Jedro

Pri odpovedi prebivanja tujca mora organ upoštevati tudi koristi in pravice otrok.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 2.2.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila tožnikovi pritožbi in je odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 4.12.1992, s katero je bilo tožniku odpovedano prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo petih let spremenila tako, da je to dobo skrajšala na tri leta.

V tožbi tožnik navaja, da izpodbijana odločba ni zakonita, ker niso podani pogoji za izrek spornega ukrepa. Meni, da bi morala tožena stranka pri odločanju upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne v primeru odpovedi bivanja, predvsem pa hude posledice, ki bi jih ukrep povzročil za tožnika in njegovo družino. Vsega tega tožena stranka pri odločanju ni upoštevala. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Tožba je utemeljena.

Po določbi 23. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZTuj) se tujcu lahko prebivanje odpove, če to terjajo razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države, če zavrača izpolnjevanje odločitev državnih organov, če gre za njegove ponavljajoče se ali hujše kršitve zoper javni red in mir, varnost državne meje in tega zakona, če je bil obsojen s strani tujega ali našega sodišča za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj treh mesecev, če ostane brez sredstev za preživljanje in mu preživljanje za čas prebivanja na območju Republike Slovenije ni kako drugače zagotovljeno oziroma, če gre za zavarovanje zdravja ljudi. Drugi odstavek 25. člena istega zakona pa določa, da pri odločanju o odpovedi prebivanja organ upošteva dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, gospodarske in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo in posledice, ki bi jih povzročil ukrep zanj in za njegovo družino.

Ne da bi se sodišče spuščalo v vprašanje, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji, na kar sicer nakazuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, saj je predmet izpodbijane odločbe samo vprašanje odpovedi prebivanja, sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke izdana na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Čeprav tožena stranka sicer ugotavlja, da je prvostopni upravni organ v ponovnem postopku upošteval navodila iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 15.10.1992, s katero je bila prvič odpravljena odločba Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 9.6.1992, sodišče meni, da temu ni tako. Prvostopni organ, enako pa nato tudi drugostopni organ v postopku še vedno ni raziskal okoliščin, kot jih predvideva 2. odstavek 25. člena zakona o tujcih in tega seveda tudi ni obrazložil. Mnenja, da bi se tožnik moral zavedati družinskih vezi, pač ni mogoče upoštevati kot stališča, na podlagi katerega bi bilo možno odločati o tako pomembnem vprašanju, kot je odpoved prebivanja. Ne glede na citirane prekrške in kazniva dejanja, ki naj bi jih tožnik v letih 1983 do 1990 storil, bi tožena stranka pri odločanju vsekakor morala upoštevati in zavzeti stališče do mnenja Centra za socialno delo ... z dne 16.11.1992, v katerem je navedeno, da tožnik, ne glede na način svojega življenja in pridobivanja dohodka, vseskozi skrbi za družino in da bi se pri odpovedi prebivanja postavilo vprašanje preskrbe otrok, ostaja pa tudi odprto vprašanje, kako naj se z odločitvijo tožene stranke zagotovi pravica iz 9. člena konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Konvencija). To konvencijo je z aktom o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, št. 9/92, mednarodne pogodbe - prevzela tudi Republika Slovenija, določa pa, da bodo države podpisnice spoštovale pravice otroka, ki je ločen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema razen, če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. V primeru izgona tožnika in prepovedi prihoda v Slovenijo za dobo treh let pa spoštovanje te določbe praktično ne bi bilo možno.

Že iz povedanega je razvidno, da je tožena stranka v postopku kršila določbe vsaj 135. in 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku. V 135. členu zakona o splošnem upravnem postopku je namreč določeno, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, v 2. odstavku 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku pa je določeno, da mora biti v obrazložitvi odločbe navedeno ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov oziroma zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Zaradi povedanega izpodbijana odločba tožena stranke ne more biti zakonita.

Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo, da bo tožena stranka lahko odpravila ugotovljene pomanjkljivosti. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).