Jedro

Po roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen ni mogoče razširiti zahteve za denacionalizacijo na premoženje, ki ni bilo vsebovano v pravočasno vloženi zahtevi in ki se nanaša na druge upravičence in drug akt o podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.9.2006. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote Celje z dne 29.3.2006, s katero je ta zavrnila njeno zahtevo za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, podržavljenega A. in B.B., v času podržavljenja vpisanega v z.k. vložkih št. 12 in 13 k.o. ....

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke in razlogi za odločitev. Pri tem se sklicuje na podatke v predloženih upravnih spisih ter na določbi 1. odstavka 62. člena in 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in določbi 2. odstavka 68. člena in 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP (1986)). Iz podatkov spisa izhaja, da se je zahteva za denacionalizacijo, vložena dne 6.12.1993, nanašala zgolj na premoženje, podržavljeno C.C., ne pa tudi na premoženje, podržavljeno A. in B.B. To premoženje sta D.B. in tožničina pravna prednica E.E. zahtevala šele z vlogo z dne 3.5.1994, to pa je po roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen, torej prepozno. Te vloge tudi po presoji sodišča ni šteti zgolj kot dopolnitev prvotne vloge z dne 6.12.1993 z manjkajočimi listinami v smislu 2. odstavka 68. člena in tudi ne za dopustno spremembo ali razširitev zahteve v smislu 1. odstavka 130. člena ZUP (1986).

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Sodišče bi moralo ob spornem dejanskem stanju opraviti glavno obravnavo. Ker glavne obravnave ni opravilo, ampak je odločilo na seji, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 4. odstavka 72. člena ZUS. Vztrajata pri tožbenem ugovoru nepravilne uporabe določb ZUP (1986) in sicer 68. člena, ki ga sodišče ni presodilo. Navajata, da zahteva za denacionalizacijo z dne 6. 12. 1993, ni bila spremenjena z vlogo z dne 3. 5. 1994, kot nepravilno navaja sodišče prve stopnje. S to vlogo sta vlagatelja zahteve za denacionalizacijo le dopolnila prvotno vlogo. Nepravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da se je zahteva za denacionalizacijo z dne 6.12.1993 nanašala le na premoženje, vpisano v z.k. vložku št. 12 k.o. ...., ki je bilo podržavljeno C.B., poročeni C., katere pravna naslednica je vlagateljica zahteve E.E. (hči prejšnje lastnice). Navedeno zahtevo je namreč vložil tudi D.B. - nečak C.B., poročene ., ki za vložitev zahteve za denacionalizacijo njej podržavljenega premoženja niti ni legitimiran, ampak je legitimiran le za vložitev zahteve za vrnitev premoženja podržavljenega njegovim tetam A. in B.B. glede nato, da je njun brat - njegov oče umrl, A. in B.B. pa nista imeli otrok.

Uveljavljata tudi zmotno uporabo materialnega prava in sicer določbe 61. člena ZDen.

Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in stranka z interesom v tem upravnem sporu Slovenska odškodninska družba na pritožbo nista podali odgovora.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1. 1. 2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1, glede na to, da je pravnomočnost pogoj za izvršitev odločbe o denacionalizaciji.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja prvostopno sodišče so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah ZDen, in sicer v 62. in 64. členu ZDen in v določbi 1. odstavka 130. člena ZUP (1986), na katere se pravilno sklicuje prvostopno sodišče. Postopek za denacionalizacijo se začne in vodi po volji strank in po njenem materialnopravnem zahtevku. Za opredelitev zahtevka so v 62. členu ZDen navedeni podatki, ki jih mora zahteva vsebovati in listine, ki morajo biti priložene. V 64. členu ZDen pa je določen rok za vlaganje zahtev. Med podatki, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, so tudi podatki o podržavljenem premoženju, na katero se zahteva nanaša. V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da je vsebina zahteve za denacionalizacijo z dne 6.12.1993 zgolj premoženje, podržavljeno C.C., roj. B., premoženje podržavljeno njenima sestrama pa v navedeni zahtevi ni navedeno, ampak je navedeno šele v vlogi z dne 3.5.1994. Tudi po presoji pritožbenega sodišča vloge z dne 3.5.1994, ker se nanaša na premoženje, podržavljeno drugim osebam, ki v prvotni vlogi z dne 6.12.1993 niso navedene, ni mogoče šteti za dopolnitev vloge. V postopku denacionalizacije je sicer mogoče dopolnjevati vlogo z listinami in dokazili glede podržavljenega premoženja, vendar pa mora biti obseg premoženja pravočasno zahtevan. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni ugovor, da so bile kršene določbe ZUP (1986) glede ravnanja z nepopolno vlogo. Pravilno je presodilo tudi, da je vlogo z dne 3.5.1994 šteti kot razširitev zahteve za denacionalizacijo. Razširitev zahteve je po določbi 1. odstavka 130. člena ZUP (1986) sicer dopustna tudi po uvedbi postopka, vendar le, če se opira na bistveno isto dejansko stanje. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru, ker gre za premoženje drugih upravičencev, in drug akt o podržavljenju, ni izpolnjen.

Glede na navedeno je neutemeljen očitek pritožnikov, da sodišče prve stopnje ni presodilo oziroma je nepravilno presodilo tožbene ugovore glede kršitev določb ZUP (1986).

Glede na pravilno presojo prvostopnega sodišča, da zahteve z dne 3.5.1994 ni šteti za dopolnitev vloge in tudi ne za razširitev zahteve v smislu 1. odstavka 130. člena ZUP (1986), ampak za novo zahtevo, ta pa je bila vložena dne 3.5.1994, torej po izteku prekluzivnega roka, določenega v 1. odstavku 64. člena ZDen, torej prepozno, uveljavljana pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava nista podana.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ampak je odločilo na seji, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu. Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka podana, če sodišče ni uporabilo kakšne določbe Zakona o upravnem sporu ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V obravnavanem primeru, ko je v podatkih spisa dovolj podlage za ugotovitev, da je zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A. in B.B., vložena po izteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen, torej prepozna, pa odločitev tudi po opravljeni glavni obravnavi ne bi mogla biti drugačna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.