Jedro

Premoženje, ki sta ga partnerja pridobila v času trajanja njune (zunaj)zakonske skupnosti seveda za tožnika, ki je bil tedaj tuj državljan, ni podlaga za pridobitev stvarne pravice, je pa to podlaga za nastanek skupnega premoženja v smislu 2.odst. 52.čl. ZZZDR. Tožniku gre pravica do deleža.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (točka I izreka).

Pritožbi zoper odločbo o stroških se delno ugodi tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarno postavljen tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da v skupno premoženje strank spada stanovanje v I., S. 4 in je delež tožnika 60%, toženkin pa 40%, kar je toženka dolžna priznati in tožniku izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, ker bo sicer le-to nadomestila sodba. Delno je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 2.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2003 dalje do plačila, v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (točka I izreka) ter višji (podredni) tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da jih mora toženka povrniti tožniku in sicer znesek 338.393,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2003 dalje do plačila v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tako ugodi, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, podredno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je po razvezi v letu 1988, ko sta stranki kljub razvezi še vedno živeli v istem stanovanju, do leta 1999 obstajala izvenzakonska skupnost. Že dejstvo, da sta ob razvezi izrazili voljo, da ne bosta več tvorili življenjske skupnosti moža in žene, kaže, da je zaključek napačen. Sicer pa je tožnik imel tudi drugo partnerko, v letu 1991 je imel razmerje z drugo žensko, ko toženka z njim več kot šest mesecev ni imela spolnih odnosov. Nevzdržno je torej, da si izvenzakonski partner poišče drugo žensko, s katero ima spolne odnose, medtem pa je partnerka doma bolna. Sicer pa je tudi verodostojna izpovedba toženke, da je bil tožnik nasilen, silil jo je tudi k spolnim odnosom. S toženko je živel pod isto streho le zaradi oportunizma, ni imel državljanstva, ni imel drugega prebivališča, grozil mu je izgon, zato je bila tudi sklenjena najemna pogodba, kar tudi kaže, da ni šlo za izvenzakonsko skupnost, saj bi bilo to za tako skupnost neobičajno. Gre torej za osebi, ki si delita skupno stanovanje le zaradi nuje. Nepopolno in napačno je ugotovljeno dejansko stanje, sodišče pa je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj v tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Čeprav sodišče odločitev bazira na izpovedbah zaslišanih prič, pa so po oceni toženke te izpovedbe nezanesljive in neverodostojne. Priča M. ve skoraj preveč in mu zato ni bilo mogoče verjeti, poveličeval je dobroto in družinski čut tožnika in preveč blatil toženko ter povedal enako kot tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka in je smešen zaključek do katerega je prišla priča in mu sodišče verjame, češ, če bi tožnik imel res otroka z drugo žensko, ga gotovo ne bi zapustil. Povedal je tudi, da mu je večino stvari zaupal ravno tožnik in da tega neposredno sam ni zaznaval, po drugi strani tudi pojasnil, da po razvezi ni več zahajal k pravdnima strankama, torej glede obdobja po letu 1988 sam ne ve nič. Sodišče poklanja vero priči B., ki je podala izjavo šele potem, ko jo je moralo sodišče kar nekajkrat opozoriti na dolžnost pričati in posledice krive izpovedbe. Bila pa je prisotna, kot je sama povedala, tudi, ko naj bi imeli pravdni stranki povsem običajne prepire med zakoncema, v treh primerih naj bi tožnik toženko celo pretepel. Toženka se sprašuje, če je običajno, da mož v vsakdanjih prepirih ženo pretepe. Skupnosti torej ni bilo, le nasilje, ustrahovanje in prezir. Med tem,kar se navaja v izpodbijani sodbi o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med zapisniki je podano nasprotje, tudi zato je podana postopkovna kršitev. Sodišče spregleda, da je podredni zahtevek obligacijskopravni, zahteva se vračilo tistega, za kar naj bi bila toženka obogatena, sodba pa o tem nima razlogov, saj sodišče spregleda, da bi moral tožnik dokazati obstoj in višino vložkov. Ne more se poslužiti nobene zakonske domneve. Sodišče tako zaide med seboj v nasprotje, ko navaja, da sta deleža na skupnem premoženju enaka, nato pa ugotovi, da tožnik na domnevno skupnem premoženju nima stvarnih pravic, da torej ni lastnik. Toženka je trdila, da ni prispeval ničesar in ne drži torej, da ni toženka prerekala višine tožbenega zahtevka, tožnik nasprotnega ni uspel dokazati. Da je zmeda popolna, pa je sodišče v zaključku obrazložitve navedlo, da bo prišla v poštev civilna delitev po pravnomočnosti sodbe, čeprav primarni zahtevek zavrne. Tudi ne drži razlogovanje sodišča, da toženka ni uspela dokazati, da je stanovanje kupila sama. Ničesar ni dolžna dokazovati, saj je njena last. Nepravilna je tudi stroškovna odločba, saj tožnik ni uspel z 90% zahtevka, v tem delu razlogov tudi ni, tožnik je namreč uspel in to delno s podrednim zahtevkom, uspeh tožnika torej ni tako velik, in je potrebno v primeru potrditve sodbe sodišča prve stopnje prisoditi nižje povračilo stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Trditve toženke, da je imela po razvezi s tožnikom le skupno bivališče, so neresnične, saj je sama toženka priznala, da je spala s tožnikom v isti postelji in imela z njim tudi spolne odnose vse do leta 1999, ko sta se stranki razšli in je ona zapustila skupno stanovanje. Trditve glede prisile k spolnim odnosom so neresnične, saj je v spisu podatek policije, da je toženka tožnika prijavila policiji le zato, ker je prišel v nek bar za njo in se je čutila ogroženo, če ga je zato prijavila, kdo ji bo verjel, da jo je prisiljeval k spolnim odnosom. Po razvezi zakonske zveze je toženka za oba kuhala, obiskovala sta njene in tožnikove starše in staršem celo nista povedala, da sta se razvezala, priznala je tudi, da sta po razvezi hodila na smučanje, izlete in dopust in obiskovala skupne prijatelje ter sprejemala obiske prijateljev, kar so potrdile tudi priče. Nenazadnje pa je glede najemne pogodbe v spisu pod opr.št. P Okrajnega sodišča v P. tudi najemna pogodba, ki jo je sodišče prve stopnje prebralo v dokaz in v 10.členu te pogodbe je navedeno, da med strankama obstoji izvenzakonska skupnost. V trenutku nakupa stanovanja sta bili stranki v izvenzakonski skupnosti. V času nakupa je tožnik tudi sicer bil zaposlen. Če tožnik ne more pridobiti solastninske pravice, mu gre vrednost deleža, nesporno pa je bilo ves čas postopka, da je vrednost stanovanja 5.000.000,00 SIT, tega toženka niti z besedo ni prerekala. Predlaga zavrnitev pritožbe, priglaša pritožbene stroške.

Pritožba glede odločbe o glavni stvarni ni utemeljena, delno je utemeljena glede odločbe o stroških.

Po oceni pritožbenega sodišče je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Ker je ugotovilo, da tožnik ne more pridobiti lastninske oziroma solastninske pravice na stanovanju, saj obstoji ovira v zvezi z državljanstvom, je delno ugodilo podrednemu zahtevku. V zvezi s tem je ugotovilo, da sta stranki živeli v zunajzakonski skupnosti, šlo je za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost po razvezi, od leta 1988 do 1999, zato ima ta zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo (12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Res je, kar izpostavlja pritožba, da je prišlo med strankama tudi v tem obdobju do prepirov in tudi fizičnega nasilja tožnika. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da sta po razvezi še 11 let živela v istem stanovanju, spala v isti postelji, imela intimne stike, toženka je tožniku kuhala, obiskovala sta skupne prijatelje, le-ti so njiju tudi obiskovali, skupaj sta hodila na dopuste, počitnice k toženkinim in tožnikovim staršem. Priča M. je res izpovedal, da po razvezi ni več zahajal k strankama in po razvezi nista več živela skupaj, vendar pritožba prezre, da je ob tem še izpovedal, da je pred nekaj leti izvedel od Z. (tožnika), da sta se razvezali, zaslišan pa je bil 12.09.2003. Očitno je priča štel, da sta se stranki razvezali leta 1999, ko sta dejansko prenehali živeti v istem stanovanju in očitno je imel stranki do tedaj za zakonca. Izpovedal je tudi, da se je sam s strankama družil do pred devetimi leti, torej še v letu 1994, in zato ne držijo navedbe pritožbe, da mu je to, o čemer je izpovedal, znano le iz pripovedovanja tožnika. Sodišče pa je dokazno oceno oprlo tudi na izpovedbo priče B., res je le-ta izpovedala tudi o prepirih, da je bila večkrat prisotna, ko je prišlo do prepirov in je tožnik toženko pretepel, izpovedala pa je tudi, da je bila v dobrih odnosih s strankama, družinsko so se obiskovali, šlo je tudi za obdobje v letih po razvezi, do leta 1996, stranki je štela za moža in ženo. Glede najemne pogodbe, ki jo omenja pritožnica, pa je le-ta izpovedala med drugim tudi, da je tožniku pomagala, da mu kot tujcu uredi bivanje in je pristala na to, da sklene z njim najemno pogodbo, da živi v njenem stanovanju in mu urejala tudi slovensko vizo. Očitno je torej, da okoliščina, da je bila sklenjena najemna pogodba, nima takega pomena, kot to poskuša prikazati pritožba, saj je šlo za urejanje tožnikovega statusa. Sodba prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in je preizkus tudi možen in tudi ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o v vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, kot že zgoraj pojasnjeno, sicer pa je po vsebini ta pritožbeni očitek pritožbena graja nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ta pritožbeni razlog, kot že pojasnjeno, ni podan. Zbrane dokaze je sodišče prve stopnje ocenilo in tudi po presoji pritožbenega sodišča logično in življenjsko prepričljivo zaključilo, da ugotovljena dejstva kažejo na obstoj zunajzakonske skupnosti. Skupnost je namreč trajala dlje časa, skupnost je očitno v tem obdobju zadovoljevala čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, tudi navzven je bila opazna, šlo je za skupno bivanje, skupno gospodinjstvo in je trajala daljši čas, zgolj dejstvo, da je prišlo tudi do prepirov v vsem tem 11-letnem obdobju oziroma je tožnik določeno obdobje v letu 1991 imel tudi drugo partnerico, pa teh zaključkov ne more omajati in zato prepriča zaključek, da je v času nakupa stanovanja v aprilu leta 1992 obstajala zunajzakonska skupnost. Premoženje, ki sta ga partnerja pridobila v času trajanja njune (zunaj)zakonske skupnosti seveda za tožnika, ki je bil tedaj tuj državljan, ni podlaga za pridobitev stvarne pravice in je zato primarni tožbeni zahtevek tudi zavrnjen. Ker pa sta stranki v času trajanja zunajzakonske skupnosti kupili, torej pridobili nepremičnino, stanovanje, je to podlaga za nastanek skupnega premoženja v smislu 2. odst. 52. čl. ZZZDR, glede na opisano okoliščino pa gre tožniku, kot je zaključilo že prvostopenjsko sodišče, pravica do deleža na tem skupnem premoženju, ki je, glede na zakonsko domnevo o enakosti deležev (nihče pa ni dokazal nasprotnega), enak toženkinemu (59. čl. ZZZDR). Glede na vrednost stanovanja 5.000.000,00 SIT (te vrednosti tožena stranka ni nikoli v postopku oporekala in ji ne oporeka tudi v pritožbi), je sodišče prve stopnje zato tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in tožnici naložilo v plačilo polovičnega zneska, torej zneska 2.500.000,00 SIT z obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje dalje. Materialnopravna razlaga, ki jo ponuja pritožba, da bi moral tožnik, ker gre za obligacijski zahtevek, dokazati, koliko je prispeval za nakup stanovanja, je zato iz navedenih razlogov zmotna.

Ker pritožbeni razlogi tako niso podani ter pritožbeno sodišče tudi kršitev postopka, ki jih po uradni dolžnosti upošteva, ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu (točka I izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Delno je utemeljena le pritožba zoper odločbo o stroških. Pritožnica pravilno opozarja, da tožnik s primarno postavljenim tožbenim zahtevkom ni uspel, s podrednim le delno, zatrjeval je namreč, da njegov delež znaša 60%, česar ni dokazal, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodilo, da je stroškovno odločbo spremenilo tako, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka na prvi stopnji. Ker tožena stranka s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari ni uspela, uspela je le s pritožbo zoper odločbo o stroških, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije pritožbene stroške, enako glede tožeče stranke, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve (154., 155. in 165.čl. ZPP).