnost presojati od primera do primera. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj termin posebno težke invalidnosti ni neki pravni standard, ki bi ga lahko posplošeno ugotavljali. Spremembe na prvem tožniku, ki sta jih ugotovili nižji sodišči, so takšne narave, da upravičujejo tožnike do primerne denarne odškodnine za njihove duševne bolečine. Razlogi obeh sodb so med seboj v nasprotju, ker sodišči po eni strani naštevata vse posledice in spremembe v osebnosti oškodovanca, po drugi strani pa ugotavljata, da ne pomenijo hude spremembe.

Šesta tožeča stranka je poslala sodišču še dodatno obrazložitev revizije, vendar po izteku 30-dnevnega roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, in to z novimi navedbami in predlogi. Sodišče te vloge kot prepozne ni moglo upoštevati.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Za očitano procesno kršitev ne gre. Če sodišče našteje dejstva, ki se tičejo sprememb v oškodovančevi telesni in duševni integriteti, potem pa sklene, da vsa ta dejstva skupaj ne pomenijo "posebno težke invalidnosti" oziroma da ne gre za ta pravni standard ni mogoče govoriti o tem, da gre za razloge, ki bi bili sami s seboj v nasprotju. Skratka ne gre za procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšen primer je lahko stvar presoje, ali je bilo materialno pravo uporabljeno ali ne.

Pravilno je stališče revizije, da je treba posebno težko invalidnost presojati od primera do primera. Po tem pravilu pa sta se tudi ravnali nižji sodišči, ki sta upoštevali okoliščine na strani prvega tožnika, in to, zlasti pritožbeno sodišče, prav vse, ki so bile ugotovljene med dokaznim postopkom, ne oziraje se na to, ali jih je tožeča stranka navedla kot dejansko podlago za zahtevke revidentov. Vendar pa sta pravilno ravnali tudi v tem, da sta objektivizirali stanje glede na podobne primere. Ni šlo za posplošeno ugotavljanje pravnega standarda, kot očita revizija, marveč za pravilno vrednotenje, primerjanje in sintentiziranje subjektivnega in objektivnega vidika tega problema.

Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da je pravni standard posebno težke invalidnosti postavljen zelo visoko. Redkokdaj poseže zakonodajalec po kar dvojni gradaciji lastnosti nekega stanja, težavnosti ipd.. Pogoj za priznanje odškodnine iz obravnavanega naslova ni torej sama invalidnost, marveč mora biti ta težka. Že sam izraz težek izraža neko značilnost v visoki meri. Temu pa je še pristavljen dodatek "posebno", ki kvalificira izmed težkih invalidnosti le tiste, ki po svoji teži posebej izstopajo.

Med takšne pa objektivno gledano, ni mogoče uvrstiti - v primerjavi s primeri, ki jih našteva obrazložitev izpodbijane sodbe - obravnavanega primera, zlasti še ne z vidika revidentov, pa čeprav se upoštevajo vse motnje v telesnem in duševnem pogledu, ki jih je upoštevalo in navedlo višje sodišče v svoji odločbi: degenarativne spremembe na medvretenčnih ploščicah, astma, pa tudi hude spremembe v psihi oziroma osebnosti prvega tožnika, kot so to kronični psihoorganski sindrom, ki se kaže kot perseverativnost, slabši spomin, slabša pozornost in zapomljivost, posttravmatska stresna motnja in osebnostni sindrom kronične bolečine, ki se kažeta kot sprememba osebnosti v vzkipljivosti, razdražljivosti, zmanjšani toleranci na frustracije, eksplozivnosti, agresivnosti in impulzivnosti, brezvoljnosti, depresivnosti, tesnobi, tesnobnosti in impotenci.

Kljub zatrjevanim duševnim bolečinam revidentov zaradi očetovega stanja zahtevkom ni mogoče ugoditi, ker manjka zakonski pogoj posebno težke invalidnosti druge osebe, kot objektivna kategorija. Skratka nižji sodišči sta dali obravnavanemu pravnemu standardu pravo vsebino.

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana. Zato je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).